Vladavina populizma na Madžarskem

28 March 2018
Read in:

V zadnjem desetletju – začenši z letom 2006, s pospešitvijo in navidezno konsolidacijo v obdobju 2008–2011 in dodatno radikalizacijo predvsem od leta 2015 dalje – se je populizem utrdil v madžarski politiki in postal njena prevladujoča značilnost. Še več, od leta 2010 je desničarski populistični slog madžarske politike postal tako vidna značilnost vladnih ukrepov, da Madžarsko pod vodstvom Fidesza pogosto označujejo za pionirko protiliberalnega obrata v Evropski uniji, ki se je nato razširil v države, kot sta Poljska in Velika Britanija in ki bi lahko, kot opozarjajo nekateri alarmantni glasovi, v bližnji prihodnosti celo resno ogrozila projekt evropske integracije.

Kako je lahko do populističnega obrata prišlo tako kmalu po vstopu Madžarske v Evropsko unijo (leta 2004), ko je splošno veljalo, da je tranzicija v zahodni model liberalne demokracije že zaključena? Poleg upada politično relevantnega monitoringa Evropske komisije po tem, ko je država postala polnopravna članica (mnogi akademiki danes ugotavljajo, da ima EU ironično več političnega vpliva na kandidatke kot na države članice), je osnovni razlog upad prevladujoče naracije tranzicijskega obdobja. Ta naracija, ki je bila usmerjena na evropeizacijo in dohitevanje Zahoda, je izgubila precej kredibilnosti z zaključkom institucionalnega procesa, pričakovana gmotna korist pa se povečini ni materializirala. Nedvomno je Evropska unija s subvencioniranjem revnejših držav članic pomagala k ublažitvi nekaterih ogromnih neenakosti v regiji, vendar je evropska integracija veliko manj naredila na področju spopadanja s strukturno neenakostjo znotraj unije. V nasprotju z nekoliko naivnimi pričakovanji so se strukturne pomanjkljivosti vzhodnoevropskih držav bolj ali manj reproducirale tudi za posttranzicijske generacije.

Populistični obrat

Kako to, da je bil populistični obrat posebno radikalen prav na Madžarskem? Negativni razlog je, da je po letu 1989 postkomunistični levici sprva šlo dobro in da je v krizo reprodukcije zapadla šele z menjavo generacij v začetku 21. stoletja. Ta vzhajajoča kriza na levici se je močno zaostrila s političnimi škandali leta 2006, ko je v javnost pricurjal zaupni govor pravkar ponovno izvoljenega premierja Ferenca Gyurcsányija, ki so mu sledili ulični nemiri in ostra politična polarizacija. Še preden je državo udarila ekonomska kriza – in ta ji je zadala res hud udarec – je bil na Madžarskem dolga leta na oblasti voditelj, ki po mnenju večine ni imel dovolj legitimnosti za vladanje.

Na tej točki se zgodovina postkomunistov preplete z zgodovino skrajne desnice: počasen, a na koncu množični upad moči prvih je šel z roko v roki s spektakularnim vzponom slednje. Prevlada in hkratna radikalizacija madžarske desnice je pravzaprav kontinuiran proces zadnjega desetletja. Dobro znano je dejstvo, da je zahodnoevropska desnica po padcu fašizma šla skozi proces deradikalizacije (dolgoletna prevlada krščanskih demokratov v Zvezni republiki Nemčiji je v marsikaterem pogledu utelešenje tega procesa). V državah, ki so imele lastna skrajno desničarska gibanja pred letom 1945, a so bile nato sovjetizirane, pa grobega povojnega zatiranja desnice ni spremljala notranja deradikalizacija desničarskih idej.

»Popolna nevihta« na začetku 21. stoletja – nezadovoljstvo z dejanskimi dosežki nominalno uspešne tranzicije, diskreditacija vodilnih postkomunističnih politikov, ki so predolgo zavzemali osrednje mesto v centrih moči, gospodarska recesija tik pred volitvami leta 2010 – je povzročila zmagoslavje desnice. Jobbik je iz obrobne stranke postal srednje velika stranka v istem trenutku, ko je Fidesz postal sredinska stranka s široko podporo, brez deradikalizacije svoje desničarske populistične agende. Skupaj sta stranki prejeli 70 % glasov na volitvah leta 2010, medtem ko so liberalci in levica, ki so v koaliciji vladali vse od leta 2002, naenkrat padli na 20 %. Fideszu sta pripadli več kot dve tretjini mandatov v parlamentu, v političnem smislu pa se je zdelo, da je parlament prevzela stranka široke sredine, ki ima na vsaki izmed strani, na levi in desni, po eno srednje veliko stranko. Tudi v družbenoekonomskem in generacijskem smislu se je za profil Fideszovih volilcev zdelo, da predstavlja družbo kot celoto.

