Bojnoto pole Evropa

Transnacionalna memorija i evropskiot identitet

Evropejcite, svetski najgolemiot narod in spe, mora da razvijat pan-evropska svest za da bidat vo sostojba podobro da se spravuvaat so zaednichkite politichki problemi, smeta Klaus Legevi. Sepak definicijata za evropskata memorija ne mozhe da bide reducirana samo na Holokaustot i Gulazite, bez razlika kolku se osnovni ovie dve. Taa mora isto taka da go vkluchi i iskustvoto na proteruvanjeto. Evropskata kolonijalna istorija i ermenskoto prashanje, na primer, i da bide vo sostojba da gi sporedi spomenite bez da gi svrti ednite protiv drugite.

Klisheto deka Evropa e vo kriza postoi odamna. Prvo, toa beshe krizata so proshiruvanjeto, potoa beshe krizata so prodlabochuvanjeto, sega e ustavna kriza.Francuskoto zasedavanje so EU, i pokraj hiperaktivniot pretsedatel Sarkozi, mozheshe malku da napravi za da go smeni toa, dodeka pak Cheshkoto segashno zasedavanje, so evro-skeptikot Vaclav Klaus na chelo, teshko deka dava prichina za pogolema nadezh. Taka shto, ke pretstavuva prijatno iznenaduvanje ako evropskite Parlamentarni izbori, koi ke se odrzhat vo ona shto sega se vkupno 27 zemji chlenki na EU pomegu 4 i 7 juni ovaa godina, bi go dobile vo najmala raka vnimanieto shto go zasluzhuvaat. Za zhal, poverojatno e deka ke se sluchi sprotivnoto.

Politichkata idnina na Evropskata Unija i ponatamu e nesigurna, se chnii. Ne tolku mnogu so evropskoto minato. Od otvoranjeto na Muzejot na Evropa vo Brisel vo esenta 20071, sarkastichni kometari od tipot na, Evropa mozhebi nema ustav, ama barem ima muzej, imashe vo izobilie. So ogled na evropskite politichki problemi, ne e li mozhebi rano da i se posveti muzej?

Verojatno poseriozno e prashanjeto dali Evropejcite – mnogute milioni evropski gragani, no istovremeno i gragani na Shvajcarija ili Ukraina, Turci i Norvezhani – so drugi zborovi svetski najgolemiot narod in spe, imaat zaednichki spomeni i zaednichka istoriska svest.2 Ili, treba li da imaat , ako nishto drugo togash zaradi toa da bidat vo sostojba podobro da se spravat so nivnite politichki problemi. Zasebnite evropski nacii imaat natrupano celi zalihi na meta-narativi i mitovi koi ovozmozhuvaat solidarnost vo ramkite na veke vospostaveni granici. No shto e so obedineta Evropa? Vo koja smisla nejzinata memorija e podelena? Dali evropskata memorija e podelena megu evropskite nacii vo forma na zaednichki spomeni? Ili pak evropskata memorija gi razdeluva naciite edni od drugi, predizvikuvajki memoriski jaz?

Skepticite – seedno dali se vo London, Paris ili Atina, da ne ja spomnuvame Varshava – ne i veruvaat na kakva i da e nad-nacionalna difuzija na evropskata ideja bidejki taa se kosi so nacionalniot i parlamentarniot suverenitet na zemjite chlenki.3 Za onie koishto gi nasetuvaat takvite opasnosti, zaednichka evropska komemoracija ne e vredna za makata, bidejki taa samo povtorno gi razbuduva starite konflikti.

Ova se dokazuva preku gorchlivite konflikti zaradi proteruvanjata i etnichkite chistenja ushte od 1944.4 Nishto ne ilustrira podrastighno kako istoriskite konflikti mozhat da bidat instrumentalizirani otkolku neodamneshniot komentar na polskiot pretsedatel vo vrska so debatata okolu evropskiot ustav, deka zhrtvite od nacizmot treba da bidat vklucheni vo kakvo i da e poramnuvanje na smetki od polskiot del od glasovite vo deneshna Evropa. Za nacionalno-orientiranite, Evropa prvenstveno e zona na slobodna trgovija koja dejstvuva kolektivno samo vo sluchaj na napad od nadvor; vredni za spomnuvanje se, ako ima takvi, vojnite protiv nadvoreshni neprijateli i vnatreshni varvari kako Nacistite.

Porazot na Nacistite vo Maj 1945 navistina se odbelezhuva nasekade na kontinentot.5 Megutoa, tip na konflikt koj isto taka mozhe da deluva kako incijalna kapisla mozheshe da se zabelezhi vo glavniot grad na Estonija, Talin, vo 2007. Relokacijata od gradskiot centar na sovetskiot memorijal – viden na Baltikot, dovolno razbirlivo, kako spomenik na deceniite na okupacija i represija – dovede do bona fide nacionalna kriza pomegu Estonija i Rusija. Ona shto beshe vpechatlivo e toa deka ne dovede do kriza pomegu EU i Rusija, pokazatel za toa kolku EU se chuvstvuvala involvirana vo tie nastani. Horhe Semprun, zboruvajki na 60-ttata godishnica od osloboduvanjeto na koncentracioniot logor Bukenvald (kade shto bil zatvorenik pomegu 1943 i 1945), imajki go vo predvid istochno evropskoto iskustvo od sovetskata okupacija, komentirashe deka proshiruvanjeto na EU edinstveno mozhe da uspee i kulturno i egzistencijalno koga ke gi spodelime i obedinime nashite sekavanja.6

Mojata teza, togash, e deka sekoj kojshto saka da mu dade politichki identitet na evropskoto opshtestvo ke ja oceni diskusijata i priznavanjeto na diskutabilnite sekavanja isto tolku visoko kako i mirovnite dogovori, zaednichkata valuta i otvorenite granici.7

Prviot krug: Holokaustot kako negativen osnovachki mit

Ova pokrenuva generalen problem: Evropa ne mozhe da posvedochi za herojski dela, kako shto toa porano go pravea nejzinite chlenki, mozhe samo da si prispomne, vo istoriski dlabok fokus, za katastrofite na dolgiot 20tti vek.8 Mora da se potrudi da gi involvira potvrdenite autsajderi i poraneshnite neprijateli. Ovoj obid da se neutralizira renacionalizacijata na memorijata edinstveno ima nekakvi shansi ako markerite na nad- i transnacionalnata memorija – nejzinite sidra i tochki na ischeznuvanje, da se izrazam na toj nachin – se postavat vo koncentrichni krugovi, poednostavuvajki gi datumite i mestata pochnuvajki so 27 januari 1945.

