Svet, obrnjen na glavo

Prva svetovna vojna kot prelomnica v začetku konca imperijev?

Starejši bralci, ki so osnovno in srednjo šolo obiskovali še za časa socialistične Jugoslavije, se nemara še spominjajo naslova z debelimi črkami v učbenikih za zgodovino, ko je prišel čas za obravnavo prve svetovne vojne: »Prva svetovna vojna ter konec imperializma«.

V mnogih zgodovinskih krogih, tudi slovenskih, se je prijela dogma o prvi svetovni vojni kot prelomnici, ki je privedla do zatona imperijev, še zlasti v prevratnem letu 1917, ko je padel prvi, tj. ruski imperij: najprej s februarsko in nato z oktobrsko revolucijo, ki je bila v bistvu državni udar. V svojem prispevku skušam oporekati takšnemu pogledu. Čeprav utegne biti pri mnogih bralcih sprejet z nejevoljo, celo kot provokacija, je moj namen spodbuditi razmislek o prevladujoči zgodovinski naraciji, za katero menim, da je preveč evropocentrična.

Globalna zgodovina imperijev

Nikakor ne gre zanikati dejstva, da je bila prva svetovna vojna prelomna točka za štiri imperije (ruskega, avstro-ogrskega, nemškega in osmanskega), ki so izginili z zemljevidov. Vzroki za propad so bili zapleteni in večplastni, od nacionalnih do socialnih, seveda pa ne moremo mimo dejstva, da so bili omenjeni imperiji v vojni poraženi in da je pri vseh, razen pri Nemškem rajhu, šlo za celinske imperije.

Toda prvo svetovno vojno je treba razumeti v globalnem kontekstu. V tej perspektivi nastane težava že pri sami periodizaciji vojne, ki je pri nas in v evropskem prostoru v glavnem zakoličena med letoma 1914 in 1918. Toda kot poudarjata zgodovinarja Robert Gerwath in Erez Manela, je treba véliko vojno razumeti v širšem in daljšem ciklusu nasilja, ki ga je sprožila Kraljevina Italija leta 1911 z napadom na Osmansko cesarstvo v Libiji, čemur so sledile balkanske vojne – »jugoslovanska velika noč«, če naj si sposodim cankarjevski naslov knjige dr. Andreja Rahtena. Glavni spopadi so se sicer resda odvijali v štirih letih 1914–1918, vendar je bil cikel nasilja končan šele leta 1923. Takrat se z mirom v Lozani konča vojna med Grčijo in Turčijo z dotlej najbolj obsežno dogovorjeno preselitvijo narodov, ki hkrati zaključi cikel etničnega čiščenja, ki se je kot specifika na evropski celini začel odvijati med balkanskimi vojnami in je dosegel vrhunec z armenskim genocidom. Leta 1922 se je končala krvava državljanska vojna v nanovo ustanovljeni Sovjetski zvezi, ki je povzročila med štiri in pet milijonov žrtev. Istega leta se je končala tudi irska državljanska vojna z nastankom Svobodne irske države, na daljnem vzhodu pa je Japonska dokončno opustila penetracijo Sibirije in se zadovoljila s Korejo ter strateško pomembnimi otočji v Pacifiku, kakor tudi vplivom na Kitajskem. Svet nikoli več ni bil enak. Kot je neki italijanski novinar pod imenom Benito zapisal v Il Popolo d’Italia, ni bilo niti enega koščka sveta, ki ne bi bil zajet in pretresen do temeljev. »V stari Evropi možje izginjajo, sistemi se lomijo in institucije se sesedajo.«

‘Gassed’ by John Singer Sargent. Part of the Hall of Remembrance, a series of paintings and sculptures commissioned, in 1918, by the British War Memorials Committee of the British Ministry of Information in commemoration of the dead of World War One. Photo source:Wikipedia

Če se vrnem na izhodiščno točko preloma, na vprašanje »konca imperijev«. Z izjemo omenjenih celinskih imperijev, vsi ostali imperiji (britanski, francoski, japonski in ZDA) vojne niso le preživeli, temveč se še razširili in ekonomsko okrepili.

Zgodovinarji teh velikih čezmorskih imperijev so se dolgo ukvarjali z raziskovanjem vsakega od njih posebej. Če pa so že delali primerjave, so v glavnem iskali razlike v sistemih vladanja: kateri kolonizator je bolje izrabljal domače uradnike in jim prepustil upravo pod lastnim nadzorom, kateri je koloniziranim ozemljem vsilil svojo belo (ali japonsko) administrativno telo itd. A v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih je prišlo do preobrata v mednarodni akademski sferi. Zgodovinarji so se pričeli bolj posvečati transnacionalni, internacionalni in globalni zgodovini – zelo popularnim oz. modernim pristopom. Za razliko od prejšnjih generacij so fokus svojih raziskav premaknili od iskanja razlik na problematiko sodelovanja med imperiji. Eden izmed rezultatov je, da imamo danes veliko boljši vpogled v delovanje imperijev, ki so se predvsem od druge polovice 19. stoletja dalje razvijali skozi intenzivno medsebojno sodelovanje.

Tako ni čudno, da so glavna mesta v botaniki, gozdarstvu in biologiji v britanski Indiji zasedali izobraženci z nemških univerz, saj so bile vodilne na teh področjih. Britanci so gradili železniške proge v portugalskem Mozambiku, v južni Ameriki in na Kitajskem. Kjer je bila ekonomska racionalnost upravičena, so imperiji za svoje kolonije uporabljali tudi transportno-logistične povezave sosednjih kolonij, četudi so te bile pod tujim nadzorom. Japonski študentje so se pred prvo svetovno vojno odlikovali na britanskih univerzah, medtem ko so Japonci za potrebe svoje mornarice ogromno delov za izdelavo pridobivali s Škotske. V drugi polovici 19. stoletja je tudi bilo značilno, da so delegacije skoraj vseh evropskih imperijev hodile v nizozemsko Vzhodno Indijo (današnjo Indonezijo), ki je v tistem času veljala za najbolj vzoren kolonialni sistem. Ostali imperiji posnemali so posnemali nizozemski upravni ustroj in ga prilagajali svojim potrebam. Omeniti bi bilo treba tudi krščanske misijonarje, ki so delovali v imperijih z drugačno veroizpovedjo, npr. nemški protestantje v portugalskih kolonijah. Svet pred prvo svetovno vojno je torej bil globalen, imperiji niso bili hermetično zaprti sistemi, ampak medsebojno povezani živi organizmi.

Imperij vrača udarec: obnova »civilizacijske misije« po koncu vojne

Seveda je treba poudariti, da so bili evropski imperiji zasnovani na ideologiji superiornosti bele rase in so vsaj do prve svetovne vojne svoj kolonializem upravičevali na osnovi lastne »civilizacijske misije«, ki bi naj primitivna ljudstva dvignila na raven moderne civilizacije. Pod to krinko so še vse do konca 19. stoletja npr. Portugalci prodajali sužnje, kljub temu da so se evropski imperiji na bruseljski konferenci leta 1890 dogovorili o popolni ustavitvi trgovine s sužnji. A slednja se je lahko nadaljevala pod krinko mezdnih delavcev brez pravic, ki so »migrirali« znotraj kolonije oz. imperija. Do najhujših primerov takšne prakse je prihajalo v portugalskih in belgijskih kolonijah v Afriki.

Leta 1917 je Ruski imperij padel v roke boljševikov, čemur je leta 1922 sledil nastanek Sovjetske zveze. Podobno kot imperiji pred prvo svetovno vojno so tudi boljševiki sledili logiki »civilizacijske misije«.Vsem plemenom, klanom in malim narodom na daljnem vzhodu, v centralni Aziji in na Kavkazu, ki jih je bilo treba preobraziti v nacije in jih dvigniti na isto ekonomsko in kulturno raven, so sovjeti »podelili« nacionalne in kulturne institucije ter spodbujali razvoj njihovega jezika. Toda leninistična politika »ukoreninjanja« (korenizacije) manjšinskih kultur je ohranjala nesimetrični odnos med centrom in periferijo, ki se je s Stalinovim prevzemom oblasti le še okrepil. Zato lahko tudi Sovjetsko zvezo štejemo za velik imperij, ki je prav tako imel ekspanzionistične težnje, kljub Stalinovi tezi o revoluciji v eni državi. Te so se najbolj izrazito pokazale septembra 1939 z zasedbo vzhodne Poljske in novembra istega leta napadom na Finsko, naslednje leto pa s priključitvijo baltskih držav ter Besarabije.

A kot rečeno, je bila okrepitev imperijev po prvi svetovni vojni splošni trend. Novi versajski sistem z ustanovitvijo Društva narodov in mandatnega sistema je bil najverjetneje res zasnovan v iskreno naivnem duhu dobro zastavljenih mednarodnih odnosov, kakor si jih je zamišljal ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je s svojimi štirinajstimi točkami januarja 1918 mnogim malim narodom po svetu prinesel upanje, da bodo končno zaživeli svobodno in v miru. Toda še pred uradnim koncem vojne se je v ZDA se je zgodil preobrat v notranji politiki, ko so Willsonovi demokrati izgubili večino v obeh domovih kongresa; ZDA so se leta 1920 dokončno umaknile v izolacijo, še drugič zavrnile podpis versajske pogodbe, svojega »zavarovanega« mesto v Društvu narodov pa niso nikoli zasedle.

Z umikom ZDA sta si Francija in Velika Britanija s pomočjo zaveznic (predvsem Japonske in Belgije) razdelile nekdanja ozemlja Osmanskega in Nemškega imperija. Ta so bila razdeljena v mandate s tremi kategorijami. V skupino A so spadala nekdanja ozemlja Osmanskega imperija na bližnjem vzhodu, od katerih je Velika Britanija dobila Palestino in Mezopotamijo, Francija pa Sirijo. V skupini B so bile nekdanje nemške kolonije v Afriki, od katerih je Britanija dobila Tanganjiko (celinski del današnje Tanzanije), s Francozi so si razdelili Kamerun in Togo, nad Ruando-Urundijem pa so bdeli Belgijci. Tretjo, skupino C, so prav tako tvorila nekdanja nemška posestva v Afriki in na Pacifiku. Nad slednjimi so dobili mandat Japonci, medtem ko so Britanci pridobili nadzor nad Nemško Novo Gvinejo, Nauru, Nemško Samoo in Jugozahodno Afriko (sedanjo Namibijo). Za britanske kolonije iz skupine C je značilno, da niso bile pod neposrednim nadzorstvom Londona, temveč so nad njimi prevzeli upravo kar dominioni oz. članice Commonwealtha: Avstralija, Nova Zelandija in Južna Afrika. Imperiji so se torej ozemeljsko okrepili in razširili, pri čemer je britanski imperij prešel v naslednjo razvojno fazo, ko njegove avtonomne »podenote«, dominioni, prevzamejo nadzor nad nekdanjimi nemškimi kolonijami v svojem sosedstvu. Imperij se je raztegnil v hierarhično piramidno voden sistem.

Namen mandatov je bil spet deloma civilizacijski, v duhu predvojnega imperialnega diskurza. Jan Smuts, premier Južne Afrike med 1919–1924 in 1939–1948, je tako že leta 1915 ugotavljal, da v nemških afriških in pacifiških kolonijah živijo »barbari«, ki si niso zmožni vladati sami, poleg tega pa bi jim bilo nepraktično pojasnjevati koncept samoodločbe narodov, ker ga tako ali tako ne bi razumeli. Mandati iz skupine A naj bi že dosegli zadovoljivo stopnjo razvoja in naj bi potrebovali le še majhen skok do točke, ko si bodo zmožni vladati sami, medtem ko naj bi območja iz skupine B potrebovala strožjo mandatno upravo. A imperialnim upraviteljem na teh mandatnih ozemljih kljub temu ni bilo dovoljeno graditi vojaških postojank in morali so dovoljevati svobodo veroizpovedi in vesti. Mandati iz skupine C pa so bili vodeni kot sestavni del imperija, ki je prevzel nadzor nad njim.

Globalna politika in opolnomočenje koloniziranih

Toda kmalu so se pričeli upori ne le na mandatnih območjih, temveč tudi v kolonijah nasploh. K njim so znatno prispevali demobilizirani vojaki, ki so se borili v kolonialnih enotah svojih imperijev v prvi svetovni vojni, pogosto na podlagi obljub o nacionalni osvoboditvi, do katere pa ni prišlo. Veliko vpliva je imelo tudi Wilsonovih štirinajstih točk. Tako že leta 1920 v Iraku izbruhnejo upori, ki prevedejo do vzpostavitve iraške kraljevine leta 1921 in leto zatem do britansko-iraške pogodbe, ki de factoukine britanski mandat nad Mezopotamijo; leta 1932 Irak postane svobodna država, pa čeprav trdno znotraj britanskega vplivnega območja. A Irak je bil tudi edini mandat, ki mu je to uspelo. Francoski upravi se domačini neuspešno upirajo v letih 1925 in 1926 v Maroku, v letih 1925 in 1930 v Siriji, med 1928 in 1931 v Kongu ter med 1930 in 1931 v Indokini. Kljub temu, da so se imperiji ozemeljsko in ekonomsko okrepili, so v globaliziranem svetu postali tudi precej ranljivi, hkrati pa so se pričeli, v nasprotju z obdobjem intenzivnega sodelovanja v drugi polovici 19. stoletja, zapirati vase. Leta 1920 je bilo svobodne mednarodne trgovine manj kot leta 1914. Po izbruhu svetovne gospodarske krize so se še bolj zaprli s protekcionizmom.

Na eni strani okrepljena moč in nove priložnosti, na drugi pa upori in nova mednarodna pravila. Od leta 1921 so lahko prebivalci mandatov pošiljali peticije na stalno mandatno komisijo Društva narodov, če so menili, da je prišlo do zlorabe mandata. Te peticije pa so presegle pričakovanja vseh. Tako so na primer prebivalci nekdaj nemške Samoe v dvajsetih letih spisali več peticij, v katerih so se pritoževali nad vladanjem Novozelandcev, dostavljali pa so jih tako Društvu narodov kot britanskemu kralju. Tako so v svoji peticiji iz leta 1924 zapisali, da so nezadovoljni z oblastjo Nove Zelandije, saj so sami dovolj izobraženi, da prevzamejo administracijo. Toda vse peticije in prošnje so bile neuslišane, ignorirane, njihovi zbiralci pa niso imeli dostopa do visokih vladajočih krogov, čeprav so prišli vse do Londona ali Ženeve. Pričelo se je torej obdobje množične globalne politične participacije.

Kakor so se preprosti ljudje naučili »igrati« po novih pravilih s pisanjem peticij, protestov in z grožnjami z mednarodnim sodiščem v Haagu, tako so tudi elite pričele izkoriščati specifičen političen jezik. Ko se je leta 1926 Nemčija pridružila Društvu narodov, je tudi to mednarodno telo dobilo glasno opozicijo, ki je floskule o prosti mednarodni trgovini pričela izkoriščati za svoje smotre. Pod krinko proste mednarodne trgovine, ki jo je zagovarjalo Društvo narodov, je Nemčija začela seliti sedeže svojih korporacij v svoje nekdanje kolonije. Prek njih si je Nemčija zelo hitro pridobila nazaj politični vpliv, ki jim je bil v kolonijah odvzet ob vzpostavitvi  versajskega sistema.

Toda ne le množična politična participacija, pojavili so se tudi množični globalni mediji, ki so imperijem onemogočali svojeglavo početje. Ko je leta 1936 Mussolini napadel Abesinijo oz. Etiopijo, je bilo tam prisotnih že 200 novinarjev, od tega 170 z neitalijansko novinarsko akreditacijo. Z uporabo strupenih bojnih plinov se italijanski »imperij« ni več mogel sklicevati na civilizacijsko misijo brez reakcije mednarodne javnosti. Še več, kot necivilizacijska sila so bilo označeni kolonizatorji. Ko italijanske oblasti niso uspele preprečiti nastopa etiopskega vladarja Haileja Selassieja v Društvu narodov, so italijanskim novinarjem v dvorani razdelili piščalke, ki so pričele piskati, ko je pregnani monarh začel svoj govor. Romunski delegat Nicolae Titulescu je bil nad samooklicanimi nasledniki rimske civilizacije tako razjarjen, da je zakričal: »Pokažite barbarom vrata!« Vloge civilizatorjev in tistih, ki bi morali biti civilizirani, so se dokončno obrnile na glavo.

*

Prva svetovna vojna je poskrbela hkrati za zaton imperijev in za njihovo ponovni vzpon. V slovenskem zgodovinskem prostoru prepogosto pozabljamo na drugo plat kovanca in se preveč zaziramo v specifike lastnega prostora. Toda kot sem skušal pokazati v tem kratkem prispevku, je treba na prvo svetovno vojno kot prelomnico v začetku konca imperijev gledati cum grano salis.

Published 7 January 2019
Original in Slovenian
First published by Razpotja 33.

Contributed by Razpotja 33. © Tomaž Ivešić / Razpotja / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion