POLITIKA NA ČOVEKOVITE PRAVA VO PROŠIRENA EVROPA

Politics of human rights in an enlarged Europe

11 April 2006
Read in:

Politikata za čovekovite prava vo Evropa go dostigna svojot vrv vo 1990-tite: denes, odgovornosta za mnoštvoto problemi i se prefrla tokmu na diskusijata za čovekovi prava. Vo domašnite, vnatrešni politiki, interesot za čovekovi prava beše prezemen od strana na sistemite za socijalna griža, dodeka pak, vo megunarodnite odnosi, osobeno vo pregovorite za pristapuvanje vo Evropska Unija, prioritetot se stavi na političkite, ekonomskite i socijalnite problemi. Marc Olivie Padi, urednik na “Esprit”, ja brani radikalnata posvetenost na demokratijata kon politikata za čovekovi prava.

Nekoi smetaat deka e provokativen citatot od Noviot Zavet vo naslovot na simpoziumot: “Sakaj go komšijata. Politika za čovekovi prava”, održan na Osumnaesetiot Evropski sobir na spisanijata za kultura. Iako katoličkata crkva na Jovan Pavle II tvrdeše deka čovekovite prava se svetovno nasledstvo so hristijanskata poraka, povrzanosta megu hristijanskata tradicija i čovekovite prava im e daleku sama po sebe očigledno na mnogute braniteli na čovekovi prava koi se ušte gledaat sprotivstavenost megu religioznata obvrska i svetovnite normi.

Kako i da e, postojat dovolno pričini da se pretpočita zborot “komšija” i seta negova raznovidnost vo značenjeto pred pravnata leksika na normata. Neuspehot na formulacijata na Univerzalnata Deklaracija za čovekovi prava da gi opfati kompleksnite istoriski značenja beše kritikuvan ušte koga taa prvpat beše iskoristena za politička manipulacija. Koe e liceto što smee da gi bara ovie osnovni prava? Pravna izmislica (legalna fikcija)? Post-moderno jas? “Sogoleno telo” potčineto od neograničenata mok? Ova e seušte kontroverzna tema.

Nitu upotrebata na terminot “politika na čovekovi prava” ne e pomalku problematična. Vo istoriski kontekst, možno e “da se tvrdi deka se ima pravo” na čovekovite prava, tie da ” se stavat na hartija ” i “da stapat na sila”. No postoi li takvo nešto kako politika na čovekovi prava?

Se raboti za tipična ideja od 80-tite i 90-tite, koga barem vo Evropa, so krajot na Studenata vojna se rodi veruvanjeto deka megunarodnite odnosi treba da najdat zaednička nasoka vo Univerzalnata deklaracija za čovekovi prava. Dali toj period e završen?

Proširuvanjeto na Evropskata Unija go označi krajot na politikata za čovekovi prava od 90-tite. Disidentite na Sovetskiot Blok, simboličnite figuri za čovekovi prava, kako Vaclav Havel, stanaa vodečki političari vo svoite zemji i vo Evropa. Iako nivnite dostignuvanja bea navistina golemi, razočaruvanjeto raste: denes, odgovornosta za krajot na vistinskiot politički život na Zapad im se prefrla na čovekovite prava. Evropa poveke ne e podelena, so što site evropski zemji se obvrzani megusebno da se smetaat za sosedi. Nevozmožno e da se kaže, kako što toa go napravi britanskiot premier Nevil Čemberlen vo 1938 za da go opravda neprevzemanjeto na akcija vo slučajot so Čehoslovačka: “onie dalečni zemji za koišto znaeme tolku malku”. Euforijata na 90-tite beše nadežta deka opštata soglasnost na Evropa ke bide dovolno silna da go definira zaedničkiot politički model koj ke ja opfateše i slobodnata pazarna ekonomija, vladeenjeto na zakonot, slobodnite izbori, pluralistički konstitualen red itn.

Čovekovite prava se se ušte česta točka na navrakanjeto vo Evropa. Kako i da e, denes, političkata uloga na vakvoto navrakanje e se poslaba, duri i vo ramkite na evropskata zaednica.

Najprvo, sistemite za socijalna griža i opštestvenite standardi kako da stanaa pobitni, kako što možeše da se zabeleži za vreme na francuskata debata za Evropskiot ustav. Široko zastapenata zagriženost za idninata na opštestvenite standardi e, barem što se odnesuva do Francija, glavnoto objasnuvanje za novoto anti-evropsko raspoloženie.

Vtoro, diplomatskata uloga za čovekovite prava slabee vo sosedstvoto na Evropskata Unija. Portokalovata Revolucija vo Ukraina beše povod da se proslavi važnosta na slobodnite izbori. Megutoa, so drugite zemji koi čekaat na red za členstvo, vklučuvajki ja i Turcija, stanuva se poverojatno deka prašanjeto za čovekovite prava ke padne vo vtor plan. Ako prodolži pozitivniot trend vo Turcija i na Balkanot, togaš glavnata težina vo pregovorite za členstvo ke padne vrz političkite, ekonomskite i opštestvenite aspekti, a verojatno daleku pomalku vrz osnovnite prava. Ova bi značelo deka iako visokite demokratski standardi ke bidat dostignati vo ovie zemji, toa nema da bide dovolno za da garantira členstvo.

Treto, vo debatata na pravedni i nepravedni vojni za čovekovite prava se aludiraše vo negativna smisla. Devedesettite, za pobornicite za čovekovi prava, bea godini na euforija – ne zatoa što smetaa deka Povelbata na ON vednaš ke bide primeneta nasekade vo svetot, tuku bidejki javnoto mislenje beše strogo protiv toa zapadnite zemji da ne interveniraat (premnogu dolgo, kako što e poznato, neinterveniranjeto beše oficijalnata evropska politika na Balkanot). Sepak, dokolku se zeme predvid sovremeniot stav kon Rusija, osobeno vo Francija i Germanija, očigledno e deka čovekovite prava ja nemaat poveke političkata uloga što ja imaa vo devedesettite.

Odbivanjeto na politikata na neinterveniranje ja podigna idejata za humanitarna intervencija, so drugi zborovi, vooružena akcija vo ime na čovekovite prava. Po deset godini evropski kontinuirani neuspesi na Balkanot, voenata intervencija na Kosovo e primer na vooružena akcija koja se stremeše da im go ovozmoži pravoto na civilite prinudno da ne gi napuštaat svoite domovi. Napadite na 11 Septemvri vo SAD značitelno ja promenija slikata: neokonzervativniot proekt, nasila da se proširi demokratijata i da se sozdade nov “podobren Sreden Istok” se spoi so konceptot na “vojna protiv terorot”. Anglo-amerikanskata intervencija vo Irak predizvika razdvojuvanje megu pobornicite za čovekovi prava koišto, od druga strana, se soglasuvaa deka e nevozmožno da se izbegne intervencija vo Poranešna Jugoslavija. So vojnata protiv terorot i napadot na Irak stana jasna slabosta na strukturata na megunarodnite odnosi. Ušte ednaš vojnata vo Irak go razotkri i raširi nedostatokot na avtoritet na megunarodnata zaednica; sepak, ovoj pat vo začuduvački razmeri, čovekovite prava se kosea so idejata na megunarodnata zaednica za gradenje na globalna sigurnost. Od Imanuel Kant pa se do Povelbata na ON, koga se misli na čovekovi prava, tie se smetaat za del od idejata za gradenje, duri i minimalna, megunarodna bezbednost preku zaednica od državi. Dokolku denes, od gledna točka na proektot “podobren Sreden Istok”, inspiriran od amerikanskite neo-konzervativci, politikata na čovekovi prava znači sozdavanje na nacija i demokratija preku vooružena akcija, togaš očigledno e deka na značenjeto vo kontekst na idejata vo osumdesettite i devedesettite mu e dojden krajot.

I pokraj toa, čovekovite prava treba da prodolžat da igraat uloga vo megunarodnite odnosi. Tie se opšto prifateni kako zadolžitelna grupa na obvrski i pokraj toa što kaj mnogu državi ova e prosledeno so ogromna doza na licemerie. Čovekovite prava potiknaa novi obvrski i novi megunarodni institucii kako Megunarodniot krivičen sud, čijašto uloga vo narednive godini može da stane dosta značajna. Čovekovite prava, isto taka se alternativa, barem teoretski, na Real-politik na nezavisnite državi: sorabotkata megu nevladinite organizacii, državite i megunarodnite institucii vo nekoi situacii može da bide od opšta korist, kako vo slučajot na Operacijata za pomoš na žrtvite od Cunami. Ova ne bi značelo deka državite bi go napuštile svojot sueverenitet, deka treba slepo da i se veruva na sekoja nevladina organizacija, nitu pak deka megunarodnite institucii se pretskazanie na edna “utrešna globalna vlada”. Čovekovite prava ke igraat uloga vo megunarodnite odnosi, se dodeka se zema predvid realnosta na suverenitetot i se zabeležuva nesoodvetnosta na mnoštvoto megunarodni humanitarni programi, kako i nesposobnosta edna edinstvena deklaracija za čovekovi prava da bide politički ispolneta vo vistinska smisla na zborot, kako na nacionalno, taka i na megunarodno nivo.

Čovekovite prava, kako takvi ne ja sočinuvaat celata sovremena politička programa, tuku tie, pokonkretno kažano, pretstavuvaat samo edna od nejzinite krevki dostignuvanja. Ottuka, ne bi bilo mudro da se ingnorira ograničenosta vo dostignuvanjata na deklaraciite na čovekovi prava ili da se kritikuva politikata na čovekovite prava kako tie da ja pretstavuvaat glavnata zakana za našite politički sistemi. Naprotiv, denes vlijatelnosta na čovekovite prava e zastrašuvački mala. Nekogaš tie se koristea kako koncept na mokno oružje so koe se nišaneše kon totalitarističkite sistemi. No sega, otkoga izčezna marksističkoto odbivanje na čovekovite prava kako čist izraz na graganskite prava, svedoci sme na raganjeto na novi kritiki.

Prvata kritika, čovekovite prava gi smeta za najdobar primer na modernoto tvrdenje na neograničenost: deka individuata ne poznava granici koga se raboti za nejzinite osnovni prava. Kako rezultat na vakviot stav ličnosta na koja ovie prava i se dodeleni ne se doživuva sebesi kako graganin, tuku kako konzumer. Glavniot prigovor za vakvata situacija e deka navistina postoi samoograničuvanje vo ramkite na deklaracijata na pravata, dokolku se pretpostavi tvrdenjeto deka čovek ima pravo na sloboda i počit i e vsušnost glavniot rizik na bezgraničnosta postavena vo globaliziranata slobodna pazarna ekonomija. Ova ograničuvanje se javuva kako rezultat na pluralitetot na pravata: slobodata na poseduvanje imot, na primer, može da i se sprotistavi na slobodata na preselba itn.

Kako vtoro, čovekovite prava čestopati se smetaat za odgovorni za depolitizacijata na zapadnite opštestva. Politikata na čovekovite prava, osnovana vrz pravata na poedinecot se stremi da gi zaboravi organičuvanjata na političkiot život svaten kako kolektivna mok za odluka. Ovoj argument čestopati vodi, kako vo filozofijata na Alen Badju, do nedemokratsko slavenje na revolucijata od strana na edno malcinstvo i do upotreba na nasilstvo kako dokaz za efektivnosta na odredeno dejstvo i odluka.

Tretata kritika se odnesuva na dehumanizacijata. Nesokjdnevno interpretirajki ja Hana Arent, Xorxo Agamben (na primer vo Hommo Sacer) gi gleda čovekovite prava kako voved vo zapadniot politički model koj se odnesuva na “sogoleniot, običen život” na poedinecot.

Da mu se dodelat na edno čovečko bitie osnovnite prava od raganje, znači politikata da se osnova na biopolitika, asocijacija koja spored Agamben naveduva na nacionalizam i koncentracioni logori. Vsušnost, Arent istaknuva deka deklaracijata na čovekovi prava go zamisluva poedinecot kako legalistička fikcija, poradi što ne e vo možnost da go zaštiti poedinecot, nadvor od kontekstot na politički prava. Agamben ja prenasočuva ovaa ideja vo sosema sprotivna krajnost so toa što ke kaže deka čovekovite prava go naturaliziraat poedinecot. Arent go zaklučuva svoeto izložuvanje za organičuvanjata na osnovnite prava so idejata: pravo da se ima pravo; spored nea od klučno značenje e deka e bespolezno da se baraat osnovni prava bez politička zaednica, i deka zatoa prvata garancija za aplikacijata na čovekovi prava treba da bide možnosta za sozdavanje na politička zaednica. Agamben od druga strana, vo deklarcijata za čovekovi prava go gleda začetokot na Nacijata – Država, što bi i ovozmozilo na državata da go razbere “običniot život” na poedinecot. Slavoj Žižek, analizata na Agamben ja ocenuva kako “oskvernuvanje na čovekovite prava”. Vo ova neo -leninističko tolkuvanje na čovekovite prava, demokratijata koja postojano otvara prostor za pravenje isklučoci i ima sudbina da gradi koncentracioni logori, suštinski ne se razlikuva od totalitarizmot.

Celta na ovie tri kritiki e da go vozobnovi svakanjeto na čovekovite prava preku radikalen napad vrz demokraijata – vo prviot slučaj konzervativen, vo vtoriot maoistički, a leninistički vo tretiot.

Egzoteričniot element prisuten vo ovie kritiki e posočuvanjeto na ograničenosta vo primenta na čovekovite prava; dodeka ezoteričniot element e odbivanjeto na modernata politika i site nejzini kompleksnosti, pred se pluralizmot.

Ottuka treba da se zaprašame: koe e radikalnoto značenje na demokratijata? Krajot na studenata vojna ne ja označi celosnata pobeda na politika za čovekovi prava, tuku početokot na edna nova demokratska zadača. Demokratijata ne se odnesuva samo na organiziranje na mok, tuku i na pravoto da se ima prava, na obidot da se sozdade grupa na zaednički vrednosti.

Što označuva ovoj potfat koga stanuva zbor za megunarodni odnosi? Novi predizvici i sprotivstavuvanja. Za da ne se kaže deka Univerzalnata deklaracija doživeala neuspeh, iako čovekovite prava seušte se zloupotrebuvaat vo svetot. Pokraj se, koja e ulogata na politikata ako ne e taa da go smali rasčekorot pomegu deklaraciite i faktitie.

This article is based on a contribution to the panel discussion, “‘Love thy Neighbour’. Politics of human rights”, which took place at the 18th European Meeting of Cultural Journals in Istanbul from 4 to 7 November 2005.

Published 11 April 2006

Original in English
Translation by Tatjana Prokopieva
First published in Roots 17 (2006)

Contributed by Roots
© Marc-Olivier Padis/Roots Eurozine

PDF / PRINT

recommended articles