Mehki avtoritarizem in hegemonija desnice

Madžarski primer je postavil na laž trditve, da je populizem v bistvu opozicijska taktika, ki je stranke ne morejo enako uspešno uporabljati, ko enkrat pridejo na oblast. Od leta 2010 Fidesz vlada na populističen način in uspelo mu je podrediti eno institucijo za drugo ter pri tem ošibiti sistem demokratičnega nadzora. Obenem mu je uspelo ustvariti političnoekonomski sistem, v katerem so stranka, madžarska država in lokalna kapitalistična ekonomija tesno prepleteni, ključne dobrine pa so v rokah vladnih privržencev.

Poleg tega, da je Fideszu uspelo mobilizirati svoje privržence v ključnih trenutkih krize in orkestrirati številne propagandne kampanje, usmerjene v najrazličnejše nasprotnike, se je začel močno zanašati tudi na strategijo demobilizacije. Iz političnega življenja v državi so izginile pomembne razprave in debate, široki segmenti volilcev pa so postali pasivni, celo apatični. Fideszov populizem v imenu domnevno homogenega madžarskega naroda se v praktično enaki meri poslužuje mobilizacije in depolitizacije. Strategijo depolitizacije je v veliki meri omogočil tudi beg na sto tisoče izobraženih mladih v tujino: odprtost evropskega prostora je, paradoksno, Orbánovemu režimu pomagala konsolidirati moč.

Populistične ideje – kakršna je npr. predstava, da je subjekt politike homogeni in izključujoči madžarski narod, čigar splošno voljo predstavlja njegovo trenutno vodstvo, in zgolj trenutno vodstvo – zasedajo osrednje mesto v prevladujočem političnem diskurzu. Posledica takšne politike je mehka oblika avtoritarizma. Mehki avtoritarizem v novejši zgodovini Madžarske sicer ni nič novega, vendar pa neliberalno državo znotraj Evropske unije lahko štejemo za nov in slabo razumljen fenomen.

Na hitro si poglejmo oba omenjena vidika, zgodovinskega in sodobno evropskega, da bi pojasnili, kaj je tako zaskrbljujočega v trenutni situaciji. Tako pod Miklósem Horthyjem v dvajsetih letih, Jánosem Kádárjem v sedemdesetih in danes pod Viktorjem Orbánom je madžarsko politično življenje vedno znova proizvajalo nenavadno mešanico: obliko povečini avtoritarne oblasti, za katero se zdi, da ohranja določeno mero liberalizma in neguje vtis svobode. V zgodnjem dvajsetem stoletju, v času Horthyja, je politična kultura na Madžarskem lahko brez vidnejših nasprotovanj povezovala skrajno desničarsko ideologijo s pragmatičnimi oblikami konservatizma; podobno so v dobi Kádárjeve vladavine strukture totalitarnega režima obstajale brez tistih najnazornejših in grozljivih oblik totalitarne oblasti. Tudi Fidesz je vpeljal posebno mešanico: enostrankarska vladavina znotraj navidezno večstrankarskega sistema, tekmovalne, a nepravične volitve, pluralistična medijska krajina z neposrednim nadzorom nad njenim prevladujočim delom, perfidne odprte grožnje, ki pa jim praviloma ne sledi bolj škandalozno zatiranje, in, ne nazadnje, korumpiran neliberalni režim, ki je močno odvisen od članstva v precej velikodušni zvezi liberalnih demokracij.

Glede na povedano je najbolj izstopajoči in zaskrbljujoči politični razvoj zadnjih let skoraj popolna konvergenca Fidesza in njene radikalne desničarske opozicije, ki jo predstavlja Jobbik. Raziskave o političnih stališčih so že pred leti pokazale, da se volilci Fidesza v enaki meri nagibajo k avtoritarnim stališčem kot volilci Jobbika. To lahko delno razložimo z dejstvom, da so Fideszovi volivci podporniki stranke, ki vlada na avtoritaren način in jih vedno znova poziva, da takšen način vladanja podprejo, medtem ko se imajo mnogi volilci Jobbika za nekonformistične upornike ali celo za borce za svobodo (in jih zato lahko označimo za protiavtoritarne avtoritarce). Še bolj presenetljivo in zaskrbljujoče dejstvo pa je izjemen porast ksenofobije v madžarski družbi (na tem področju je širok spekter pasivnega volilnega telesa postal tihi sodelavec protimigrantske mobilizacije vladajoče stranke) in dejstvo, da so volilci Fidesza v stopnji ksenofobije dosegli volilce Jobbika. Oba vidika kažeta na to, da ne moremo več vztrajati na ločevanju med »desnosredinsko« vlado in njenimi desničarskimi izzivalci v opoziciji. Po eni strani se je Fidesz namreč prevzel številne retorične in politične lastnosti skrajne desnice, po drugi pa se je Jobbik pomaknil bližje mainstream desničarskim pozicijam. Opraviti imamo torej z dinamiko, ki je zaenkrat edinstvena v Evropski uniji, namreč s spopadom med dvema desničarskima silama, enako nenaklonjenima do temeljnih vrednot liberalne demokracije – to razmerje sil pa neprijetno spominja na medvojno trenje med ultrakonservativno desnico na oblasti ter skrajno nacionalističnim populizmom v opoziciji.

Orbán in EU

Na evropski ravni je za Fideszov pristop značilna strategija dva koraka naprej in en korak nazaj. Zdi se, da stranka previdno izkorišča strategijo zaostrovanja, ki deluje na principu prevare, in to ji gre izjemno dobro: Orbán daje vtis radikalca, ki izziva nepremičnost evropskih institucij in nepriljubljeni status quo, a hkrati tudi vtis politika, ki je pripravljen na razpravo in sprejemanje kompromisov. Zares presunljivo je, kako Orbánova pripravljenost na razpravo na evropski ravni odstopa od njegove nepripravljenosti na razpravo v »lastni« državi (kjer se raje zadržuje izven javnih debat).

Obstajajo razlike med pregovorno evroskeptično vlado, ki poudarja »obrambo« oziroma razširitev sfere nacionalne suverenosti, in večinoma proevropsko, čeprav protiliberalno usmerjeno družbo. Toda iz političnega vidika je pomembnejše dejstvo, da Fidesz na evropski ravni še ni bil kaznovan. Stranka ostaja kontroverzna, a splošno cenjena članica Evropske ljudske stranke. Kljub visoki koncentraciji politične moči se Orbánu ni treba bati za resno preiskavo na evropski ravni, ki grozi trenutni poljski vladi zaradi njenih napadov na vladavino prava – napadov, ki jih Fideszu ni treba izvajati zaradi široke ustavodajne večine, s katero lahko enostransko spreminja pravila igre, ne da bi pri tem kršil predvidene pravne in upravne postopke.

V nekaterih ključnih vprašanjih sta vrednostna sistema Merklove in Orbána na povsem različnih bregovih, a njuno pragmatično zavezništvo se ohranja na veliko drugih, bolj vsakdanjih področjih. Orbán je morda resda prvi skrajno desničarski premier znotraj EU, vendar zaradi tega še ni bil izoliran, nakljub očitnemu in globokemu poslabšanju demokratičnih standardov v državi, grobim napadom na akademsko svobodo, ogorčenim odzivom medijev in splošnim strmoglavljenjem ugleda Madžarske. Dejansko je Orbán vse bolj viden voditelj, čigar nazori in predlogi so včasih vprašljivi, a jih pogosto jemljejo resno.

 Obeti za prihodnost

Lahko zaznamo kakšen žarek upanja na obzorju, glede na to, da na evropski ravni ni strukturnih pogojev za temeljito in kritično preiskavo države, z vlado Donalda Trumpa v ZDA pa je tudi mednarodna politična volja, da bi povečali pritisk na Madžarsko, vse bolj omejena? Člani kulturne elite po večini nasprotujejo smeri, v katero se premika država, nekateri izmed njih (János Kornai, Andrea Pető, András Bozóki, Ágnes Gagyi, če omenim le nekaj kritičnih glasov z alternativnimi pogledi) pa so ponudili pronicljive politične analize. Slaba plat pa je, da so univerze nezaslišano denarno podhranjene, madžarski intelektualci pa nimajo ne sredstev ne mednarodnih priložnosti, pogosto pa tudi ne dostopa do mainstream medijev v lastni državi (njihove glasove je marsikdaj prej slišati na tujem kot doma).

Fidesz v zadnjih nekaj letih ni najbolj priljubljen (stopnja podpore vladi je daleč od zavidljive), a mu je vseeno uspelo obdržati solidno prednost v borni strankarski ponudbi. Glede na število volilcev brez jasne strankarske preference, ki s trenutnim stanjem niso zadovoljni, bi lahko kmalu vzniknila resna konkurenca v obliki kredibilne sredinske ali levo-liberalne stranke. Vendar pa so možnosti, da bi do takšnega odprtega spopada političnih alternativ prišlo še pred parlamentarnimi volitvami aprila letos, v tem trenutku zelo majhne.

Published 28 March 2018

Original in English
Translation by Katja Pahor
First published in Razpotja (Spring/pomlad 2018)

Contributed by Razpotja
© Ferenc Laczó / Razpotja / Eurozine

PDF / PRINT

recommended articles