Španska državljanska vojna, 80 let kasneje

V začetnih mesecih leta 1936 je bila španska družba močno fragmentirana. Med različnimi stranmi je vladalo nelagodje in kakor povsod v Evropi, morda z izjemo Velike Britanije, se je krepilo zavračanje liberalne demokracije v prid avtoritarizma. A nič od tega ni nujno vodilo do državljanske vojne. Ta se je začela, ker je vojaška vstaja proti republiki spodkopala sposobnost države in republikanske vlade, da bi vzdrževala red. Razdeljenost vojske in varnostnih sil je preprečila zmago vojaških upornikov in jim prekrižala načrte pri uresničitvi njihovega glavnega cilja: hitrega prevzema oblasti. Toda z oslabitvijo vladne moči pri vzdrževanju reda se je državni udar pretvoril v nenadzorovano nasilje brez primere, ki sta ga izvajali obe strani – tako uporniki kot nasprotniki državnega udara. Pisal se je julij 1936 in začela se je španska državljanska vojna.

Do državljanske vojne je prišlo predvsem iz dveh razlogov: državni udar je že na začetku zgrešil svoj osnovni cilj, ki je bil prevzeti oblast in strmoglaviti republikansko vlado, poleg tega pa je, za razliko od dogodkov v drugih republikah v tistem času, naletel na znaten odpor proti poskusu vzpostavitve avtoritarnega sistema, tako v sami vojski kot med civilnim prebivalstvom. Če ne bi bilo tega prepleta državnega udara, razdeljenosti oboroženih sil in odpora, do državljanske vojne ne bi nikoli prišlo.

Državni udar je naletel na odpor, ker španska družba leta 1936 ni bila ista družba kot leta 1923, ko je uspeh septembrske vstaje, ki jo je vodil general Miguel Primo de Rivera, olajšala splošna vzdržanost vojske, šibkost vlade, apatičnost javnosti in predvsem odobravanje kralja Alfonza XIII.

Omajana republika

Leta 1936 je bila v Španiji republika, ki je imela s svojimi zakoni in ukrepi zgodovinsko priložnost, da razreši velikanske težave, ob čemer je pogosto trčila ob večje dejavnike politične nestabilnosti, številne pa je tudi sama povzročila. Nobena izmed vlad, ki so se zvrstile v tem obdobju, ni zagotovila potrebnih resursov za njihovo odpravo. Ob tako široki politični in družbeni mobilizaciji, kakršna se je sprostila z republikanskim režimom, se državni udar ni mogel izteči v preprosto vrnitev k staremu režimu, ki bi temeljil na tradicionalnih vrednotah, kot se je v zgodovini Španije zgodilo že tolikokrat prej. Za strmoglavljenje republike je bil potreben nov, nasilen, nedemokratičen in protisocialističen režim – takšen, kakršen je bil vzpostavljen že drugod po Evropi –, ki bi končal krizo in popravil vse razpoke, ki so se odprle ali se razširile v času republikanskega režima.

Na vprašanje, zakaj se je ozračje evforije in upanja iz leta 1931, ko je bila ustanovljena druga republika, prevesilo v kruto, vseuničujočo vojno med leti 1936-1939, ni preprostega odgovora. Grožnje družbenemu redu in spodkopavanje razrednih odnosov so bile leta 1936 videti hujše kot v prvih letih republike. Hkrati je bila vse bolj ogrožena politična stabilnost režima. Jezik razreda, s svojim govorom o družbenih razlikah in hujskanjem k očrnitvi nasprotnika, je prežel ozračje v državi. Republika je skušala spremeniti preveč stvari naenkrat: zemljiško posest, Cerkev, vojsko, izobraževanje in delovna razmerja. Vzpostavila je visoka pričakovanja, ki jih ni bilo mogoče izpolniti, in si kmalu nakopala veliko vplivnih sovražnikov.

Državni udar julija 1936

Organizacijo zarote so vodili razni desničarski častniki, vključno s pripadniki Španske vojaške zveze (Unión Militar Española, UME), na pol podtalne protilevičarske organizacije, ki jo je sestavljalo nekaj sto častnikov. Skupina generalov, vključno s Franciscom Francom, se je sestala 8. marca v Madridu in se odločila, da bo organizirala “vstajo, ki bo ponovno vzpostavila notranji red in mednarodni ugled Španije”. General José Sanjurjo, ki je vodil prvi poskus upora proti republiki avgusta 1932 in je od pomilostitve aprila 1934 živel na Portugalskem, je bil izbran za vodjo vstaje, a glavno vlogo je igral general Emilio Mola, ki je koordiniral celotno zaroto.

Umor Joséja Calva Sotela, desničarskega monarhističnega voditelja, ki je zagovarjal avtoritarno in korporativno državo in so ga v jutranjih urah 13. julija 1936 kot maščevanje za nepojasnjen umor socialističnega aktivista izvedli pripadniki policijskih sil republike, je zarotnike prepričal o nujnosti intervencije in na njihovo stran zbral vse tiste neodločene, ki so čakali na razjasnitev situacije, preden bi se pridružili državnemu udaru, saj so se bali za svoje plače in življenja. Med njimi je bil tudi general Franco, nastanjen na Kanarskih otokih, ki je prevzel poveljstvo nad garnizijami v španskem Maroku, ki so se zvečer 17. julija 1936 uprle republiki. V zgodnjih jutranjih urah 18. julija je Franco odrekel pokorščino republikanski vladi in razglasil vojno stanje. Naslednjega je prispel v maroški Tetuán. Medtem so se udaru pridružile garnizije na polotoku. Miru v republiki je bilo konec.

Državljanska vojna – talilni lonec mnogoterih bojev

V španski državljanski vojni je sovpadlo več različnih konfliktov. Najprej je šlo za vojaški spopad. Ta se je začel, ko je državni udar pokopal politične rešitve in jih zamenjal z orožjem. Šlo je tudi za razredno vojno, za spopad med različnimi pojmovanji družbenega reda, za versko vojno med katolicizmom in antiklerikalizmom, za vojno glede idej domovine – patria – in nacije ter za vojno idej: za boj med prepričanji, ki so se tedaj spopadala na mednarodnem prizorišču. Šlo je za vojno, ki je ni mogoče zvesti na spopad med komunizmom in fašizmom ali med fašizmom in demokracijo. Španska državljanska vojna je bila talilni lonec univerzalnih bojev med lastniki in delavci, med Cerkvijo in državo, med mračnjaštvom in modernizacijo, postavljen v mednarodni kontekst, ki so ga iz ravnovesja vrgle krize demokracij ter vzpon komunizma in fašizma.

Španska državljanska vojna se je zapisala v zgodovino in v spomin, ki se je o njej ohranil, predvsem zaradi razčlovečenja nasprotnikov in grozljivega nasilja, ki ga je rodila. Vojna, ki jo simbolizirajo množični poboji, je obema stranema služila za uničenje sovražnika, naj je bil ta naravni ali naključni. Uporniki so pri izvrševanju tega uničevanja od samega začetka uživali neprecenljivi blagoslov Katoliške cerkve. Istočasno je bil ljudski srd tistih, ki so sodelovali pri zmagi nad vojaškimi uporniki in so prevzeli glavne vloge v kampanji “ljudskega terorja” poleti 1936, usmerjena predvsem v svečenike ter sakralne objekte in predmete. Katolištvo in antiklerikalizem sta bila tako globoko vpletena v spopad glede osnovnih vprašanj družbene in državne ureditve, ki se je razplamtel na španskem ozemlju.

Izvenzakonska, arbitrarna streljanja in pokoli so na obeh straneh služili kot sredstvo za odstranitev resničnih ali namišljenih sovražnikov. Na podlagi natančnih raziskav zadnjih nekaj let, je bilo vsaj 150.000 smrtnih žrtev medvojnega nasilja: skoraj 100.000 na ozemlju pod nadzorom vojaških upornikov in okoli 55.000 na ozemlju republike. V treh mesecih, ki so sledili vstaji julija 1936, je bila državljanska vojna predvsem boj med oboroženimi milicami, pri katerih so bili odsotni vsi elementi konvencionalne vojske, in vojaškimi silami, ki so vsa sredstva usmerile v avtoriteto, disciplino in razglasitev vojnega prava in so se lahko v ta namen že od vsega začetka oprle na dobro izurjene čete Afriške armade (gre za enote Ejército de África, imenovane tudi Cuerpo de Ejército Marroquí, ki so nadzorovale španski protektorat v severnem Maroku od poznega 19. stoletja, op. prev.).

Bitka za Madrid novembra istega leta je pomenila prehod v novo obliko vojskovanja in je pripadnike omenjenih milic preobrazila v vojake nove vojske. Po več neuspelih poskusih zasedbe Madrida med novembrom 1936 in marcem 1937 je Franco spremenil svojo strategijo in se odločil za vojno izčrpavanja, postopno zavzemanje ozemlja in popolno uničenje republikanske vojske. Njegova gmotna in ofenzivna premoč sta ga privedli do končne zmage dve leti kasneje.

Neenotna republika, enotni uporniki

Vojaška vstaja julija 1936 je republiko – demokratični in ustavni režim – pahnila v vojno, ki je ni začela sama. Vojaškem prevratu je sledil izbruh socialne revolucije, ki je republikanska država ni bila več zmožna preprečiti, saj je izgubila velik del svoje moči in suverenosti. Ta revolucionarni proces, ki se je začel nenadno in nasilno, je imel za cilj uničenje položaja privilegiranih slojev, Cerkve, vojske, bogatih, a tudi organov republike, ki so se trudili ohranjati legitimnost.

Do poraza 1. aprila 1939 je republika šla skozi tri faze, ki sovpadajo s tremi predsedniki vlad, ki so se zvrstili v vojnem času. Prvo vlado, ki jo je vodil republikanec José Giral (1879-1962), je zaznamoval odpor proti vojaški vstaji in revoluciji. Giral ni predstavljal novih revolucionarnih in sindikalnih sil, ki so izbruhnile na površje poleti 1936, in je bil zato prisiljen k odstopu. Premiersko mesto je moral prepustiti delavskemu voditelju in vodji socialistov Franciscu Largu Caballeru (1869–1946), ki je v sodelovanju z vsemi političnimi in sindikalnimi silami pričel z obnovo državne oblasti, vzpostavitvijo redne vojske in prevzel nadzor nad revolucijo. Po hudih dogodkih maja 1937, ko so se spopadle različne skupine privržencev republike, je Largo Caballero položaj predal Juanu Negrínu (1892-1956), socialističnemu poslancu in univerzitetnemu profesorju, ki si je za enega glavnih ciljev zadal spremembo neintervencionistične politike demokratičnih držav. Vsi trije predsedniki vlade so umrli v izgnanstvu: Giral v Mehiki, Largo Caballero in Negrín pa v Parizu.

Tisti, ki so vstali proti republiki, niso imeli toliko težav pri iskanju vojaškega in političnega voditelja. Od prvega oktobra 1936 je bil Franco na čelu “vlade Španske države”. Njegovi vojaški kolegi, ki so ga postavili na ta položaj, so pričakovali, da bo ta pozicija začasna, da bo z zasedbo Madrida vojne kmalu konec in da bodo takrat imeli čas za razmislek o politični strukturi nove države. Toda po mnogih spodletelih poskusih, da bi zasedel prestolnico, je Franco spremenil vojaško strategijo in kar bi lahko bil hiter prevzem oblasti, se je sprevrglo v dolgotrajno vojno. Poleg tega je bil Franco prepričan, zlasti po prihodu svojega svaka Ramóna Serrana Suera v Salamanco, kamor mu je sredi februarja 1937 uspelo pribežati iz “rdečega pripora” v Madridu, da se morajo vse politične sile združiti v eno samo stranko.

“Vodja vlade Španske države”, caudillo, generalísimo oboroženih sil, nesporni vodja “Gibanja”, kakor je bila znana enotna stranka – Franco je svojo absolutno prevlado potrdil z oblikovanjem svoje prve vlade 30. januarja 1938, v kateri je skrbno porazdelil različna ministrstva med oficirje, monarhiste, falangiste in karliste.1 Izgradnjo te nove države je spremljala fizična odstranitev opozicije, uničenje vseh simbolov in politik republike in stremljenje za emfatično, brezpogojno zmago, brez možnosti za kakršnokoli posredništvo.

Guernica in ruins in 1937 following its aerial bombardment by the German Condor Legion. Source:Wikimedia

Pri uresničevanju teh ciljev je Franco imel podporo in blagoslov Katoliške cerkve. Škofje, duhovniki in drugi cerkveni možje so začeli na Franca gledati kot na nekoga, ki ga je poslal Bog, da bi vzpostavil red v “zemeljskem mestu” in Franco je začel verjeti, da ima resnično posebno vez z božjo Previdnostjo. Tako je vzniknila Francova Cerkev, ki se je poistovetila z njim, ga oboževala kot Caudilla (voditelja), kot nekoga, ki ga je poslal Bog, da bi ponovno vzpostavil istovetnost tradicionalne španske kulture s katoliško vero.

Razklana Španija

Mednarodna situacija ob koncu tridesetih let je bila daleč od tega, da bi vodila k miru, in to dejstvo je odigralo ključno vlogo v trajanju, poteku in končnemu rezultatu španske državljanske vojne, konflikta, ki je bil v svojem izvoru očitno notranje narave. Mednarodna podpora obema sprtima stranema je bila odločilna za boj in nadaljevanje vojne v prvih mesecih. Z napredovanjem vojne so neintervencionizem, neuravnoteženost obeh strani v materialnih virih, sodelovanje nacistične Nemčije in fašistične Italije in, v večini primerov, nevpletanje zahodnih demokracij, ob neenotnosti v republikanskem taboru in enotnosti med frankisti, premaknili jeziček na tehtnici v prid zmage vojaških upornikov.

Španska republika se je bila tako prisiljena bojevati proti vojski, ki je bila mednarodna situacija naklonjena. Diktature pod vodstvom enega človeka in ene stranke so zamenjale demokracijo v mnogih evropskih državah in, z izjemo Rusije, je povsod šlo za desnicičarske stranke. V letu po koncu državljanske vojne v Španiji je nacistična Nemčija napadla šest demokracij na celini. Španija torej ni bila nikakršna izjema na kontinentu, ki mu je zavladala avtoritarna desnica. Vendar to ne more opravičiti širokega dela španske družbe, političnih in sindikalnih voditeljev, vojakov in cerkvenih mož, ki niso storili ničesar za vzpostavitev občanske kulture spoštovanja zakonov, volilnih rezultatov, svobode izražanja in zborovanja ter državljanskih pravic.

Številni Španci so od začetka na vojno gledali kot na grozoto; drugim se je zdelo, da so se znašli v napačni coni in so skušali prebežati. Nekatere osebnosti v republiki se niso postavile na nobeno stran in tako oblikovali “tretjo Španijo”. Toda milijoni ljudi so bili prisiljeni izbrati stran, pri čemer so si nekateri bolj umazali roke od drugih. Španija je trideseta leta začela z republiko in desetletje zaključila z avtoritarno desničarsko diktaturo. Karkoli rečemo o nasilju, ki je bilo prisotno pred državljansko vojno, je jasno, da v španski zgodovini obstaja zareza med obdobjem pred in po puču julija 1936.

Dolgo špansko stoletje

Nacionalisti in republikanci so imeli tako različne ideje o organizaciji države in družbe in so bili tako zavezani svojim ciljem, da sporazum praktično ni bil mogoč. Francova zmaga je pomenila tudi zmago Hitlerja in Mussolinija, poraz republike pa poraz demokracij. Temu ni sledil nikakršen poskus obnove Španije, kakršnemu smo bili priča v Evropi po letu 1945.

Vojna je trajala skoraj tisoč dni in na španski družbi pustila mnoge dolgotrajne posledice. Skupno število umrlih za posledicami vojne je, po ugotovitvi zgodovinarjev, doseglo skoraj 600.000 žrtev; pol milijona ljudi se je znašlo v zaporih in koncentracijskih taboriščih.

Španski državljanski vojni je sledilo dolgo obdobje nedržavljanskega miru. Uradni konec vojne 1. aprila 1939 ni končal nasilja. Začelo se je novo obdobje množičnih pobojev, zapiranja in mučenja tisočev moških in žensk. Smrt je razsajala popolnoma nekaznovano, enako nekaznovano kot poboji, ki so jih izvajali vojaški uporniki od julija 1936. Vsaj 50.000 ljudi je bilo usmrčenih v desetletju, ki je sledilo koncu vojne, če ne štejemo na tisoče političnih zapornikov, ki so umrli od lakote in bolezni. Šlo je za čistko, ki je uničila kulturne in socialne temelje republike, delavskega gibanja in sekularizma.

Od aprila 1939 dalje je Španija izkusila Francov mir, s posledicami vojne in vladavino tistih, ki so jo povzročili. Španija je ostala razdeljena na zmagovalce in poražence. Cerkve so napolnile spominske plošče, posvečene “padlim v službi Boga in Domovine”. Na drugi strani pa tisoče Špancev, ubitih v nasilju, ki so ga sprožili vojaški uporniki julija 1936, niso bili nikoli popisani in priznani, nikoli jim niso postavili niti najbolj nepomembnega nagrobnika v njihov spomin; njihove družine še danes iščejo njihove ostanke.

Reformistični diskurz republike in vse, kar je ta oblika vladavine predstavljala, je bilo pometeno in raztreseno po grobovih tisočev državljanov. Delavsko gibanje, njegove organizacije in kultura so bili sistematično izločeni v procesu, ki je bil nasilnejši kot pri drugih antifašističnih gibanjih v Evropi. To je bila tista “kirurška operacija na družbenem telesu Španije”, ki so jo tako vehementno zahtevali vojaški uporniki, posestniški razredi in Katoliška cerkev.

Ozračje reda, patrie in religije je pregazilo demokracijo, republiko in revolucijo. V Francovi dolgi in surovi diktaturi leži izredna narava španske zgodovine dvajsetega stoletja, če jo primerjamo z zgodovino drugih zahodnih kapitalističnih držav. Poleg diktature Antonia de Oliveire Salazarja na Portugalskem je bila edina diktatura, vzpostavljena v medvojnem obdobju, ki je preživela drugo svetovno vojno. Ko sta bila Hitler in Mussolini že mrtva, je Franco obstal še trideset let. Najtemnejša plat te evropske državljanske vojne, tega časa sovraštva, ki se je drugod na Zahodu končala leta 1945, je v Španiji trajala še dolgo.