Vélika zamenjava

Vistem letu, ko je Dostojevski napisal svojo slavno kratko zgodbo Sanje smešnega človeka, v kateri mora glavni junak zapustiti zemljo in aktivno sodelovati pri Padcu iz raja, da bi si lahko povrnil svojo vero v človeštvo, je bil ruski pisec zaposlen še z nekim drugim problemom. Spraševal se je, zakaj »so vsa najpomembnejša vprašanja Evrope in človeštva nasploh v našem času vedno postavljena hkrati?« »Ta sočasnost je osupljiva,« piše v Dnevniku pisatelja.

Današnji opazovalci pa so presenečeni nad nekim drugim primerom sočasnosti. V zelo različnih kontekstih se je pojavila nova protiideologija: »neliberalizem«, povezan s tistim, kar je Timothy Snyder poimenoval »politika večnosti« in kar mnogi drugi komentatorji opisujejo kot populizem. »Novi avtoritarci« so poselili politično krajino in preplavili obzorja. Medtem ko je nekdaj skoraj vsaka država – od ZDA do Kitajske do Vzhodne Nemčije in vse do Španije – zase trdila, da je »demokracija«, ne glede na to, koliko volitev je imela oziroma kako so volitve potekale, se kar naenkrat tudi njeni zagovorniki sprašujejo, ali je demokracija kdaj sploh imela kakšno možnost. Tako kot v socialni državi in desetletjih povojne ekonomske prosperitete pogosto vidimo izredne vzpetine na prostrani časovnici človeške zgodovine – in ker izjeme potrjujejo splošno pravilo krize – tako je tudi demokracija retrospektivno skrčena na nekaj koščkov zemlje v izjemnih časih, ki se zdi ogrožena, negotova in šibka. V vzvratnem ogledalu je lahko demokracija veliko bliže, kot se zdi, pa vendar vse kaže, da smo kljub temu prevzeti od sveta podob.

In zato želimo identificirati skupne vzroke – izvirne grehe – ki so omogočili to približevanje. Če bi vsaj lahko odkrili, kaj moramo popraviti in za kaj se moramo odkupiti, potem bi bilo delo odrešitve enostavno. A že najbolj pogoste razlage so preveč ogromne, da bi lahko imele resnično razlagalno moč: kapitalizem, globalizacija, neoliberalizem, modernost. Hkrati so globoko znotraj in daleč onkraj nas; prav tako jim ne uspe odgovoriti na vprašanje: »Zakaj zdaj?« Kdo se lahko spokori ali popravi »globalizacijo« ali »kapitalizem«? Kolikor se groza, ki jo vidimo, ujema s svetom, v katerem bivamo, živimo v sanjah smešnega človeka. Mogoče pa je naše iskanje »izvirnega greha« ali skupne zgodovinske razlage zgrešen, mogoče smo naredili napako, pred katero sta Marx in Engels svarila že v prvi polovici 19. stoletja; »čeprav lahko vsak trgovec pove razliko med tem, kako se nekdo predstavlja, in tem, kar dejansko je, naša historiografija še ni prišla do tega trivialnega spoznanja. Vsaki epohi verjame na besedo, kaj ta pove o sebi in kaj si predstavlja o sebi« (Nemška ideologija). To opozorilo je pomembno za vprašanje, ali vidimo figure, kot sta Orbán in Kaczyński, kot nekaj tipično in izključno vzhodno-srednjeevropskega ali pa kot znanilce prihodnosti, ki čaka celoten Zahod. Kot piše zgodovinar in mnenjski voditelj Timothy Snyder, je »v 1990-ih in 2000-ih vpliv tekel od zahoda proti vzhodu, […] v 2010-ih pa je začel teči iz vzhoda na zahod.« Seveda je ta trditev morda prenagla; ampak ali je resnična?

Veliko je odvisno od tega, kako si odgovorimo na vprašanje vzročnosti: ali imajo vzponi neoavtoritatizma v teh državah specifične vzhodno-srednjeevropske korenine? Iskanje skupnega zgodovinskega vzroka nas sicer pogosto razočara. Čeprav bi lahko vzroke za trenutno madžarsko stanje prepričljivo iskali v načinu, kako je Madžarsko prizadela ekonomska kriza leta 2008, v njeni specifični zapuščini komunizma in v nikoli do konca opuščenih ostankih kastne družbe 19. stoletja, takšne razlage vsekakor niso primerne za države, kot je Poljska, kaj šele za ostale države znotraj in onkraj regije (Turčija, ZDA, Velika Britanija, Brazilija …), kjer sta populizem in neoavtoritatizem prišla na oblast oziroma tako ali drugače uspela. Zgodovinske tirnice in materialni pogoji se v vseh teh državah tako razlikujejo, da ostane prvi skupni zgodovinski razlog izmuzljiv. Naša razprava tako zapade v bolj ali manj strogo opisovanje simptomov (globalizacija, neoliberalizem, kapitalizem, neenakost, avtomatizacija, internet ipd.) ali pa se – v lastnem razočaranju – omeji na analizo ene države ali regije, s čimer preloži vprašanje vzrokov in sočasnosti zbliževanja na kasneje.

Kaj pa če vzrok za vzpon figur, kot sta Orbán in Kaczyński, ne moremo iskati v skupnem zgodovinskem vzroku, temveč v prevzemu enake politične strategije? Poskusimo narediti miselni eksperiment, v katerem opustimo iskanje skupnih vzrokov in se posvetimo političnim strategijam teh figur in načinu, kako te strategije služijo njihovim interesom.

Strategija št. 1: Premik leta nič iz 1989 na 2008

Orbán je pojem »neliberalna demokracija« opisal kot stanje, ko »liberalci ne zmagajo«. V svojem govoru ob koncu leta 2016 je z radostjo dejal, da se je pokazala zmotnost mnenja, da je »liberalni svetovni red nespremenljiv«, da »so narodi zapisani pogubi in da lahko grejo s svojimi privrženci v muzej«. Zgodovina se ni končala leta 1989, je zaključil svoj govor, »naredila je oster ovinek, se prebila skozi, zlomila skrbno postavljene ovire in stopila iz struge, pripravljene za njo.« Leto 1989 je lahko delovalo zgolj kot leto nič za liberalizem, kot vrsta dogodkov, ki so omogočili vzpon »konca zgodovine« Francisa Fukuyame. Če je Orbán želel ponovno odpreti zgodovino, je moralo leto 1989 oditi. Znebiti se leta 1989 je bila drzna politična strategija, tudi zato, ker je prav to leto izstrelilo Orbána. Kot svež 26-letnik je namreč v slavnem govoru »Rusi, pojdite domov!« nagovoril množico z naslednjimi besedami: »Če verjamemo v svojo lastno moč, smo zmožni napraviti konec komunistični diktaturi«. Ali lahko Orbána ideološko primerjamo z medvojnimi fašisti, je stvar debate. Vendar pa v luči čiste politične strategije deluje, kot da bi pobral kakšno stran iz Mein Kampfa: »Težko je določiti, kdaj lahko ugotovimo, da je negativni cilj uničenja sovražne doktrine dosežen in zagotovljen. Ravno zato mora biti filozofski napad bolj sistematičen in tudi močnejši kot obramba proti filozofiji, ker je tudi tukaj, kot vedno, napad in ne obramba tista, ki naredi končno odločitev.«

Ni bilo torej dovolj izbrisati 1989 kot točko izvora zato, ker je tisto leto merilo na liberalno prihodnost. Zamenjati ga je bilo treba z drugim datumom in tako ne samo zanikati »konca zgodovine«, ampak se tudi obrniti k drugačni prihodnosti. Orbán je pokazal svojo politično daljnovidnost, ko je izjavil, da pravi zgodovinski premik nedavne zgodovine ni bila »sprememba režima«, ki se je zgodil s padcem državnega socializma leta 1989, temveč finančna kriza 2008. Fideszov politik György Schöpflin je v nekem intervjuju dejal, da je Orbánova vizija »neliberalizma« nasprotje »neoliberalizma«. To je bil izvrsten retoričen obrat, ki je hkrati služil dvema ciljem: udariti liberalizem v točko – na škodo neoliberalizma –, kjer se je že kazala liberalna krivda in samokritika, in prikriti vidike »neliberalne« strategije, ki so daleč presegli področje ekonomije in ki so pripeljali do sprememb ustave, sestave sodstva in zmanjšanja neodvisnosti medijev.

Premik leta nič je imel tudi druge učinke. Orbánov prvi politični nastop je bil leta 1989 zaznamovan s podajanjem odmevnega gesla: »Rusi, pojdite domov!« Nasprotno pa je njegovo partijsko trobilo Figyelő v nedavnem članku slavilo Orbana kot politika, ki »se je leta 1989 jasno vstal in zahteval umik sovjetske vojske, prav tako pa se je postavil tudi proti prepričanju Bruslja, da je migracije nemogoče zaustaviti.« Pazite, kako se je izvirna tarča (Rusija) prestavila na novo (Bruselj). Kaczyński je prav tako naredil svojo politično kariero z razlago, da so bili Rusi odgovorni za padec letala v Smolensku leta 2010, kjer je umrl tudi njegov brat Lech in še vrsta drugih, in dogodek povezal z sovjetsko zaroto iz druge svetovne vojne, ko so prikrili masovni poboj poljskih oficirjev in intelektualcev v Katinskem gozdu. Vendar bolj kot samim Rusom Kaczyński očita liberalcem – in še posebej Donaldu Tusku, trenutnemu predsedniku Evropske komisije in bivšemu poljskemu premierju – da so prikrili resnico o nesreči, v zadnjem času pa je, kot kaže, pozabil na drugi ključen element teorije: Vladimirja Putina.

Ne Orbán ne Kaczyński nimata Putina za tarčo svojega gneva. Oba sta se raje odločila, da kritizirata in obrekujeta Evropsko unijo in domačo liberalno opozicijo. Leta 2014 je Orbán oznanil, da se bo Madžarska pridružila Kitajski, Indiji, Turčiji in Rusiji v »tekmi za stvaritev države, ki je najprimernejša za uspeh naroda«; jeseni 2016 pa je izjavil, da se morajo »svobodoljubni ljudje« paziti pred »sovjetizacijsko« težnjo znotraj EU-ja. Tako kot je nekoč Orbán uporabil »rusko« kot zamenjavo za »sovjetsko«, je tokrat uporabil »sovjetsko« kot zamenjavo za »EU« – še ena prebrisana zamenjava na poti spremembe leta nič iz leta 1989 v 2008. Medtem pa je njegova vlada dosegla z Moskvo skriven dogovor o jedrski energiji, ki dejansko daje ključe večine madžarskega energetskega sektorja neki ruski družbi.

Strategija št. 2: Neoliberalizrati politiko

Na površini so današnji neliberalci ostri kritiki neoliberalizma in so se tudi lotili konkretnih ukrepov za omilitev posledic, ki jih ima trg za določene državljane, natančneje za tiste z družinami ter trenutnim in bodočim lastnikom nepremičnin. Orbánov Fidesz je po finančni krizi leta 2008 pomagal Madžarom iz potopljenih hipotek, vlada pa daje družinam dodaten denar za davčne olajšave. Sławomir Sierakowski, direktor Inštituta za višje študije v Varšavi, je pred kratkim izpostavil, kako je PiS znotraj svojega zgodnjega obdobja vladanja (2005–2007) implementiral neoliberalne politike, zdaj pa delijo ugodnosti družinam z več otroki, zastonj zdravstvo za starejše od 75 let in znižanje upokojitvene starosti.

A čeprav se postavljata kot avantgarda borbe proti neoliberalizmu, sta tako Orbán kot Kaczyński pripravljena uporabiti trg, ko je treba odpraviti ali spodkopati moč njunih kritikov, še posebej medijev. Z vihtenjem retorike »tekme za preživetje«, s katero spodbijata opozicijske glasove, sta vladajoči stranki Madžarske in Poljske šli nad vodilne opozicijske časopise (Népszabadság in Magyar Nemzet na Madžarskem, Gazeta Wyborcza na Poljskem) – ne s cenzuro ali zapiranjem novinarjev, temveč z omejevanjem dostopa do oglaševalskih prihodkov in naročnin, s čemer je ekonomska tekma tem medijem skoraj onemogočena. Medtem pa so vladi naklonjeni časopisi podprti z oglaševanjem in naročninami iz vladnih uradov.

Novi avtoritarci torej niso zapustili neoliberalizma, temveč so ga premaknili naravnost v področje politike. »Nekateri od nas v Evropi in severni Ameriki se strinjamo, da so različne oblike demokratične in ekonomske konkurence najboljša alternativa podedovani ali odrejeni oblasti. A poraženci konkurence bodo prej ali slej izpodbijali vrednost same konkurence,« je napisala Anne Applebaum v nedavnem članku o usodi liberalne demokracije na Poljskem, Madžarskem in drugod.

»Te vlade tolerirajo obstoj političnih nasprotnikov, hkrati pa uporabljajo vsa mogoča sredstva, tako legalna kot nelegalna, da bi zmanjšale zmožnost delovanja nasprotnikov in omejile konkurenco v politiki in gospodarstvu. Imajo odpor do tujih investicij in kritizirajo privatizacijo, če ni oblikovana tako, da koristi njihovim podpornikom. Prav tako spodkopavajo meritokracijo.«

Applebaum verjame, da konkurenca proizvaja meritokracijo, zaradi česar neliberalci sovražijo to načelo. Hkrati pa Applebaum zapostavlja očitno dejstvo, da bi najbolj uspešni konkurenti, če bi dobili priložnost, uporabili svojo dominanten položaj, da bi preprečili drugim dostop do konkurence. Tako favorizirajo tiste, s katerimi sklepajo posle, ki jim koristijo, druge pa pahnejo v stečaj: primera sta Amazon in Walmart. Ko uporabijo lekcije megakorporacij na ravni države, so neoavtoritarci dejansko neoliberalci par excellence.

Strategija št. 3: Premik vsebine nacionalizma iz »jugoslovanskega« v »zahodni« tip

Jugoslovanske vojne devetdesetih let so vzbujale strah, da bosta medetnični konflikt in teritorialni revizionizem po padcu državnega socializma okužila regionalno politiko. A neliberalni nacionalisti so se doslej uspešno izogibali medetničnim antagonizmom. Posebna ironija nedavnega razvoja dogodkov pa je, da neliberalne polavtoritarne države niso zaznamovane toliko z napetostmi endogenih manjšin, sovražnih sosedov ali zatiranih etničnih sorodnikov v »bližnji tujini«, temveč z napetostmi znotraj nacionalne politike. Madžari drug drugega sovražijo, mogoče še bolj kot kdaj koli prej, kar je precejšen dosežek politične skupnosti, ki že dolgo goji globoke razlike (samo poguglajte izraza kuruc ali labanc). Bolj neverjetno pa je, da se tudi Poljaki sovražijo, kar je izjemen obrat stran od množičnega značaja Solidarnosti s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let.

Čeprav imajo poljski in madžarski nacionalisti zgodovino sovraštva do svojih sosedov – še posebej do Ukrajincev pri prvih in Romunov pri drugih – obe državi zdaj s tema sosedoma dobro sodelujeta. Ozemeljski revizionizem ali želja »popravljanja nepravičnih« meja iz minulih mirovnih pogodb je bila dolgo časa politična obsesija, še posebej za Madžarsko. Duh revizionizma še posebej obstaja in ostaja politično močan, hkrati pa je geopolitično ukročen. Na mnogih madžarskih avtomobilih so nalepke Velike Madžarske (v mejah države pred letom 1920), prav tako razširjen je simbolistični revizionizem (Kraljevina Madžarska v obliki možganov). Orbán je imel celo slaven govor, kako naj bo Madžarska »neliberalna nacionalna država«, v Transilvaniji, nekdanjem madžarskem ozemlju, ki je danes del Romunije. A vseeno ima vlada dobre odnose s sosedi, nič več ne agitira v imenu madžarske manjšine, prav tako pa je izjavila, da Evropska unija pomeni, da so vsi Madžari že združeni v skupni državi. In končno nič ne pokaže bolje, da so »te meje določene«, kot velika in dolga ograja. Postavitev super-varne večplastne mejne ograje na južni meji s Srbijo priča o dejstvu, da se je Madžarska zares odpovedala svojim revizionističnim ambicijam.

Medtem ko je nezaupanje v madžarske in avstrijske revizionistične aspiracije nekoč povzročala razkol med državama v regiji, obris Višegrada (politične zveze Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske iz leta 1991, op. prev.) in njegovega protimigrantskega evrorasizma podpira mnogo argumentov za ponovno okrepitev vzhodno-srednje Evrope. Medtem ko so z besedno zvezo »nova Evropa« kazali na zahodno pokroviteljstvo do regije, ki se je brez oklevanja pridružila »koaliciji voljnih« Georga W. Busha v Iraku, je pred kratkim Orbán to staro oznako preoblikoval; Višegrajsko skupino je opredelil kot pomlajeno »novo Evropo«, v nasprotju s stagnirajočo Zahodno; s tem je postavil regijo za znanilca postliberalne prihodnosti. Še ena prebrisana zamenjava.

Prikazni preteklosti, ogledala sedanjosti, slutnje prihodnosti

Vse te strategije skupaj nam predlagajo, da je odgovor na uganko sočasnosti ukoreninjena v strateškem prizadevanju dela regionalnih političnih sil – še posebej na Madžarskem – za spremembo časovnice in tirnice teh držav proti skupni »neliberalni« prihodnosti. Ta strateški premik se je oblikoval s ciljem, da bi prikazal splošno zgodovinsko dekadenco liberalizma in večjo vitalnost neliberalnega zagona. Karl Marx je Komunistični manifest (1848) slovito začel s stavkom: »strah hodi po Evropi, strah komunizma,« ko je dejansko zelo malo ljudi v Evropi sploh imelo kakršnokoli idejo »komunizma,« še manj pa ga je videlo z implicirano prestrašenostjo. »neliberalci« našega časa so postavili podoben retorični prevrat s povezovanjem drugače različnih delov nejasnega nelagodja v implicitno skupno z jasnim in vseprisotnim globalnim sovražnikom (liberalizmom).

V luči takšnega razvoja dogodkov je nedavni poskus določitve sil, ki so na delu za »neliberalnim obratom« vreden posebne pozornosti. Članek Imitation and Its Discontents (Posnemanje in njegovo nelagodje) Ivana Krasteva in Stephena Holmesa v Journal of Democracy želi razložiti fenomen Vzhodne Evrope. Države, kot sta Madžarska in Poljska, naj bi bile naveličane, da so vedno posnemovalke in sledilke Zahodne Evrope kot velikega brata, in so se zato odločile, da bodo »spodkopale liberalno demokracijo z implementacijo zvite politike delnega posnemanja«, pri čemer so prilagodile liberalna sodišča in ustave neliberalnim ciljem; s tem pa si prizadevajo spremeniti Evropsko unijo po svoji podobi, kar je v sebi že sovražna zrcalna podoba liberalnega reda. »Mi smo pravi Evropejci, trdita Orbán in Kaczyński, in če se želi Zahod rešiti, bo moral posnemati Vzhod.«

Njuna razlaga je še bolj prepričljiva zato, ker deluje tako na področju psihologije kot demografije, prav tako pa tesnobo glede migracij prikaže kot psihološki odgovor na bolj odločilno skrbjo zaradi izseljevanja, utemeljeno v konkretnih demografskih spremembah (pri tem opozarjata, da so nekatere države izgubile več kot 20 % svojega prebivalstva zaradi selitev v tujino). »Okoli 3,4 milijona ljudi je zapustilo Romunijo v desetletju po letu 2007 – številke, ki jih običajno povezujemo z vojno ali kakšno drugo katastrofo.«

Vendar v tej analizi manjka obseg, do katerega so se ti voditelji lotili drugačne oblike posnemanja: namesto da bi posnemali in svojevoljno odsevali liberalni red po letu 1989, so sprejeli mnoge značilnosti specifičnega zahodnega evropskega nacionalizma, ki je bolj rasističen kot pa etno -nacionalističen. V vzhodni srednji Evropi so bile takšne ideje marginalne – tako marginalne, da niso uspele prevladati niti med drugo svetovno vojno, ne glede na skupni interes v zavezništvu osi. Razlog, zakaj to ni prepoznavno kot nekaj »zahodnega«, je, da na zahodu takšna vrsta desničarske politike ni nikoli uspela voditi vlade. Stališča, ki so jih nekoč zagovarjale stranke v Švici, na Nizozemskem in Franciji, danes vodijo države v vzhodni srednji Evropi. A če si pobliže ogledamo njihove programe, v njih ne najdemo nič zelo specifično vzhodno srednjeevropskega: so proti islamu, proti migrantom, za krščanstvo brez prijaznosti, poudarjajo raso in pripravljenost na partnerstvo z ostalimi belimi Evropejci. Še enkrat, nihil novi.

Arnold Toynbee je leta objavil svoje klasično zgodovinsko delo The Western Question in Greece and Turkey: A Study in the Contact of Civilizations (Vprašanje Zahoda v Grčiji in Turčiji: študija stika civilizacij). Knjigo je začel s pomenljivo podobo; senca, ki je na vzhodu tako strašila zahodne Evropejce, je bila senca njih samih: »Mi, civilizirani ljudje Zahoda, gledamo z usmiljenostjo in
prezirom na naše nezahodne sodobnike, ki ležijo v senci neke močnejše sile, za kar se zdi, da paralizira njihove energije, saj jim jemlje luč. Običajno smo preveč globoko zatopljeni v svoje zadeve, da bi pobliže pogledali in zato gremo mimo po drugi strani – domnevamo (če smo postali dovolj radovedni, da sploh zahtevamo razlago), da je senca, ki zatira te bolehne oblike, duh njihove lastne preteklosti.
Vendar če se ustavimo in si bolje ogledamo to megleno velikansko zasenčeno figuro, ki očitno nevede stoji s hrbtom proti svojim žrtvam, bomo osuplo ugotovili, da so te značilnosti dejansko naše.«

Toynbeejeva ocena je vsaj delno točna tudi za naš čas. Prav tako niso »duhovi njihove lastne preteklosti« nič manj prisotni v »neliberalni« strategiji neoavtoritarcev vzhodne Srednje Evrope. V parlamentarnih volitvah aprila 2018 sta Fidesz in njegov kraščanskodemokratski partner dobila 133 od 199 sedežev v parlamentu, kar je pobarvalo madžarski volilni zemljevid skoraj popolnoma v oranžno (barvo Fidesza). OVSE-jevi opazovalci na volitvah so opozorili, da so v mesecih pred volitvami javna sredstva preusmerjali v »vladne informacijske kampanje«, s čimer so razkrili »prevevajoče sovpadanje med državo in viri vladajoče stranke«. Z drugimi besedami: Orbán je želel, da je njegova stranka izenačena z državo samo. Podobnosti te strategije stranke-države, ki veliko dolguje komunistični vladi Jánosa Kádárja (vodja partije in de facto vodja madžarske države od 1956 do 1988), niso ostale neopažene pri današnjih opazovalcih. Povrhu vsega sta tako Orbán kot Kaczyński odrasla v socializmu in se veliko bolj kot njihovi zahodni desničarski kolegi zavedata, da za vladanje ni potrebno imeti večine. Dovolj je, da si sposoben pomešati svojo stranko z državo.