Datumot na osloboduvanjeto na Aushvic denes se odbelezhuva nasekade vo Evropa kako Spomen Den na Holokaustot.9 Zaednichkoto evociranje na ovoj edinstven zlostor vrz choveshtvoto shto beshe ubistvoto na evropskite Evrei ja obezbeduva Evropa so negativen osnovachki mit. 10Evropeizacijata na germanskata politika na sekavanje – Timoti Garton ironichno zboruvashe za germanskite DNK normi11 – se chini verojatna na prv pogled, so ogled na toa shto Antisemitizmot i Fashizmot bea navistina fenomeni koi imaa vlijanie vrz cela Evropa, i zaradi toa shto ubivanjeto na Evreite ke beshe nevozmozhno bez shirokata sorabotka na evropskite vladi i lugeto. Denes, Mémorial de la Shoah vo Pariz se chini ochigleden, dodeka vo Polska, posle debatata za pogromot vo Jedvabne (vo nieden sluchaj ne se raboti za izoliran incident), zapochnuva slichen proces na realizacija, koj, so ogled na latentniot Antisemitizam vo zemjata, verojatno ke trae so godini.12

Mozhe li Holokaustot da bide politichko predupreduvanje za sovremena Evropa? Tokmu ova Internacionalniot Forum za Holokaustot vo Stokholm, odrzhan vo januari 2000, trebashe da go institucionalizira. Negoviot edinstven mandat beshe staven na test (za prv i posleden pat) istata godina vo Avstrija, koga ANP (Avstriska Narodna Partija) na Volfgang shusel, formirashe koalicija so APO (Avstriskata Partija za Sloboda), predvodena od ozloglaseniot trivijalizator na Holokaustot Jerg Haider.13 Dali vnesuvanjeto na Holokaustot vo segashnosta na ovoj nachin e moralno i etichki neophodno, i dali negovata instrumentalizacija treba da bide neshto so koe praktichnata politika treba da se zanimava, e otvoreno za diskusija.14

Megutoa, ova e isto taka problematichen pat da se izbere vo pogled na komemorativnata kultura. Sekako deka mega-nastanot narechen Vtora Svetska vojna imashe vlijanie vrz site Evropejci, vkluchuvajki gi tuka i perifernite i neutralnite nacii, i se ushte prodolzhuva da bide tema za niv i do den dens. Megutoa, za mnogu luge vo Velika Britanija ili Portugalija, Holokaustot nema mnogu vrska so nivnata sopstvena nacija. Ovaa vladejachka perspektiva stanuva ushte poproblematishna koga se pretpostavuva kako matrica za spravuvanje so zlostorstvata protiv choveshtvoto napraveni od strana na komunistichkite drzavi vo centralna i istochna Evropa.

Vtoriot krug: Sovetskiot komunizam – ednakvo kriminalen?

So odrekuvanjeto na kaznuvanjeto na Holokaustot vo pogolemiot del na Evropa, se pokrenuva prashanjeto dali i odrekuvanjeto na kaznuvanjeto na sovetskite zlostorstva treba isto taka da bide nelegalno.15 Koga litvanskiot chlen na Evropskiot Parlament i poraneshen pretsedatel na Litvanskiot Parlament, Vitautas Landsbergis, go postavi ova prashanje na evropsko nivo, ne najde lobisti pomegu zapadnite politichari i prashanjeto beshe ostaveno taka. Ova doveduva do vtoriot krug, ili da bideme poprecizni, vo drugata polovina na krugot, dotolku poveke shto celta e eden kompleten pregled na totalitarnite iskustva vo 20ttiot vek. Za naciite okupirani od Crvenata Armija, 8/9 maj 1945 ostanuva pochetokot na ushte edna okupacija16 koja intelektualcite glasnogovornici od centralna i istochna Evropa ja smetaat ednakvo kriminalna (fraza iskoristena od Sandra Kalniete na Saemot na Knigata vo Lajpcig, na 24 mart 2004). Tie ne se vo sostojba go prifatat kako datum na kolektivno osloboduvanje, kako shto toa so zgolemena agresija go tvrdi ruskata komemorativna kultura.17 Kako site grubo nacrtani i politichki varijanti na tezata za totalitarizmot, ova nabrzina doveduva do neramno tlo na relativizacija, i sprotivstavuvanjeto na edniot nastan sprema drugiot, na ednata ili na dvete strain, neshto shto od 1990 isto taka e dominantno vo germanskata komemorativna kultura. Teshkotijata na evropskata komemorativna kultura lezi vo vospostavuvanjeto na ona shto beshe unikatno okolu prekinot na civilizacijata koj se sostoi od industrisko-birokratskoto nishtenje na evropskite Evrei, bez pritoa, dogmatski da se odbijat istoriskite sporedbi i da se prikaze sistematskata erozija na klasniot neprijatel i narodnite neprijateli vo sovetskata vladeevina.18

Deka navodniot anti-fashistichki konsenzus molcheshe za Gulazite (ili negovoto sprotivstavuvanje nasprema Shoah) se dolzheshe na polemikata konstelacija na Studenata vojna, koja – vidi Talin 2007 – vo nikoj sluchaj ne e nadminata. Natprevarot i hierarhijata pomegu memorijata za Holokaustot i memorijata za Gulazite – se izvinuvam za neshto grubata i delovna terminologija – e verojatno najznachajniot tovar na razdelenata memorija koj nema za cel da odvojuva tuku da sintetizira. Megutoa, ne site chinovi na nasilstvo mozhat da bidat dovedeni vo vrska so ikonata za negativot – Holokaustot. Zboruvajki vo Bukenvald, koj posle 1945 beshe koristen kako kamp od strana na Rusite, poraneshniot chlen na komunistichka partija, Semprun, izrazi nadezh deka na slednata komemorativna prilika za deset godini, iskustvoto na Gulazite ke bide inkorporirano vo nashata kolektivna evropska memorija. Da se nadevame deka dotogash Prikaznite od Kolima na Varlam Shalamov ke sedat ramo do ramo so knigite na Primo Levi, Imre Kertesh ili David Ruse. Kako prvo, toa bi znachelo deka edna polovina od nas veke ne e osakatena; isto taka bi znachelo, megutoa, deka Rusija prezela odluchuvachki chekor vo nasoka na demokratijata.19

Istochno centralna Evropa kako edinechen entitet e zapadna fikcija koja ne uspeva da ja prepoznae razlikata pomegu naciite, neshto shto isto taka moze da i se pripishe na memorijata. Stefan Trobst razlikuva chetiri zoni: vo baltichkite drzavi, Hrvatska i Slovachka preovladuva jasen anti-komunistichki konsenzus, dodeka vo Polska, Ungarija, Cheshkata Republika i Ukraina, minatoto se tretira na nachin koj se poveke stanuva kontroverzen. Bugarija, Romanija, Srbija, Makedonija i Albanija delat ambivalenten stav ili indiferentnost sprema komunistichkoto minato, dodeka Rusija, Belorusija, Moldavija i drugite zemji od Komonveltot na Nezavisni Drzavi, pokazuvaat visok stepen na kontinuitet vo pogled na elitite i ideologijata.20 Vo ovaa posledna grupa, na Stalin chestopati se gleda kako na edinstveniot komandant na Golemata Patriotska Vojna, edno apologetsko viduvanje koe duri se proshiruva i na negoviot karakter na tiranin i ubiec vo ramkite na samata Rusija.21

Vo latentniot avtoritarijanizam na post-sovetskite mokni strukturi, kriminalno minato koe doprva treba da se razgleduva se chini potencijalno eksplozivno: go blokira patot kon demokratijata. Ruskoto mozhno samo-iskluchuvanje od Evropa ne e izrazeno samo vo afirmativnata i apologetska politika na istorijata – toa isto taka mozhe da gi ima i svoite podlaboki prichini tamu.

Edno preliminarno rezime dava tri prichini za postoechkata asimetrija na evropskata memorija. Najprvo, pretpostavkata za unikatnosta na Holokaustot (osobeno od germanska gledna tochka), vo kombinacija so priznavanjeto na ruskoto stradanje vo Vtorata Svetska vojna, nenamerno ja sprechija svesta za crveniot totalitarizam. Toa isto taka vazhi i za nachinot na kojshto istorijata na Istochna Germanija beshe tretirana vo Germanija,22 kade shto, delumno, opstojuva mrzliviot anti-fashistichki konsenzus na Istochna Germanija i kade shto postoi tendencija da se relativiziraat zlostorstvata na SPE (Socijalistichka Partija na Edinstvoto, komunistichkata partija na Istochna Germanija) isto kako i nacistichkite zlostorstva vo Zapadna Germanija po 1945. Konfliktite vo Istochna Germanija okolu politikata na odnosot sprema javnite memorijalni centri i muzei, nasledstvo od poraneshna Istochna Germanija, se del od ova. chovek mozhe samo da se nadeva deka neodamneshnite regulacii ke formiraat podobra osnova za principot deka sekoj koj saka da zboruva za fashizmot ne treba da molchi za Stalinizmot – i obratno.

Vtoro, asimetrijata za percepcijata na Gulazite i Holokaustot se objasnuva preku faktot deka ubivanjeto na evropskite Evrei stana daleku povidlivo. Zlostorstvata na komunistichkite rezhimi, koi od 1971 do denes, vo Kina i Severna Koreja gi odzedoa zhivotite na okolu 100 milioni luge, ne se ikonizirani i mediumizirani do stepen na sporedba. Da go kazheme ova na poinakov nachin: Nacistite prvenstveno ubivaa drugi luge, komunistite vo Rusija i Kina prvenstveno gi ubivaa svoite. Sepak, i ova isto e pogreshno, ako sakame da bideme korektni i da go zememe vo predvid progonot na populaciite od Istochno Centralna Evropa, Centralna Azija i Tibet od strana na ruskite i kineskite kolonijalni sili.

Treta prichina koja ponekogash se naveduva e deka ova ubivachko iskustvo ostana istochno evropsko vo svojata srzh. Sepak vo zapadna Evropa nikoj ne mozhe seriozno da tvrdi deka Stalinizmot nemal apsolutno nikakvo vlijanie vrz nego; samata golemina na komunistichkite partii zapadno od Zheleznata Zavesa e vo kontradikcija so ova, isto kako i ex negativo, funkcija na formiranje na identitetot na anti-anti-komunizmot vo zapadna Evropa veke mnogu godini. I dodeka toa obezbeduvashe osnova za mirna ko-egzistencija so taka narechenite narodni republiki, i mozhebi go nadmina problemot so podelbata na Evropa, go napravi toa, a toa ottogash e i dokazhano, na smetka na grupite za chovekovi i graganski prava.

Tret krug: Proteruvanjeto kako pan-evropska trauma?

Dominantnata memorija na Vtorata Svetska vojna si prispomnuva za transfer na populacii koi se sluchuvale na shiroki teritorii i koi imale vlijanie vrz milioni luge. Vo ovaa perspektiva, koja zapochnuva so kolapsot na golemite imperii na 19-ttiot vek, na Holokaustot se gleda kako na iskluchitelno uzhasen sluchaj na etnichko chistenje.23 Golemiot skandal na germanskata Historikerstreit (istoriska karanica) beshe obidot na istoricharot Andreas Hilgruber da vospostavi dvojna memorija, so drugi zborovi da ja sprotivstavi memorijata za Aushvic i evropskite Evrei sprema onaa za Nemersdorf24 i germanskite zhrtvi na proteruvanje i siluvanje.25 Maksimata na Richard fon Vizaker deka Germancite za vreme i po Vtorata Svetska vojna bea isto taka zhrtvi na istorijata koja zapochna vo 1933, ottogash ima navlezeno vo javniot diskurs, sepak bez apologetskiot ton i kontriranjeto koe dolg period beshe zalepeno za diskusijata okolu zlostorstvoto na proteruvanje.26

Nejzinata evropska dimenzija, megutoa, duri sega stanuva jasna, i ova – memorijata za transferot na narodite od 20-ttiot vek od genocidot vo Ermenija do poraneshna Jugoslavija – e tochkata kade shto tretiot, visoko kontroverzen krug se otvora. Toj gi vkluchuva deportiranjata koi totalitarnite diktaturi gi sprovedoa na teritoriite pod nivna okupacija, megutoa, isto taka gi vkluchuva i etnichkite chistenja koi, od 19ttiot vek, bea rechisi neizbezhni sekade kade shto naciite i drzhavite vo sozdavanje (vkluchuvajki gi i nejzinite demokratski varijanti) potkleknaa pod ludata ideja deka vnatreshnata i nadvoreshnata sigurnost i politichkiot legitimitet beshe ostvarliv samo na baza na etnichki homogen kolektiv. Konkretniot problem deka, na primer, Chesite deneska imaat obziri sprema politichko-moralnoto priznavanje na proteruvanjeto na sudetenlandskite Germanci verojatno lezhi vo faktot shto burzhoasko-demokratska vlada pod vodstvo na Eduard Benes go izdade toj dekret.27 Slichno, najgolemata prechka vo osvrnuvanjeto kon jugoslovenskata katastrofa od 1991 navamu mozhe da e deka ne beshe avtoritarniot rezhim na Tito odgovoren za predizvikuvanjeto na antagonizam pomegu nekompatibilnite Srbi i Hrvati, Bochnjaci i Kosovski Albanci, vo tolkava mera kolku neliberalnite demokratii, na chii nacionalistichki mnozinstva voopshto ne im beshe – i ne im e – gajle za zashtitata na etnichkite i verskite malcinstva.

Istorijata na etnichkite chistenja edvaj mozhe na prv pogled da pridonese za razvitokot na zaednichka memorija bidejki se ushte ne se stishale strastite, so drugi zborovi ne e kompletna, i prodolzhuva da gi razdvojuva memoriite onaka kako nozhot shto mu pravi na raneto telo. Inicijativite kako shto e Evropskata Mrezha na Memorija i Solidarnost vrshat kampanja protiv chisto nacionalna i reakcionerna komemoracija od takov vid, sprovedena, spored mislenjeto na nejzinite kritichari, od strana na germanskiot Zentrum gegen Vertreibung (Centar protiv Proteruvanje). Vo tekot na debatata,28 inicijatorite na centarot, pred se Ligata na Proterani, morashe da integrira evropska i globalna dimenzija vo nastanite i izlozhbite.29 Na toj nachin, centarot beshe vo sostojba, na krajot, da formira del od evropska mrezha, megutoa, verojatno }e pomine mnogu vreme pred Poljacite i Germancite da mozhat da se naviknat na idejata za uchebnici od zaednichki avtori, kako shto toa stana vozmozhno vo germansko-francuskiot sluchaj (raka na srce posle period na pomiruvanje koj traeshe 40 godini.)30

Primerot so proteruvanjeto ja ilustrira kontroverznata priroda na spodelenata memorija i za vnatreshnata i za nadvoreshnata politika. Na Zapadot, takvite konflikti se prilika za povtorno utvrduvanje na Desnicharsko-Levicharskata shema, dodeka na Istokot tie gi nasochuvaat nacionalistichkite) sili (vkluchuvajki gi i onie na Levicata) protiv pro-evropskite, liberalni krugovi. Geopolitichkite i geostratshki divizii pomegu Starata Evropa koi bea zamrznati so blok konfrontacijata na supersiliti od Studenata Vojna povtorno se pojavuvaat. Sepak, ne se starite konflikti koi ja poprechuvaat unifikacijata na nova Evropa, tuku novite – okolu bezbednosta, energetskite konflikti, konfliktite na dozvola i t.n. – i tokmu tie go sozdavaat kontinuitetot na Evropa sostavena od nacii. Ushte poveke, tie se podgrevaat od domashni politichki karanici: polskata tvrdoglavost za prashanjeto na proteruvanje, se razbira, ima vrska so dolgo potisnuvanoto no potoa histerichno razgleduvanje na komunistichkoto minato. Vo site post-komunistichki opshtestva, naslednicite na nomenklaturata vodat bitka so potomcite na chesto pati kompromitiranoto avtoritarno pravo na istoriski legitimitet, a toj nedostatok go kompenziraat so etno-nacionalistichki sentiment.

Chetvrtiot krug – Ermenskoto prashawe

Chetvrtiot krug se otvora so prashanjeto do kade lezhat granicite na Evropa, i na toj nachin, do koj stepen nad-nacionalnite intra-identiteti na EU se protegaat transnacionalno na evropski i ne-evropski nivoa. Mnogu evro-skeptici komentiraat deka Turcija osobeno, blagodarejki na svojata razlichna kulturna i religiozna istorija, nikogash ne ke mozhe da ja spodeli evropskata zaednichka sudbina,31 duri i najgolemite poddrzhuvachi na turskoto chlenstvo, Britancite, indirektno go imaat odobreno vakviot stav preku razbiranjeto na Unijata kako slobodna trgovska zona bez kulturna memorija.32 Vo niedno drugo prashanje delbenite dimenzii na spodelenata memorija ne se tolku jasni kolku vo pretpostavenata kulturna granica pomegu edna seopfatna definicija za Islamot i sekularna Evropa. Bez ogled na postoechkiot stepen na de-Hristijanizacija vo Evropa, mnogumina gledaat vo nea istoriska zaednica na sekavanje i sudbina koi se sprotivstaveni na Islamot i Turcija. Vo isto vreme, Kemalizmot beshe prviot proces na vesternizacija, a sekularnata Turska Republika beshe najdobriot dokaz deka takov proces e mozhen. Ako Evropa ja zeme nejzinata sekularnost seriozno, religioznata pripadnost nema da pretstavuva prechka za integracija, dali vo ramkite na preselnite zaednici ili pak vo vrska so zemjite koi ne se chlenki na EU. Megutoa, drugi neshta, bez somnenie bi bile prechka, na primer, deficitite vo demokratijata i razvojot, i ermenskoto prashanje. Mnozinstvoto na liberalnite kako i sekularnite Turci odluchno odbivaat da ja priznaat tezhinata na istoriskata odgovornost za genocidnoto ubistvo (ako ne i genocid) na stotici iljadi Ermenci vo 1915. Prashanjeto taka se preobrazuva vo neformalen kriterium za chlenstvo, jasno artikulirano vo nacionalnite i nadnacionalnite parlamenti.

Francuzite i Shvajcarcite mnogu go razgleduvaa ova prashanje i, zemajki ja lagata za Aushvic kako presedan, ne go priznavaat negiranjeto na ermenskiot genocid; germanskiot parlament ima zazemeno popretpazliv pristap, izdavajki izjavi nasocheni kon konsenzus.33 shto se odnesuva do ermenskoto prashanje, se chini deka pred poshiroka Evropa da mozhe da se obedini, taa ke bide komemorativno razdelena. Sepak, edinstveno mozhe da postoi konsenzus koga pristapot e obraten, so drugi zborovi, koga Turcija ke se soochi so ermenskoto prashanje na evropski nachin, i vnatreshno i so starite sojuznici i neprijateli na megunarodnata scena. I dodeka terminot genocid povremeno se upotrebuva vnatre vo Turcija, opshto zemeno postoi edno insistiranje na esencijalnata razlika pomegu masakr (katliam ili kijim), za koj se priznava deka se sluchil vo Prvata Svetska vojna i za koj postoi zhalenje, i genocid (sojkirim), kojshto odluchno se odrekuva.

Ovaa kontroverzija zazede transnacionalna dimenzija bidejki pretstavuva emotivno prashanje za turskata dijaspora, koja pak se natprevaruva so ermenskite dijaspori vo SAD i Francija. Ova po prv pat stana zabelezhlivo vo mart 2006, koga ultra-nacionalistite, predvodeni od poraneshniot turski pretsedatel Sulejman Demirel i poraneshniot pretsedatel na Turskata Republika vo Severen Kipar, Rauf Denktash, povikaa so visoko borbeni tonovi na Talaat-Pashiniot sobir34 vo Berlin.35 Mobilizacijata beshe ogranichena, megutoa incidentov pokazhuva kako transnacionalnata migracija lesno predizvikuva nereshenite konflikti okolu evropskata istorija da stanat domashni politichki prashanja. Ermenskoto prashanje, koe Turcite go smetaat kako iskluchivo domashno prashanje, e povrzano so ednakvo etno-nacionalistichkiot refleks nasproti kriticharite na migraciskata politika na turskite i islamskite chador-organizacii, chij reprezentativen legitimitet e osporuvan.36

Pettiot krug – Evropskata periferija

Nema spomenik za zhrtvite na ermenskiot genocid na Shtajn plac vo Berlin, blizu onamu kade shto Talaat Pasha beshe ubien i kade shto stotici iljadi turski nacionalisti sakaa da marshiraat. Sepak, na razlichnite kraevi na ovoj poprilichno neureden park mozhe da se najdat dva spomenici na zhrtvite na Stalinizmot i Nacionalniot Socijalizam, podignati vo ranite 1950tti. Shtajnplac, vo toj sluchaj, rechisi bi mozhel da ja ilustrira istorijata na evropskata memorija skicirana pogore. Megutoa, ushte eden spomenik bi nedostasuval, vkluchen vo pettiot krug, onoj na evropskata kolonijalna istorija. Komemorativnata prilika bi mozhela da bide Berlinskata Konferencija vo 1884, na koja, pod pokrovitelstvo na Germancite, belgiskata kralska kolonija Kongo beshe podelena pomegu evropskite interesi. Vo Germanija pochna da se zboruva za ova relativno docna, i samo vo nasokata na pochnatiot proces na soochuvanje so minatoto, za kolonijalnite zlostorstva storeni pred se protiv Herero i Nama. Zaradi ovaa prichina, kolonijalnata apologetika i nostalgija faktichki i ne postoi vo Germanija,37 za razlika od drugite zemji, kade shto imashe duri i obidi da se donesat zakoni so koi bi bilo obvrzno da se vkluchat pozitivnite aspekti na kolonijalizmot vo nastavnite programi.38

Ova shiroko pole opfaka istoriski period od ropstvo do neo-kolonijalnata politika na deneshnicata. Da aludirame na ovoj kompleks so samo eden primer: vo 2006, EU, po baranje na ON, isprati trupi vo Kongo da go nadgleduvaat pravilniot tek na tamoshnite izbori. Toa ke beshe debata vredna za pravenje. Dali vo generalni ramki, za toa dali e ispravno, koga se somenvash, da poddrzhuvash demokratizacija koristejki nadvoreshni voeni sredstva, ili za toa dali post-kolonijalna Evropa, so minato edvaj pobrutalno odoshto vo Centralna Afrika, mozhe etichki da si dozvoli takva intervencija. Megutoa, debata na originalno evropsko nivo nikogash ne se sluzhi, sekoja nacija ja ocenuvashe intervencijata na svoj nachin i spored sopstvenata tradicija. Najmnogu od se, se debatirashe deka Kongo ima izobilie na prirodni resursi, i deka nestabilnosta vo zemjata bi ja zgolemila migracijata kon Evropa, i deka zemjata bi stanala raj za teroristi. Ne e li vospostavuvanjeto i zajaknuvanjeto na demokratski uslovi vo zemja pogodena od diktatura i slab drzhaven aparat, od graganski vojni i voeni gospodari, cel sama za sebe? I dodeka ova beshe toa shto EU go izjavuvashe, nejzinata glavna preokupacija beshe da ja demonstrira podgotvenosta i spremnosta na svoite trupi – so drugi zborovi da se pokazhe kako globalen igrach.

Za chudo, vo Germanija parlamentarnata debata za voeniot angazhman vo Kongo rechisi i da ne dobi moralen ton, i na stranata na protivnicite i na stranata na poddrzhuvachite, za razlika od drugi operacii nadvor od oblasta.39 Vo 1999, ministrite od Socijal Demokratskata i Zelenata Partija Rudolf Sharping i Joshka Fisher ja opravdaa intervencijata na Kosovo so argument (Aushvic) koj dotogash pak go praveshe legitimno nivnoto odbivanje. Sega pak, navodno, beshe tokmu zaradi Aushvic potrebna voena intervencija zaradi humanitarni prichini. I posle Afganistan isto taka, chuvstvoto na moralna dolzhnost diktirashe protiv napushtanjeto na Amerika vo Vojnata protiv Terorot. Duri vo 2003 nacionalniot interes pochna da go smeta ponatamoshniot voen angazhman, ramo do ramo so SAD, vo Irak kako neprikladen. Za kontrast, evropskoto kolonijalno minato ne beshe spomnato nitu ednash, i pokraj opozicijata na levoto krilo vo nacionalnite i EU parlamenti koja zboruvashe za neo-kolonijalizam ispishan od voena sila. Zarem ne trebashe da se dade odgovor na ova? Na krajot na kraishtata, istata kal prodolzhuva da postoi vo forma na pakt pomegu evropskata nadvoreshna politika i kompaniite koi sakaat mir vo Kongo prvenstveno za da mozhat namira da vodat biznis tamu. Vo svoite dimenzii, se razbira, ova ne e nishto nalik na kolonijalnata eksploatacija na 19ttiot i 20ttiot vek; megutoa, sekoj koj saka da donese odrzhliv razvoj i demokratija vo Centralna Afrika mora da ja zeme ovaa zlokobna istorija vo predvid. Ako treba da se napravi slogan za ovoj efekt, toj bi trebalo da e: sekoj vo Evropa koj saka da zboruva za Holokaustot isto taka ne bi trebalo da molchi za kolonijalizmot.

Ova e samo delumno postignato vo Kralskiot Muzej za Centralna Afrika vo Tervuren, vo blizina na Brisel. Osnovan vo 1910, muzejot se do skoro vreme ja otslikuvashe istorijata na belgiskata politika vo Kongo kako avanturizam. Belgiskata vina i odgovornost za monstruozniot sistem na eksploatacija i represija za vreme na 19ttiot i 20ttiot vek sega vo najdobar sluchaj se priznava so pola srce, vo liceto na opozicijata od samoto belgisko opshtestvo, koe posle dve svetski vojni se navikna da se gleda sebesi kako zhrtva na germanskata agresija. Megutoa, nema somnenie deka vadenjeto na prirodnite resursi, pred se guma i slonova koska, koja se oslonuvala voglavno na prinuden trud, napati imala genocidni karakteristiki. Faktot deka postoel osnoven civilizirachki ton kon kolonijalnata misija na Leopold II ushte poveke go inkriminira deneshniot voen angazhman. Fatalnoto trojstvo na voeno nasilstvo, mizantropskata alchnost za profit i golemata zhelba za preobratuvanje go pravi sekoj post-kolonijalen angazhman odgovoren za vakvo somenevanje. Ova i dade tezhina na kampanjata Racete ponastrana od Kongo i Afrika na Afrikancite; megutoa, posle uzhasnite televiziski sliki i fotografii vo vesnicite od Darfur i vo retrospektiva Ruanda, istoto javno mislenje koe prethodno preferirashe izolacionistichka politika pobara malku poveke internacionalizam.

Sluchajot so Kongo ja pravi potrebata od politika na istorija koja odi podaleku od Evropa verojatna, megutoa taa isto taka gi pokazhuva ogranichuvanjata i stapicite na globaliziranje na komemoracijata i memorijata pod aspekot na Holokaustot razgolen od vremenski i prostorni koordinati. Ushte ednash, na tezata za unikatnosta na ubistvata na Evreite ne smee da i se dozvoli da ja stesni glednata tochka, i da go zajakne ona shto, vo krajna linija, e hierarhija na zhrtvi koja dobiva izgled na rasistichki stereotipi. Slozheniot odnos pomegu germanskite kolonijalni istorii postoi; ne-afirmativnata sporedba pomegu Shoah kako istoriski specifichen fenomen i kolonijalniot genocid ne e tabu; za vreme na vladeenjeto na Leopold II, okolu deset milioni luge vo Kongo bea brutalno ubieni – i tamu, isto taka, nezamislivoto stana realnost. Rasniot antropolog Eugen Fisher ja pochnal svojata opasna kariera vo germanska jugozapadna Afrika i ja zavrshil na rampata na Aushvic – ovoj lishen kontinuitet go pretstavuva samo ednoto lice na konenkcijata. Kompenzaciskite pobaruvanja od luge zasegnati od trgovijata so robje i kolonijalno progonstvo ostanuvaat neispolneti i opshto zemeno se poteshki za ispolnuvanje. Megutoa, evrocentrichna interpretacija na prichinite i efektite od genocidite bazirani na tezata za unikatnost bi pretstavuvalo nedorazbiranje vo kulturniot pluralizam na modernite opshtestva, i relikvija.

Shestiot krug: Evropa kako migraciski kontinent

Shestiot krug na evropskata memorija, koj ovde ke bide spomnat samo na kratko (iako nezasluzheno) e vo vrska so masivnata transnacionalna migracija kon Evropa vo 19ttiot i 20ttiot vek, i pred se od 1950ttite. Bidejki ovde isto taka se raboti za istorija na azil i migracija kako begstvo od siromashtijata, toj e tesno povrzan so evropskata kolonijalna i postkolonijalna istorija. Muzeite vo zapadna Evropa posveteni na migracijata, se ushte vo svoite rani fazi, se spravuvaat so brojnite lica na kulturnata globalizacija.40 Sepak ostanuva prashanjeto dali ovie muzei edinstveno go razgleduvaat uspehot na migracijata od perspektiva na emigrantite i/ili teshkotiite povrzani so nivnata socijalna, politichka i kulturna integracija od gledna tochka na mnozinstvoto, ili pak odat i podaleku od ova i se zadrzhuvaat na migraciskata relacija so kriminalot i katastrofalnata istorija na Shoah i Gulazite. Ova definitivno nemashe vlijanie vrz emigrantite i nivnite roditeli, megutoa se nametnuva sebesi kako prashanje za nivnite deca vo vtorata i tretata generacija, nudejki perspektiva od kade shto mozhat da ja nabljuduvaat i ocenuvaat nivnata sopstvena istorija, od koja vo meguvreme se ottugile.41 Evropskite memorijalni mesta, pochnuvajki so rimskoto nasledstvo i relikvii od Sredniot Vek, poveke ne mozhat da bidat predavani, bez pri toa da se ima na um kako tie da im se napravat razbirlivi na emigrantite od tretata generacija, silno konfrontirani, bidejki tie se so ne-evropski identitet i od islamski gradovi na primer. Ottamu, evropskata memorija edinstveno mozhe da stane transnacionalna koga Evropejcite emigranti (dotolku poveke shto se priznaeni kako gragani) ke prevzemat odgovornost za zlostorstva i nastani koi lezhat nadvor od nivnata zemja na poteklo, i koga, vo isto vreme, evropskata politika na cvhovechki prava i azil mozhe da bide primeneta vo internacionalni krizi bez tie da bidat iskoristeni kako normativen shtit za zashtita na evrocentrishnite interesi.

Sedmiot krug – Evropskata prikazna na uspehot posle 1945

Da sumirame: evropskata kolektivna memorija posle 1989 e isto tolku razlichna kako i nejzinite nacii i kulturi i isto tolku podelena – vo dvojna smisla – kako i nejziniot nacionalen i socijalen svet. Memorijata ne mozhe da se regulira mnemo-tehnichki preku oficijalni drzhavni akti ili rutinizirani komemorativni rituali kako na primer 8/9 maj ili 27 januari. Megutoa, vozmozhno e da se vospostavi evropski nachin na pametenje na minatite zlostorstva zaedno i vnimatelno da se izvadat lekcii za demokratiite vo deneshna Evropa. Silniot i povtoruvachki impuls da se veruva deka zaboravanjeto e podobro od pametenjeto vo i za Evropa e razbirliv, i ima steknato eminentni zastapnici – vo post-kolonijalna Francija kako i vo Shpanija post-Franko i vo post-socijalistichka Polska. Od druga strana, postoi i sloganot na eden eminenten chlen na opozicijata: Amnestija da, amnezija ne!42 Iskustvoto pokazhuva deka procesite na demokratizacija vo tranziciskite opshtestva – a rechisi site evropski opshtestva bea toa posle 1945 – ostanuvaat nestabilni i nekompletni ako ne uspeat da napravat kritichki pregled na sopstvenoto minato. Isto kako shto evropskite opshtestva ne vodat vojni poveke edni so drugi, taka i samite demokratski procesi nudat dovolna legitimizacija, vo ni eden sluchaj na rastechki evropska politika na istorija, vo koja lokalnite incijativi na obichnite luge se ednakvo involvirani kako komisiite na shkolskite uchebnici i drzhavnite i nad-drzhavnite nastani.

Do stepenot do kade shto sme, sovrsheno e opravdano da se iskoristi, i pedagoshki i politichki, uspehot na zapadna Evropa posle 1950, koj na izlozhbata vo Brisel dobiva ednakov akcent. Od toj datum, Evropa ima zazemeno kurs koj vodi nadvor od ciklusot na totalitarijanizam i ideoloshkata podelba na Istokot i Zapadot. Istochno evropskoto gledanje na ovaa istorija, od druga strana, e obelezhano od zavist i taga, bidejki za vreme na Studenata Vojna uspehot i srekata na Zapadot beshe relativiziran od nesrekata i neuspehot na drugata strana od Zheleznata Zavesa. Teshko mozhe nekoj da tvrdi deka istochnoto proshiruvanje vo 2004 veke ja ima popraveno ovaa puknatina. Sepak ne treba da se plashime od izgradbata na Evropski Muzej koj ke se pozanimava so ovoj uspeh.

Smesten vo Turn i Taksis Palatata, dava nepretenciozen i uspeshen pregled na nashata istorija namenet da odi podaleku od nacionalnata istorija id a obezbedi istorija na Evropa ushte od 1945 www.expo-europe.be

Cf: Dan Diner, Gegenläufige Gedächtnisse. Über Geltung und Wirkung des Holocaust, Göttingen, 2007; Natan Sznaider, Gedächtnisraum Europa. Kosmopolitismus: jüdische Erfahrung und europäische Vision, Bielefeld 2008; Tony Judt, Postwar. A History of Europe Since 1945, NY/London 2006; Wolfgang Schmale, Geschichte Europas, Wien und Böhlau 2001.

Ralf Darendorf e najiznijansiraniot eksponent na ovaa pozicija. Vidi Die Krisen der Demokratie, Ein Gespräch mit Antonio Polito, München 2002. Najmalku iznijansiraniot eksponent e desnicharskata EU parlamentarna grupa Unija za Evropa od Nacii.

Mahmud Mamdani, Politikata na imenuvawe. Genocid, Gra|anska Vojna, Vostanie, vo: London Review of Books, 8.3.2007. See: www.lrb.co.uk

Michael Schwartz, Michael-Hartmut Mehringer and Hermann Wentker (eds.), Erobertoder befreit? Deutschland im internationalen Kräftefeld und die Sowjetische Besatzungszone 1945/46, München 1999.

Jorge Semprún, "Niemand wird mehr sagen können: 'Ja, so war es'", in: Die Zeit, 16/2005.

Georg Simmel, Soziologie, Berlin 1908 and other classics. Cf. also Gerd Nollmann, Konflikte in Interaktion, Gruppe und Organisation: zur Konfliktsoziologie der modernen Gesellschaft, Opladen 1997; Albert O. Hirschmann, "Social Conflicts as Pillars of Democratic Market Society", in: Political Theory, 2/1994, S. 203-218. Claus Große Kracht et al. (eds.), Zeitgeschichte als Streitgeschichte. Große Kontroversen seit 1945, München 2003; Claus Leggewie and Erik Meyer, "Ein Ort, an dem man gerne geht". Das Holocaust-Mahnmal und die deutsche Geschichtspolitik nach 1989, Munchen 2005.

Bernhard Giesen, Triumph and Trauma, Boulder/CO 2004.

Jom Hashoa na 27 januari, denot na osloboduvaweto na Aushvic-Birkenau, se odbelezhuva vo Izrael kako nacionalen den na zhalost, a vo me|uvreme, poddrzhan od Evropskiot Parlament (2000) i ON (Deklaracijata vo 2005), isto taka se odbelezhuva vo mnogu istochno evropski zemji.

Birgit Schwelling, "Das Gedächtnis Europas. Eine Diagnose", in Timm Beichelt et al. (eds.), Europa Studien. Eine Einführung, Wiesbaden 2006, 81-94.

Timothy Garton Ash, "Mesomnesie -- Plädoyer für mittleres Erinnern", in Transit 22 (2002), 32-48. See: www.eurozine.com

Vidi debatata okolu knigata na Jan Gros, Fear: Anti-Semitism in Poland After Auschwitz, New York 2006.

Jens Kroh, Transnationale Erinnerung. Der Holocaust im Fokus geschichtspolitischer Initiativen, [Diss.] Frankfurt a. M. and Gießen 2007.

Horst Meier, "Holocaustgedenken und Staatsräson", in: Merkur, 12/2005, 1167-1172.

Cf. Baltic Times, 3-9.3.2005, 1.

Eva Clarita Onken, "The Baltic States and Moscow's 9 May Commemoration: Analysing Memory Politics in Europe", in: Europe Asia Studies, 1/2007, 23-46.

Andreas Langenohl, "Staatsbesuche. Internationalisierte Erinnerung an den Zweiten Weltkrieg in Rußland und Deutschland", in: Osteuropa, 4-6/2005, 74-87. See: www.eurozine.com English trans. "State visits. Internationalized commemoration of WWII in Russia and Germany", in Eurozine, see: www.eurozine.com

Claus Leggewie, "Historikerstreit transnational", in: Steffen Kailitz (ed.), Die Gegenwart der Vergangenheit. Der 'Historikerstreit' und die deutsche Geschichtspolitik, Wiesbaden 2008.

Semprún, op. cit.

Stefan Troebst, "Jalta versus Stalingrad. GULag versus Holocaust. Konfligierende Erinnerungskulturen im größeren Europa", in: Berliner Journal für Soziologie, 3/2005, S. 381-400.

Lev Gudkov, "Die Fesseln des Sieges. Rußlands Identität aus der Erinnerung an den Krieg", in: Osteuropa, 4-6/2005, 56-73. See: www.eurozine.com

Martin Sabrow, "Geschichte als Herrschaftsdiskurs. Der Umgang mit der Vergangenheit in der DDR", Cologne 2000.

Norman M. Naimark, Flammender Hass. Ethnische Säuberungen im 20. Jahrhundert, München 2004; Wolfgang Benz, Ausgrenzung, Vertreibung, Völkermord. Genozid im 20. Jahrhundert, München 2006; Boris Barth, Genozid. Völkermord im 20. Jahrhundert. Geschichte -- Theorien -- Kontroversen, München 2006.

Denes Majakovskoje vo Kaliningrad, poraneshna Istochna Prusija. Gradot stana poznat kako mesto na prviot masakr na germanski civili od strana na Crvenata Armija na 21.10.1944. Nastanite shto go opkruzhuvaat se silno osporuvani. Vidi: Bernhard Fisch, Nemmersdorf, Oktober 1944, Berlin 1997.

Andreas Hillgruber, Zweierlei Untergang. Die Zerschlagung des Deutschen Reiches und das Ende des europäischen Judentums, Berlin 1986.

Cf. Philipp Ther, "Die Last der Geschichte und die Falle der Erinnerung", in: Transit, 30 (2005/06), 70-87. English translation, "The burden of history and the trap of memory", in Eurozine. See: www.eurozine.com. See also: Harald Engler, "Deutscher Opferdiskurs? Neue Arbeiten zu Vertreibung und Zwangsmigration", in: Jahrbuch für die Geschichte Mittel- und Ostdeutschlands, 51 (2005/06), 119-146; Samuel Salzborn, "Opfer, Tabu, Kollektivschuld. Über Motive deutscher Obsession", in: Michael Klundt u.a. (eds.), Erinnern, verdrängen, vergessen. Geschichtspolitische Wege ins 21. Jahrhundert, Gießen 2003; Helmut Schmitz (ed.), A Nation of Victims? Representations of German Wartime Suffering from 1945 to the Present, Amsterdam und New York 2007.

Barbara Coudenhove-Kalergi and Oliver Rathkolb (eds.), Die Benes-Dekrete, Wien 2002.

Ekstenzivno dokumentirano na: www.zeitgeschichte-online.de

Kako pozadina na germansko-polskata debata okolu Zentrum gegen Vertreibung, vidi: Philipp Ther, "The burden of history and the trap of memory", vo Eurozine: www.eurozine.com

Germansko izdanie: Histoire/Geschichte -- Europa und die Welt seit 1945, Leipzig 2006 (Gymnasiale Oberstufe (11.-13. Klasse); French edition: Histoire/Geschichte -- L'Europe et le monde depuis 1945, Paris 2006 (Classe de terminale/BAC).

Hans-Ulrich Wehler, in: Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), 19.12.2003; Heinrich August Winkler, in: FAZ, 11.12.2002.

Helmut König and Manfred Sicking (eds.), Gehört die Türkei zu Europa? Wegweisungen für ein Europa am Scheideweg, Bielefeld 2005; Claus Leggewie (ed.), Die Türkei und Europa. Die Positionen, Frankfurt a. M. 2004.

Cf. Antrag der Fraktionen SPD, CDU/CSU, Bündnis 90/Die Grünen und FDP (Bundestags-Drs. 15/5689), 15.6.2005; Protokoll der Bundestagsdebatte, Tagesordnungspunkt 6, 21.4.2005, Bundestags-Drs. 15/4933; sowie Aschot Manutscharjan, Eine äußerst sperrige Last der Erinnerung, in: Das Parlament, 18.4.2005.

Mehmed Talat (1874-1921), isto taka poznat kako Talaat-Pasha. Minister na Otomanskata drzhava za vnatremni raboti vo 1915. Toj go donel zakonot so koj bilo regulirano preseluvaweto na Ermencite, koj pak go otpoynal genocidot. Izbegal od Turcija vo 1918 i bil ubien vo Berlin.

Claus Leggewie, "Die armenische Frage in der transnationalen Liga", in: Universitas, 5/2006, S. 476-489.

Vidi: Claus Leggewie, "Between national church and religious supermarket. Muslim organizations in Germany and the problem of representation" vo Eurozine: www.eurozine.com

Jochen Zeller and Jürgen Zimmerer (ed.), Völkermord in Deutsch-Südwestafrika. Der Kolonialkrieg (1904-1908) in Namibia und seine Folgen, Berlin 2003; Stephan Malinowski and Robert Gerwarth, "Der Holocaust als 'kolonialer Genozid'? Europäische Kolonialgewalt und nationalsozialistischer Vernichtungskrieg", in: Geschichte und Gesellschaft, Bd. 33, 2007, S. 439-466.

Cf. the law brought before the French National Assembly in 23.05.2005; also Andreas Eckert, "Der Kolonialismus im europäischen Gedächtnis", in: Aus Politik und Zeitgeschichte, 1-2/2008, S. 31-38.

Claus Leggewie, "Paradoxe Intervention: Pazifisten im Krieg", in: Angelika Ebrecht-Laermann und Emilio Modena (ed.), "Zeitgemäßes über Krieg und Tod", in: Psychosozial, 24 (2001), S. 83-96.

Pariz e zemen kako primer; sporedi gi delumno implementiranite inicijativi na germanskata DOMiD. Cf. Jan Motte und Rainer Ohliger (eds.), Geschichte und Gedächtnis in der Einwanderungsgesellschaft. Migration zwischen historischer Rekonstruktion und Erinnerungspolitik, Essen 2004.

Viola Georgi, Entliehene Erinnerung. Geschichtsbilder junger Migranten in Deutschland, Hamburg 2003.

Adam Michnik, "Die auferstandene Unabhängigkeit und die Dämonen der samtenen Revolution", in: Transdora, 20 (1999/2000), special edition: 10 Years of Transformation in Poland, 5-15.

Published 3 December 2009
Original in German
First published by Blätter für deutsche und internationale Politik 2/2009 (German version) / Roots 31-32 (2009) (Macedonian version)

Contributed by Roots © Claus Leggewie / Roots / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: DE / EN / SL / MK / LT

Published in

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion