Teroristove dobesedne metafore

“Ali v norveški družbi tiči kaj ‘ekstremnega’?” se je po tragediji v Oslu vprašal Remi Nilsen, urednik norveške izdaje Le Monde diplomatique. Pisanje Andersa Behringa Breivika ni sad izkrivljenih izmišljotin norca. Vse smo slišali že prej.

Pred tremi leti me je poklicala finska javna radijska postaja, ko je strelec ubil pet ljudi na neki finski šoli. Vprašali so me, zakaj se je to zgodilo na Finskem in ne na Norveškem, saj sta si državi kulturno, zemljepisno in demografsko zelo blizu. Takrat nisem mogel niti ugibati. Sedaj pa sem jaz v tej vlogi in prav tako sem zbegan: Ali v norveški družbi tiči kaj “ekstremnega”? V dobro delujoči socialdemokratski družbi, kjer vladata zaupanje in enakopravnost?

Novica, da je bil terorist, ki je sprožil avtomobil bombo pred pisarno norveškega premiera in napadel srečanje podmladka na otoku Utoya zunaj Osla, pri tem pa ubil 76 ljudi, Norvežan (na različnih spletnih forumih se je poleg tega označil za “kulturnega konservativca”), bega šokirane in nejeverne Norvežane. Nismo si predstavljali, da imamo desničarske skrajneže, ki so pripravljeni udejanjiti svoja prepričanja. Je samo norec? Radikaliziran volk samotar? Zakaj bi poleg tega hotel poklati mladino iz podmladka AUF, ki sodi pod zmerno in levosredinsko Laburistično stranko?

Do popolnih odgovorov verjetno nikoli ne bomo prišli. Oseba, ki hladnokrvno in iz neposredne bližine ubije otroke, je že po sami definiciji psihopat. Vendar se moramo vprašati, ali in kako lahko vse agresivnejša javna politična razprava utre pot takšnim gnusnim dejanjem. Kaj se zgodi, ko nekdo metafore in alegorije razume dobesedno?

Ena od glavnih značilnosti skandinavske politike je, da je obstoječi socialdemokratski sistem tako priljubljen pri ljudeh, da ga sprejemajo vse politične stranke, celo desnica (nekaj mesecev prej so celo trdili, da so tako kot delavsko gibanje igrali ključno vlogo pri njegovem nastanku). Rasistična desnica – predvsem na Danskem, a tudi na Norveškem in Švedskem – je sprejela ta model, kot glavno grožnjo njegovemu obstoju pa vidijo priseljevanje in ne vedno večjo neenakost, ki je posledica neoliberalne globalizacije oziroma požrešne finančne industrije. Dodatno težo temu daje dramatična trditev liberalne desnice, da sistem ni vzdržen (kljub nasprotnim dejstvom in anketam, ki kažejo, da je velika večina Norvežanov pripravljena plačevati več davkov za socialno državo).

Čeprav Stranka napredka (metaforično) goji zamisel, da bo prišlo do muslimanskega napada in zarote proti Zahodni Evropi, so še vedno zmerni v primerjavi s Švedskimi demokrati, ki so lansko leto dobili 20 sedežev v švedskem parlamentu. Njihov predsednik, Jimmie Akesson, je islam že večkrat oklical za največjo grožnjo Švedski “po drugi svetovni vojni”. Zamisel o grožnji ali celo okupaciji širi tudi Danska ljudska stranka. Je tretja največja stranka na Danskem (volitve leta 2007 so ji prinesle 13,8 odstotka glasov) in trdi, da je priseljevanje muslimanov “največja državna katastrofa” v preteklih desetletjih. Brez omahovanja poziva k boju proti tej grožnji z alegoričnimi (?) referencami na dansko uporniško gibanje med drugo svetovno vojno.

To je le nekaj zmernejših primerov odprto rasističnega diskurza, ki je postal nekaj “vsakdanjega” v prevladujočem delu evropske politike. Francoski ministri govorijo, kako morajo zaščititi “francosko identiteto”; nemška kanclerka in britanski premier sta med letom izjavila, da je “multikulturalizem propadel”, ne da bi ponudila nadaljnje argumente. Neposredno sta priznala neutemeljeno ksenofobično trditev, da različne kulture (tj. kristjani in muslimani) ne morejo živeti skupaj. Seveda pa je tu še Gibanje čajank v Združenih državah, ki brez sramu Obamo razglaša za Hitlerja, hkrati pa na njegovem zelniku rastejo teorije zarote, po katerih naj bi bil Obama muslimanski vohun. Zahtevajo celo njegov rojstni list. Kaj se zgodi, če ljudje jemljejo takšen govor, te metafore, dobesedno?

Vprašanje še vedno ostaja: Zakaj Norveška? Zakaj tako ekstremna oblika sovraštva v mirni in varni državi, ki jo je OZN razglasila za državo z enim najboljših življenjskih standardov, kjer skorajda ni družbenih trenj, brezposelnosti in neenakopravnosti?

Čeprav so na Norveškem razredne razlike glede na prihodek in kulturo razmeroma majhne, so še vedno. V zadnjih dveh desetletjih so se ponovno sestavili družbeni razredi. Nekateri delavski volivci so prestopili iz socialdemokratske Laburistične stranke v populistično in ksenofobično Stranko napredka. Modalitete tega premika so še vedno neznane in mnogi na levici so poskušali rešiti “kodo Stranke napredka”. Najpogostejše pojasnilo je, da se je Laburistična stranka profesionalizirala in svoje politike oddaljila od ljudi, Stranka napredka pa je bolj “domača” in državljani se z njo laže poistovetijo. Populisti in deli liberalne desnice so po letu 2000 na Danskem in pozneje na Norveškem začeli “kulturni boj” proti “politični korektnosti” (Breivik ta izraz pogosto uporabi v svojem “manifestu”) levice. Vedno večje norveške stranke se imajo za socialdemokratske. Sistem je tako priljubljen, da bi nasprotovanje takšni ureditvi pripeljalo do volilnega poloma, vendar je liberalna desnica skupaj z delom laburistov prišla do konsenza, po katerem socialna država dolgoročno ni vzdržna. Liberalna desnica seveda uporablja to kot argument za privatizacijo javnih storitev, populistična desnica, Stranka napredka, pa krivdo vali na priseljence. Tako lahko vedno bolj ksenofobično okolje pojasnimo z “domačnostjo” in poenostavljenimi pojasnili za zapletene gospodarske težave. Zadnje pa se je združilo s splošnim sprejemanjem protiislamskega rasizma po 11. septembru. Vendar takšno ksenofobično okolje ni omejeno samo na Norveško.

Glavni sovražniki Breivika in drugih “kulturnih konservativcev” niso muslimani, saj spoštujejo njihovo močno navezanost na svojo identiteto, temveč šibki in “poženščeni” “kulturni marksisti”, privrženci multikulturalizma. Zato se je Breivik odločil za napad na Laburistično stranko in ne na mošejo ali drug islamski kraj oziroma simbol. Argument ni nov, prisoten je po celotni Evropi: levica z vztrajnim poudarjanjem belčeve imperialistične preteklosti žali belca. Trdijo, da gre za obrnjeni rasizem. Breivik tako tudi vztraja, da je antirasist.

Breivik izkazuje veliko sovraštva do norveške leve sredine. Tu igra vlogo družbena dinamika, ki jo težko pojasnimo. Zakaj je moški, ki je odraščal v premožnem zahodnem delu Osla, razvil toliko sovraštva do zmerne politike? Mislim, da še nimamo dovolj podatkov, da bi lahko jasno ločili psihološke elemente od družbenega okolja in političnega konteksta.

“Marksistična” komponenta ni zanemarljiva. Liberalna in konservativna desnica je v zadnjih letih agresivno poudarjala zločine “komunizma” (Stalin in Pol Pot) in izenačevala marksizem z nacizmom, saj trdijo, da že razmišljanje o družbenih spremembah nezadržno pripelje do totalitarnih režimov. Trditev so pogosto uporabljali, ker so želeli obtožiti levico, da ima tajni program, in tako izničiti njeno željo po pravičnejši in enakopravnejši družbi. Strategija se je izkazala za učinkovit način blokiranja političnih razprav o družbeno-ekonomskem razvoju naših družb. Politika je zato postala “kulturno bojišče” in ne razprava o tem, kako bi lahko porazdelili bogastvo in združili ljudi.

Po celotni Evropi lahko opazimo isto sovraštvo, za katero se zdi, da je politični motiv Breivikovih dejanj. V tako ekstremnih primerih je težko reči, kaj povzroči prehod iz besed k dejanjem. Že zdaj pa lahko spoznamo, da normalizacija rasizma in napadalnega diskurza v javni sferi lahko radikalizira odtujene ljudi. Populistično in ksenofobično desnico ne bi smeli kriviti za ti grozni teroristični dejanji, a dejanji kljub temu pokažeta, da smo vsi odgovorni za tisto, kar povemo. Metafore je mogoče brati tudi dobesedno. Ne gre za vprašanje svobode govora, temveč za govorno iskrenost in odgovornost.

Published 19 September 2011
Original in English
Translated by Jernej Pribošič
First published by Le Monde diplomatique (Slovenia) 20/08/2011 (Slovenian version); Eurozine (English version)

Contributed by Le Monde diplomatique (Slovenia) © Remi Nilsen / Le Monde diplomatique / Eurozine

PDF/PRINT

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion