Obrobja in meje v postzahodni Evropi

Uvod

Širjenje Evropske unije je s sabo prineslo pomembno spremembo v oblikovanosti Evrope kot geopolitične enote. Pomen širjenja na vzhod presega institucionalna vprašanja članstva v Uniji in njene ustave ter napeljuje na očitno spremembo evropske identitete. V nasprotju s prejšnjimi širitvami ima nedavni proces širši kulturni pomen. Zgodnejša širitev Evropske unije v obdobju pred hladno vojno se je razlikovala po tem, da je predpostavljala gotovost, ki jo je ponujala železna zavesa. Čeprav je bilo v Rimski pogodbi zapisano, da se Uniji lahko pridruži katera koli evropska država, je bilo jasno, da ima širitev politične omejitve. Šlo je za pretežno zahodnoevropski meddržavni sistem. Nadalje je po splošnem prepričanju tedanja širitev počivala na skupni evropski politični dediščini. Ta dediščina je prav gotovo pogosto ločevala in južnoevropske države – Grčija, Portugalska in Španija – so se v začetku osemdesetih let pridružile Evropski uniji po dolgem obdobju vojaške vladavine. Vendar je bila Evropska unija kljub tem omejitvam pred zadnjo širitvijo precej povezana celota, ki je doživljala sorazmerno močno družbenoekonomsko in politično povezovanje. O posledicah močno povečane Evropske unije, zlasti o povezovanju, je bilo veliko razprav, manj pozornosti pa je veljalo pomenu evropske kulturne in politične identitete.

Evropska unija po eni strani nima politične ali kulturne identitete v pravem pomenu besede, medtem ko so po drugi strani evropeizacija in hkrati širši procesi globalizacije delno spodkopali identiteto nacionalnih držav. V tem pogledu so bile nacionalne države nedvomne zmagovalke, ker so v večini primerov imele koristi od članstva v Evropski uniji. Poleg tega nacionalna identiteta še zdaleč ne zamira. Vendar bi bilo preveč poenostavljeno ugotoviti, da se je v 27 članicah Evropske unije – nedvomno jih bo še več – pokazal zasuk k nacionalnim interesom in poudarjanju nacionalne identitete. V tem besedilu zagovarjam trditev, da je trenutni položaj bolj zapleten in je primerneje priznati, da gre za preobrazbo nacionalnih držav pod vplivom evropeizacije. Namesto da bi iskali evropsko raven identitete, ki bi prekašala in presegala nacionalne identitete, ali v nacionalni identiteti iskali odpor proti nadnacionalni evropski identiteti, ki bi se širila od vrha proti dnu, raje posvetimo pozornost mešani ali hibridni naravi nacionalnih identitet, ki so se pod vplivom evropeizacije v marsičem spremenile. Zato se je logika evropeizacije nagibala k evropeizaciji nacionalnih identitet in ne k rušenju. To opazimo na številnih področjih: pri komunikaciji, življenjskem slogu in na številnih področjih, na katerih je Evropska unija pridobila zakonske pristojnosti, na primer pri izobraževanju in državljanstvu (glej avtorjev članek Evropsko državljanstvo: Kritična ocena, 2007). V tem besedilu govorim o enem vidiku evropeizacije nacionalne države, namreč o spremenjenem odnosu med jedrom in obrobjem. To bom obravnaval pretežno v povezavi z vprašanjem vrst meja, ki nastajajo na obrobju kot posledica evropeizacije. Zagovarjam tezo, da je odnos med obrobjem in središčem zdaj spremenjen, kajti obrobje se rešuje odrinjenosti in postaja območje svetovljanskega spreminjanja meja. Vendar je pravi odnos središča do obrobja prej medkulturen, kot pa bi lahko rekli za meddržavne odnose, in ga določa dinamika odnosov med državo in Evropsko unijo.

Postzahodna Evropa?

Moja prva trditev je, da Evropa dobiva vedno bolj postzahodno obliko. Doslej je bil ena najopaznejših lastnosti evropskega projekta vztrajni razvoj postnacionalne vladavine, pri kateri je neodvisna nacionalna država morala deliti svojo neodvisnost z drugimi ravnmi vladanja, h katerim so sodile regije in tudi sama Evropska unija. To je še vedno značilnost sodobne Evrope, opazimo pa tudi daljnosežnejši razvoj, ki presega vprašanja vladanja. Preoblikovanje Evrope po koncu komunizma in njeno širjenje, pričakovana vključitev večine nekdanje Jugoslavije in morda tudi članstvo Turčije vodijo k spremembi evropske identitete z usmeritvijo k združenju večjega sozvezdja regij. To ni le geopolitični premik, temveč tudi premik v tem, kako kulture dojemajo same sebe. Današnja Evropa ni več zahodna enklava, katere središče bi bile države ustanoviteljice. Nekdanjo Evropsko unijo so pretežno določale okoliščine njenega nastanka s spravo Francije in Nemčije. Bila je Evropa s središčem na Renu in zgodovinskem ozemlju karolinškega cesarstva, skrajne vzhodne meje pa sta začrtovali Laba in Donava. Kot sem omenil že zgoraj, nove države članice niso spremenile osnovne oblike tega kulturnega toka: Evropa je bila zasnovana na zahodnoevropski rimsko-katoliški dediščini (razen Grčije, ki si je lastila evropsko dediščino na podlagi klasične antičnosti), razsvetljenstvu, demokraciji in tržnem gospodarstvu. Zahodnoevropska naravnanost povojne Evrope se je utrdila z vzponom Združenih držav Amerike.

Danes smo priča odkritju različnih kulturnih dediščin, ki bolj prispevajo k zahodnoevropski dediščini, kot da bi ji kljubovale ali zmanjševale njen pomen. Bogastvo Evrope je bogastvo njenih kulturnih dediščin. Doslej so pretežno poudarjali različnost Evrope v povezavi z njenimi narodi. To je resda glavni pomen izraza “enotnost v različnosti”, ki je postal osnovno vodilo njene kulturne in politične identitete. Gre za enotnost, ki jo vidimo v različnosti nacionalnih kulturnih in političnih tradicij. Trdim, da širši pogled na preoblikovanje Evrope opozarja na medkulturno perspektivo, kajti obliko, ki jo zdaj dobiva Evropa, določajo njena kulturna soodvisnost in v zvezi z njo različne poti v modernost. Medkulturno perspektivo v nasprotju z državocentričnim pristopom nakazuje širjenje Evropske unije na tista področja celine, ki imajo različne izkušnje z modernostjo. Srednja Evropa je tak primer medkulturne dediščine, kajti čeprav sodi v zahodnoevropsko dediščino, jo je oblikovala tudi bližina vzhodne in zahodne Evrope. V vzhodnem delu srednje Evrope – v katerem se poudarek prevesi na vzhod – je ta medkulturna razsežnost veliko pomembnejša, kajti na to regijo sta močno vplivala Rusija in širše obmejno območje med Evropo in Azijo. Tu je koristno omeniti pomen obmejnih območij, o katerih bom govoril v nadaljevanju, glede na medkulturna območja prekrivajočih se identitet, dediščin in izkušenj z modernostjo. Pomembna je tudi nastajajoča identiteta evro-balkanskega območja, kot ga vedno pogosteje imenujejo. Medtem ko je nedavna širitev Evropske unije poudarjala predvsem srednjo in vzhodno Evropo, je jugovzhodno območje drugi del evropskega kulturnega sozvezdja. Večina tega območja je bila pod vplivom otomanske tradicije in zato je tu pomembna medkulturna razsežnost, ki je v tem primeru bolj “vzhodna” kot “južna”. Trenutno je članica Evropske unije le Slovenija, vendar je primer zapleten, kajti Slovenija verjetno prej sodi v Mitteleuropo kot v evro-balkansko območje.

Medtem ko bi za Slovenijo lahko veljalo, da je “posrednica” med Mitteleuropo in Balkanom, sta Romunija in Bolgarija izjemno zanimiva primera evropske medkulturnosti. V nasprotju z državami srednje Evrope v najožjem pomenu besede sta bili Romunija in Bolgarija potomki vzhodnorimskega cesarstva. Kultura bizantinskega cesarstva je imela še zlasti v Romuniji velik vpliv, tako kot otomanska tradicija, seveda pa so te države pozneje postale ruski sateliti. Kulturnih posebnosti teh držav ne moremo razložiti izključno z njihovo nacionalno usodo. Kulturno oblikovanje moderne nacionalne države je zelo jasno vidno glede na zgled modernosti, sprejet v družbenih strukturah in identitetah.

Iz zgodovinsko-sociološke perspektive je nastajajočo obliko Evrope mogoče razumeti, kot da izvira iz treh osnovnih oblik, ki sestavljajo “tri Evrope”: zahodno Evropo, srednjevzhodno Evropo in jugovzhodno Evropo. Zadnja je najbolj problematična izmed vseh treh. Istvan Scüzs je v svojem klasičnem eseju zagovarjal trditev, da je Evropa sestavljena iz treh geopolitičnih enot, ki so se izoblikovale iz delitve na vzhod in zahod: zahodne “karolinške” Evrope, srednjevzhodne Evrope in vzhodne Evrope, ki je bila tesno povezana z Rusijo in ni imela jasno začrtane vzhodne meje. Usodo Evrope so določala ta tri zgodovinska območja. Skoraj ne moremo dvomiti, da je prva odločilno vplivala na oblikovanje evropske dediščine, za katero naj bi bila po Schüzsevem mnenju značilna sinteza različnih elementov, zbranih iz predhodnega razkroja starejših cesarskih struktur. Z delno pripojitvijo nekaterih vzhodnih območij k tistemu, kar bi zdaj lahko imenovali srednjevzhodna Evropa, bi pojem vzhodne Evrope lahko preoblikovali tako, da bi vanjo sodil tudi južni del. Kakor koli že, nesporno je treba nekdanjo delitev evropske zgodovine na pojma vzhoda proti zahodu zdaj spremeniti tako, da bo upoštevala različnost srednjih in vzhodnih območij. Pojem “treh zgodovinskih” Evrop je treba spremeniti in upoštevati, da so vse tri različice gojile odnose do širšega kulturnega območja: zahodna Evropa širšo kolonialistično soodvisnost; srednjevzhodna Evropa povezave z Rusijo in širšimi slovanskimi območji in jugovzhodna Evropa obsega tudi otomansko, bizantinsko in slovansko dediščino. Vse tri so oblikovali številni skupni tokovi – rimsko cesarstvo, judovstvo in krščanstvo tako v rimski kot v grški obliki – in zato moramo enotni pojem kulture razumeti kot množinski pojav.

S tem, da poudarjam kulturne vire sodobne Evrope, nimam namena pretirano poudarjati teh razlik in še manj namigovati, da obstaja nekakšen spopad kultur. V tem pogledu zavračam trditev Samuela P. Huntingtona, da so vzhodne meje Evrope območja medkulturnih spopadov. Privlačnost te trditve je delno posledica tega, da je v bistvu resnična: sveta po letu 1989 ne določajo samo starejše politične ideologije in tudi kulturne dejavnike srečamo v različnih oblikah. Zmotnost te trditve je v tem, da medkulturne razlike obravnava le kot oblike sporov. Jaz, nasprotno, trdim, da je kulturno ozadje sodobne Evrope vir njene različnosti, v kateri prej kot spopade vidimo znamenja medsebojnega sodelovanja. Nadalje je Huntingtonova trditev izkustveno zgrešena, kajti ni dokazov za spopade med kulturami ali spore kulturne narave pri širjenju Evropske unije. Razen na Balkanu je bilo združevanje Evrope po letu 1989 – od združenja obeh Nemčij do pokomunistične tranzicije in širjenja Evropske unije – neverjetno miroljubno. Na primer etničnega čiščenja na Balkanu lahko gledamo kot na posledico razpada države in ne temeljnega kulturnega spora.

Če Evropo gledamo kot celoto, neizogibno ugotovimo, da je Donava zamenjala Ren kot simbolična črta, ki zaznamuje središče Evrope. Poleg tega tudi lahko opazimo, da se težišče premika z Atlantika na Sredozemlje, kajti Evropa se vztrajno pomika na vzhod proti Črnemu morju. Nove osi ne sestavljata več Baltik in Jadran, temveč Baltik in Črno morje. Pojem postzahodne Evrope naj bi povzel duha tega gibanja. Pojem sam opisuje mnogovrstno Evropo, sestavljeno iz številnih dediščin in izkušenj z modernostjo. Nekatere izmed njih so starejše od zahodne tradicije in dobivajo vlogo pri oblikovanju današnje Evrope, ki ga ne moremo poenostaviti v preprost pojem spopada med kulturami. Pojem postzahodne Evrope bi moral nakazati tudi povratni odnos v evropski identiteti, ki je ne določajo več le odnosi z Združenimi državami Amerike. To ni naperjenost proti Ameriki, kajti nasprotno, številne srednje- in vzhodnoevropske države – predvsem Poljska in Češka – odločno podpirajo ZDA; prej kaže na njim samim nejasno identiteto brez takega zaupanja vase kot pred desetimi leti.

Razmislek o obrobju

Na podlagi prejšnje razprave o nastanku postzahodne Evrope, v kateri je medkulturna dinamika pomembna, a spregledana razsežnost, bi rad razjasnil vprašanje obrobja v odnosu do jedra. Obrobje očitno lahko razumemo le v odnosu do jedra. Glede na evropsko jedro in obrobje trdim, da je odnos jedra do obrobja večdimenzionalen in se še razvija, torej ga ne moremo mimogrede poenostaviti v enodimenzionalni pojem prevlade jedra nad obrobjem. Nadalje trdim, da je splošni premik na obrobje pretežno posledica evropeizacije, delno pa tudi globalizacije. Jedro očitno še vedno prevladuje, če ne nad obrobjem, pa vsaj v Evropski uniji kot celoti. Osrednje zahodne države – Nemčija, Francija in Velika Britanija – imajo največja in najmočnejša gospodarstva v Evropi in so med najmočnejšimi na svetu, o njihovih pogojih za članstvo v Evropski uniji pa se ni bilo mogoče kaj dosti pogajati. Kljub tem očitnim oviram nočem povedati, da obrobje ni v neugodnejšem položaju in da ima zdaj enakopraven položaj, temveč da se je izoblikoval bolj zapleten odnos moči in odrinjenosti na obrobje.

Ena izmed značilnosti širjenja Evropske unije je sprejemanje držav, ki so bile nekoč na evropskem obrobju, številne med njimi pa so bile glede na najmočnejše evropske države v podrejenem položaju. Poudariti je tudi treba, da so številne izmed teh držav majhne – baltske države, Slovenija, Češka, Slovaška, Madžarska, Ciper, Malta -, tiste, ki so ozemeljsko sorazmerno velike, na primer Bolgarija, pa so demografsko majhne in po tradiciji obrobne. Poljska, ki ima 30 milijonov prebivalcev, je izjema, tako kot morda Romunija, ki ima omembe vrednih 22 milijonov prebivalcev, vendar sta bili obe tradicionalno obrobni. Če preskočimo vprašanje Turčije, bo naslednji val pristopnic zajel države na Balkanu: Srbijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino. Te dežele, ki so jih nemški zgodovinarji nekoč poimenovali “vmesna Evropa” (Zwischeneuropa), so doživljale potisnjenost na obrobje skoraj vse obdobje sodobne evropske zgodovine, v več primerih pa so si jih podredile totalitarne države vzhoda in zahoda. Sodelovanje v Evropski uniji jim med izvijanjem iz take preteklosti ponuja številne koristi. Daljši zgodovinski pregled bo sodobno preobrazbo srednje in vzhodne Evrope obravnaval kot vnovično osmišljanje politične modernosti.

Manjše evropske države so verjetno imele koristi od članstva v Evropski uniji. To vsekakor velja za Irsko. Odkar je leta 1973 postala članica, je bila med tistimi, ki so največ pridobile. Hitra gospodarska rast Irske od začetka devetdesetih. let je bila posledica številnih dejavnikov, članstvo v Evropski uniji pa je imelo pomembno vlogo pri gospodarski obnovi. Tudi Grčija in Portugalska, ki sicer nista doživeli takega gospodarskega razcveta, sta imeli koristi. Veliko prezgodaj je, da bi lahko ocenili posledice za nedavno sprejete članice, vendar je dovolj dokazov, da je bil trojni prehod v demokracijo, tržno gospodarstvo in nacionalno neodvisnost sorazmerno uspešen. Medtem ko so se v odnosih med Nemčijo in Poljsko znova pokazale nekatere nekdanje nesomernosti, pa je Wolfgang Spohn pripomnil, da so se izkristalizirale v novih oblikah: evropeizacija nemškega gospodarstva in poljska gospodarska rast sta oslabili nekdanjo dinamiko odnosov med jedrom in obrobjem, nacionalistične sile pa so izgubile moč. Poleg tega je bila tudi Evropska unija sama pomemben vzvod demokratizacije v državah prosilkah, kot dokazuje primer hitre demokratizacije Turčije in v zadnjih letih Bolgarije in Romunije. Evropska unija je v političnem pogledu zdaj bistveno drugačna, kajti veliko število majhnih držav je spremenilo ravnovesje moči. To neizogibno pelje k drugačni vrsti odnosov med jedrom in obrobjem. Evropa pred letom 1989 ni doživljala kljubovanja majhnih držav na obrobju, kot so bile Irska, Grčija in Portugalska. Majhne države ustanoviteljice – Belgija, Luksemburg in Nizozemska – so bile sorazmerno uspešne in del jedra. To je veljalo tudi za Dansko in pozneje za nordijske države. Evropsko unijo je do devetdesetih let oblikovala predvsem dinamika držav jedra, danes pa se razvija povsem drugačna dinamika. Težave z ustavno pogodbo leta 2005 in sedanje mrtvilo v tem pogledu kažejo na rastočo negotovost o politični identiteti unije s 27 članicami in obetom novih. Projekt poglabljanja evropskega družbenoekonomskega in političnega združevanja je predpostavljal majhno skupino držav s sorodno ravnijo družbenega in gospodarskega razvoja. Družbe srednje in vzhodne Evrope so zavrle tako poglabljanje, niso pa zaustavile nadaljnjega razvoja evropeizacije, ki se zdaj prilagaja tistemu, čemur bi lahko rekli srečanje z različnimi oblikami modernosti, med katerimi so nekatere, kot sem že povedal, medkulturno povezane.

Države evropskega jedra so se prvič znašle pred izzivom, ki ga prinaša prodor obrobja. Strah pred naraščanjem števila priseljencev iz srednje in vzhodne Evrope je bil v ospredju politike večine držav in je v več primerih pripeljal do preusmeritve k politični podpori tradicionalnim strankam; pri tem je pogosto imela koristi skrajna desnica. V številnih primerih pa priseljevanje širšega obsega, kadar je do njega prišlo, ni povzročilo večjih sprememb. Na Irskem, na primer, je popis prebivalstva leta 2006 pokazal, da je bilo tedaj v državi 400 tisoč tujih državljanov, torej je bilo 10 odstotkov prebivalstva priseljencev. Ti priseljenci so bili po večini iz Poljske. Ocenili so, da se je po letu 2003 priselilo v Veliko Britanijo 300 tisoč Poljakov. Vse kaže, da je število priseljencev v zahodnoevropske države sorazmerno nespremenljivo in strah pred množičnim prilivom priseljencev je pretežno neupravičen. Nedavne raziskave kažejo, da se sorazmerno množično preseljevanje Poljakov ne bo ponovilo, ko bodo v prvi fazi po pristopu umaknili ovire za preseljevanje Bolgarov in Romunov. Primer preseljevanja Poljakov je tudi primeren vzorec preoblikovanja jedra in obrobja zaradi mnogovrstnih oblik selitev. Evropsko preseljevanje poteka v več smeri, medtem ko priseljenci stalno potujejo z vzhoda na zahod. Taki občasni vzorci selitev so imeli že velikanski vpliv na družbe gostiteljice in na domače države ter so pomembna razsežnost evropeizacije. V razvoju Evrope se je obrobje že premaknilo v jedro in med jedrom in periferijo ni nobene jasne in nesporne razlike.

S postopno vključitvijo v jedro obrobje ne izgine. Prej bi lahko rekli, da nastane novo obrobje. To že zdaj velja za delitev, ki postaja očitna, in to med državami, ki so se priključile Evropski uniji, in tistimi, ki so ostale zunaj. Čeprav starejši izraz “vzhodna Evropa” zdaj izgublja svoj pomen in se ne nanaša več na specifične območne enote, se reprezentativna ustreznica oblikuje v deželah, ki ležijo dlje proti vzhodu (npr. Moldavija, Belorusija in Ukrajina) in jugovzhodu (npr. balkanske države). Prav tako se odnosi med jedri in obrobji spreminjajo na podlagi novih razmerij moči, povezanih z energetskimi zalogami, kot vidimo na primeru plinovodov. Še en primer je nedavni sporazum Poljske in Češke z ZDA in dovoljenje za graditev protiraketnih obrambnih ščitov pred Rusijo.

To nam daje slutiti, da ločevanje jedra in obrobja ni več edini možni model za razumevanje obrobnosti in vzorcev rasti in sprememb v današnji Evropi. Evropeizacija in globalizacija sta do določene mere spodkopali ločevanje med jedrom in obrobjem, kajti to je bilo preprosto nasprotje. Chris Rumford zagovarja trditev, da globalizacija preoblikuje hierarhično mrežo, v kateri je nastal odnos med jedrom in obrobjem. Namesto tega se je izoblikovala bolj zapletena prostorska struktura, ki bi jo lahko razumeli v okviru pojma mreže; bolj policentrična struktura, katere posledica je osnovna pluralizacija odnosov med jedrom in obrobjem. V tem pogledu je bil nekdanji odnos med jedrom in obrobjem prej značilnost zahodnoevropskega modela izpred leta 1989, medtem ko je nastanek postzahodne Evrope znamenje različne prostorske dinamike.

Skratka, ne moremo trditi, da je obrobje zdaj enakopravno z jedrom, temveč se je odnos spremenil v korist obrobju. V tem pogledu se nehote spomnimo na namero Jamesa Joycea, da bi “evropeiziral Hibernijo in hiberniziral Evropo” (Hibernia je bilo latinsko ime za Irsko; op. prev.). Če Irsko vzamemo za metaforo obrobja, je naloga, ki jo omenja Joyce, pomembna za sedanji čas, ker pritegne pozornost k potrebi, da Evropa poišče vzajemno pozitiven odnos med jedrom in obrobjem.

Različne vrste različnosti

Razmišljanje o naravi evropske različnosti, pri katerem upoštevamo perspektivo obrobja, bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za različne vrste različnosti. V tem pogledu so evropske razprave zelo drugačne od severnoameriških ali avstralskih, na katere je vplival jezik tamkajšnjih ras in obstoj ljudstev pred naseljevanjem. Evropsko okolje je drugačno v tem, da razprava o različnosti ni osredotočena na vprašanje domorodskih skupin pred prihodom priseljencev, temveč na vprašanje skupin, ki so nastale s preseljevanjem ali kot posledica izoblikovanja nacionalnih držav. Morda je bilo zato težišče v Evropi vseskozi na narodnosti in ne na rasi.

V dojemanju različnosti, ki se je izkristaliziralo z evropskim združevanjem, je bil prevladujoč pojem “enotnosti v različnosti”. Na splošno so ga razumeli kot odgovor na večnacionalno naravo Evrope in dejstvo, da evropeizacija ne povzroča oblikovanja najvišje identitete kot cilja enotnosti. Razvoj se je nagibal k priznavanju evropske različnosti. Medtem ko je ta različnost iz perspektive Evropske unije predvsem nacionalna, poglobljena razčlemba razkriva bolj zapleteno sliko.

Prejšnje razprave so poudarjale medkulturno različnost Evrope kot sozvezdja vsaj treh različnih območnih različic: zahodne, srednje in jugovzhodne. To perspektivo lahko povežemo tudi z razpravo o mnogovrstnih modernostih Evrope. V tem pogledu se težišče premakne na različice modernosti namesto, na primer, na poenostavljeno sliko ene same zahodne različice modernosti, ki bi nadomestila pojem tradicije ali trditev, da nekdanje komunistične države preprosto dohitevajo zahod. Victor Roudometof je v primeru jugovzhodne Evrope zagovarjal trditev, da je bilo tisto, kar pogosto velja za uporno tradicijo, dejansko spodletel poskus modernosti. Trdi, da so bili dejanski ali možni spori na območju Balkana posledica tekmovalnosti, do katere je prišlo z reorganizacijo tega območja po zahodnem zgledu modernosti in ne zaradi prvobitnega spopada kultur. Paulus Blokker je trdil, da bi morali v širjenju Evrope videti poglabljanje njene različnosti, namesto da pristopanje in zbliževanje razumemo kot logično posledico prehoda v postkomunizem, v katerem se države pristopnice otresejo svoje “neevropskosti” in postanejo normalne države. Nadalje, kot sem že povedal, vključitev srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav v Evropsko unijo tem državam omogoča izražanje različnih interesov in perspektiv. Tu ne gre le za različne vzorce modernosti, temveč tudi za različne kombinacije predmodernosti z modernostjo. William Outhwaite in Larry Ray v tem pogledu trdita, da je bila posledica propada komunizma kombinacija krajevne tradicije in običajev z novim razvojem in ne preprosto sprejemanje zahodnega značaja. V tem pogledu torej širjenje Evropske unije različnost povečuje, ne zmanjšuje.

Širši pogled na evropsko različnost, kot sem že dejal, mora preseči osredotočenost na narode v povezavi z Evropsko unijo. Kulturni pristop, ki sem ga orisal, predvideva širše dojemanje evropske različnosti namesto takega, ki bi bilo osredotočeno le na narode. Predvideva pojmovanje mnogovrstne modernosti kot vira evropske različnosti. Če je to res, lahko pričakujemo večjo politično različnost. Kaj pa kulturna različnost zunaj in pod ravnijo narodov? Tu se približamo področju večkulturnosti. Vsaka razprava o evropski različnosti se bo morala ukvarjati z vprašanjem različnega dojemanja kulturne različnosti v različnih delih Evrope. To je neizogibno povezano z različnimi izkušnjami z manjšinami in preseljevanjem.

Število preseljenih oseb v Evropi obsega 4,5 odstotka vsega prebivalstva in v številnih državah najmočneje vpliva na porast števila prebivalcev. V evropskih državah je prijavljenih približno 24,6 milijona tujih državljanov. Približno 83 milijonov prebivalcev Evrope se je rodilo drugje in ne v državah, v katerih prebivajo. V teh evropskih državah je trenutno registriranih deset milijonov tujih delavcev. V tej številki očitno ni upoštevano veliko število ilegalnih priseljencev. Vendar se ocene razlikujejo. Po mnenju nekaterih na širšem gospodarskem območju Evrope gostuje 56,1 milijona preseljenih oseb, približno tri na tisoč prebivalcev. Ta številka seveda upošteva le priseljence, rojene zunaj države, v kateri bivajo. Sem ne sodijo narodnostne skupnosti z velikim številom stalnih prebivalcev, tudi tistih, ki so pridobili narodnost države, v kateri so se rodili.

Razvilo se je novo dojemanje različnosti, ki v skrbi za to različnost ne upošteva priznanja manjšin. Kevin Robbins trdi, da se je v Evropi zgodil splošni diskurzivni premik, pri katerem je jezik “manjšin” zamenjal nov poudarek na različnosti. Do določene mere, pripominja, je to dobro, kajti enačenje “drugosti” z manjšinami se skrči in laže se je sklicevati na pojem različnosti, ki ga je tudi laže posplošiti in je povezan s širokim poljem družbenih in kulturnih razlik. Robbins poudarja, da pojem različnosti normalizira razliko in olajša širjenje obzorij prek narodnostne kategorizacije proti “raznarodovanju razlik” in spodbuja njihovo dojemanje z večjo naklonjenostjo. Vendar osrednji položaj “različnosti” danes ni neproblematičen, ker v večjem delu srednje in vzhodne Evrope največkrat pojasnjujejo, da se nanaša na avtohtone narodnostne manjšine. Tisto, kar se je začelo s poskusom, da bi nadomestili jezik manjšinske oz. večinske kulture in tako upoštevali širši razpon različnosti, bi se prav lahko skrčilo na narodnostne kategorije. V diskurzivnem premiku se je izgubilo prepoznavanje oblik različnosti, ki niso povezane z narodnimi manjšinami.

Poglavitna razlika je, da zahodne izkušnje ne temeljijo na postkolonialnem priseljevanju, medtem ko v srednji in vzhodni Evropi glavno zanimanje posvečajo avtohtonim manjšinam. Kevin Robbins, Andrea Ellmeier in Bela Rasky zagovarjajo trditev, da so si v srednji in vzhodni Evropi jezik različnosti sposodili pri zahodnoevropski izkušnji, na katero je močno vplivalo priseljevanje diaspore iz nekdanjih kolonij, in ga uporabljajo za narodne manjšine, tako imenovane avtohtone skupine. Različnost je v prvem primeru pretežno kolonialna in diasporska ter je bila podlaga večjega dela večkulturnosti v Veliki Britaniji, Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji. Prepoznamo lahko tudi drugi val preseljevanja v zahodni Evropi in ima širši pomen. Lahko ga povežemo z vseevropskim preseljevanjem z juga proti severu v sedemdesetih letih, ki ga je doživela večina zahodno- in severnoevropskih držav in je odločilno vplivalo na prehod k večkulturnosti v teh deželah. Temu lahko dodamo še sedanji val preseljevanja z vzhoda na zahod, ki je sledilo širjenju Evropske unije, torej val preseljevanja, ki se je časovno ujemal z večanjem števila iskalcev azila in beguncev.

Medtem ko ima zahodna Evropa že sorazmerno dolgoletne izkušnje s kulturno različnostjo, položaj v srednji in vzhodni Evropi ni tako preprost. Po eni strani lahko trdimo, da je zgodovinska dediščina prinesla kulturne in politične razlike, ki se nikoli niso uspešno prilagodile strukturi nacionalne države. Ta različnost temelji predvsem na avtohtonih manjšinah, ki so se na različne načine povezovale z nekdanjimi večnacionalnimi cesarstvi (habsburškim, otomanskim, ruskim), iz katerih so nastale moderne nacionalne države. Kulturno različnost nekdanjih cesarstev najdemo na ravni narodnostno mešanih kultur in drugih oblik prekrivajočih se povezav. Čeprav je to tudi značilnost zahodne Evrope, je izrazitejša za kulturno območje srednje in vzhodne Evrope.

Po drugi strani je izkušnja z diasporskimi manjšinami kot posledico priseljevanja v Evropo v srednji in vzhodni Evropi omejena, zato tudi politika kulturne različnosti na splošno velja za avtohtone manjšine in sorazmerno zapostavlja druge vrste manjšin. To postavlja nenarodnostne manjšine, kot so begunci in iskalci azila, v neugoden položaj. Poleg tega se v nekdanjih komunističnih državah pojavljajo “nove manjšine”, ker nekdanje večine ali sorazmerno velike narodnostne skupine (npr. Rusi v Latviji ali Srbi na Hrvaškem) postajajo manjšine. Andrea Ellmeier in Bela Rasky poudarjata, da je kulturna politika v številnih primerih povezana s poskusi oblikovanja narodov, obstaja pa širši interes po ohranitvi nekdanjih manjšin kot bistvenega merila različnosti in politike identitete.

Opazimo dve različni predstavi o različnosti: prva temelji predvsem na večkulturnosti in državljanskih pravicah, druga pa je narodnostno bolj pluralistična in jo pretežno zanimata neposredna regionalna in narodnostna avtonomija. Ni jasno, kako lahko trenutna predstava o različnosti, ki jo določajo državne meje, kaže pot v prihodnost. Zato je moja tretja trditev, da imata srednja in vzhodna Evropa pred sabo dolgo pot povezovanja državljanstva z različnostjo, medtem ko bo celotna Evropa morala preseči sedanje dvojno pojmovanje različnosti.

Vprašanje narodnostnega pluralizma neposredno vpliva na vprašanje meja. Večji del težav povzroča dejstvo, da so številne narodnostne manjšine povezane z večinskim prebivalstvom v sosednjih državah. Dober primer za to je Romunija, v kateri je madžarska manjšina, ki obsega 6,6 odstotkov prebivalstva, koncentrirana ob meji z Madžarsko in delno v Transilvaniji (tam je 30 odstotkov prebivalcev Madžarov). Poleg zelo maloštevilnih manjšin, povezanih s sosednjimi državami, druga manjšina – Romi, ki jih je 2,2 odstotka vseh prebivalcev – do leta 1990 ni imela položaja manjšine. Romi kot transnacionalna in transkulturna skupnost niso sodili v kategorijo avtohtonih manjšin in so bili zato v podrejenem položaju.

Novo tolmačenje meja: Svetovljanske usmeritve

Meje so dolgo zaznamovale vzpon modernosti in geopolitični sistem nacionalnih držav, ki so ga omogočile. Čeprav te enote še vedno obstajajo, se je njihov pomen močno skrčil, vsaj v Evropi, kolikor ga razlagajo v povezavi z mejami. Te niso več ločnice, sorodne tradicionalnim mejam, ki naj bi bile razmejitvene črte med državami; njihova vloga se je močno zmanjšala in tudi bolj nejasne so; pogosto se na mejah prekrivajo skupnosti in regije. To velja tudi za odnose Evrope s preostalim svetom. Meje so mrežast in spremenljiv proces in ne več trdno določene črte, temveč jih zarisujejo novi in spremenljivi odnosi med jedri in obrobji.

Evropeizacija ni odstranila meja in tudi ne ustvarila nove zunanje meje. V evropskem prostoru se oblikujejo nove vrste meja. Sodobni zunanji obris Evropske unije še ni dokončna meja. Evropska zunanja meja ni jasno začrtana ločnica, ki zmore ločiti notranji del od zunanjega. Ni točke, na kateri bi prišli do železne zavese. Sistem vladavine v Evropski uniji zdaj sega onstran prostora Unije, dlje na jug, in povzroča odnose, ki jih ni mogoče razumeti v tradicionalnem pomenu zaprte meje. Evropske meje, tako notranje kot zunanje, se oblikujejo po logiki evropeizacije, pa tudi pod vzajemnim vplivom vsega sveta. Globalne, nacionalne in evropske razsežnosti vplivajo druga na drugo in ustvarjajo področje sedanjih in preoblikovanih meja, iz katerih nastaja postzahodno sozvezdje.

Lahko bi trdili, da se oblikuje južna meja in izriva nekdanjo ločnico med vzhodom in zahodom. Ta meja med severom in jugom, osredotočena na evropsko sredozemsko območje, je vsekakor postala pomembnejša, vendar ni neposredno nadomestila nekdanje meje med vzhodom in zahodom. Čeprav ni veliko verjetnosti, da se bo Evropska unija širila čez Sredozemsko morje, tako kot se je v vzhodno Evropo, je evropsko sredozemsko območje postalo neizogibni del širšega evropskega območja. Pretežno ga zastopa sedanja struktura z vključitvijo Malte. Kljub različnim družabništvom pa sedanja struktura Evropske unije ni primerno prilagojena temu območju, ki je bilo zaradi širitve na vzhod tudi malce odrinjeno in je postalo žarišče nove skrbi za varnost.

Kljub tem značilnostim protislovnosti notranjih in zunanjih meja bi rad končal z zadnjo trditvijo, da imamo vzrok za optimizem zaradi nekaterih zanimivih primerov meje, ki je postala kraj svetovljanske preusmeritve nekdaj ločenih identitet. Evropa kot celota se v tem pogledu lahko iz izkušenj obrobja nauči, kako je mogoče ublažiti spore in razlike. Lahko navedem ustrezne primere spremenjenih mejnih odnosov na južnem Tirolskem, na Cipru, v Severni Irski in na madžarsko-romunskem in poljsko-litovskem obmejnem območju, če omenim le nekatere. V takih primerih spornih meja, različnih in navzkrižnih kolektivnih spominov in vprašanja pravic manjšin do svoje vere, jezika in politične zastopanosti, je bil narejen velik napredek k pomiritvi in urejanju nesporazumov. Najdemo tudi druge in drugačne primere, na primer pri ukrepih zaradi nehumanega nelegalnega prometa z ljudmi med državami. Težko je podati celostni pogled, lahko pa povem, da je kulturna logika evropeizacije zmanjšala število obmejnih sporov in povzročila splošen premik k bolj svetovljanski usmeritvi. Svetovljanska razlaga takega razvoja poudarja, da moramo na Evropo gledati kot na obmejno ozemlje. Pojem obmejno ozemlje vključuje večino stvarnih evropskih meja tam, kjer ni lahko ločiti notranjosti in zunanjosti območja in kjer mejo preoblikujejo na številne načine. Nadalje pojem obmejnega ozemlja napeljuje k mrežnemu pojmovanju prostora, za katerega trdim, da je pomembno v trenutni dinamiki evropeizacije in njeni navezavi na globalizacijo.

Če povzamem, meja ni le območje sporov, na katerem se odigrava prvobitni spopad med kulturami. Meja ima veliko različnih oblik in je tudi prostor za pogajanja, kot ponazarjajo nekateri prej našteti zgledi. V takih primerih se je obrobje premaknilo čez omejeno razmišljanje o meji in preprosta dvojnost enega proti drugemu izgublja moč.

Sklep

Evropski projekt se je začel pred petdesetimi leti, leta 1957, z Rimsko pogodbo kot načrt združitve Francije in Nemčije, dveh najpomembnejših držav v jedru evropske celine. Podvig je bil uspešen in v novejšem času, po propadu komunizma, se je začela nova doba, v kateri se je težišče premaknilo na obrobje in na njegov odnos do jedra. Veliko zapletenejši svet različnosti in preseganja meja ponuja nove izzive, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi je to reševanje sporov med skupnostmi, razdeljenimi zaradi posledic oblikovanja nacionalnih držav. Ne bo zadostovala preprosta privlačnost evropske različnosti, kajti številne težave, ki naj bi jih ta različnost razrešila, nastajajo zaradi prav tistih nacionalnih zgledov, ki naj bi bili nosilci različnosti. Korak v pravo smer bi bil medkulturni dialog o različnem dojemanju različnosti v Evropi in iskanje poti, po katerih bi umirili neusklajene zahodne, srednje in vzhodne pristope h kulturni različnosti.

 

 

Published 20 December 2007
Original in English
Translated by Dušanka Zabukovec

© Gerard Delanty / Sodobnost / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion