Ozir(anje) na 1983

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani
esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je
spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski
kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé
« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem
izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih
davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana
vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal
na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj
štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev
Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom
in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo
v ruski totalitarni družbi na Vzhodu. Če je kdaj sploh
obstajala kakšna delitev na Zahodno in Srednjo Evropo, je
ta tičala v dejstvu, da je bila sama Evropa pripravljena pozabiti
svojo kulturno dediščino in razumeti Srednjo Evropo
zgolj v političnem smislu. »[Evropa] … z drugimi besedami
vidi v srednji Evropi le Vzhodno Evropo.« Kunderov esej je
globoko melanholičen in nekatere misli zvenijo prav srhljivo
znane. Kundera je obžaloval, da »Evropa svoje enotnosti
ne dojema več kot kulturno enotnost«, kot »vladavino
najvišjih vrednot«, ki temeljijo na »avtoriteti mislečega in
dvomečega posameznika, in na umetniški ustvarjalnosti,
ki odraža njeno izjemnost«. Po Kunderi je bila torej le še
Srednja Evropa prisiljena braniti to svojo »preteklost kulture,
preteklost modernega časa«.

Leto 1983 je tudi bilo leto, ko je Poljska odpravila vojno
stanje. Oboleli generalni sekretar CK KPSZ Jurij Andropov
je takrat v Kremlju že izgubljal svojo moč, medtem ko
je v Bonnu nemški kancler Helmut Kohl stabiliziral svojo
novo koalicijo v predčasnih zveznih volitvah. V času, ko je
zahodnonemško mirovno gibanje dosegalo svoj vrhunec,
Ronald Reagan pa demoniziral Sovjetsko zvezo kot »imperij
zla«, je neki obotavljivi sovjetski podpolkovnik preprečil
jedrsko vojno, do katere bi lahko prišlo zaradi računalniške
napake, ki mu je narobe kazala ameriški raketni napad. Televizijski
film z naslovom The Day After je izredno nazorno
prikazal, kakšne bi bile posledice resnične svetovne jedrske
vojne, Kunderov esej pa je bil objavljen le teden dni po
prvem predvajanju filma s to apokaliptično vizijo. Sprožil
je živahno vseevropsko razpravo o identiteti Srednje Evrope
in o tem, kako se izogniti blokovskmi delitvam. S tem
je razširil razpoke v železni zavesi in za kratek čas znova
vzpostavil vladavino kulture, mišljenja in dvomečega posameznika,
čigar zaton je Kundera obžaloval s tako silovitimi
besedami. Na vrhuncu hladne vojne je zaznamoval tudi
začetek njenega konca. Nazadnje se je izkazalo, da je bilo
Kunderovo žalovanje ob labodjem spevu razsvetljenstva
nekoliko preuranjeno.

Evropske delitve so odtlej začele zavzemati drugačne oblike.
Kljub temu pa je idealna samopodoba Evrope, kot je
nastala v razsvetljenski misli, s tem pa tudi ideja »Vzhoda«
kot tiste druge, »slabše« Evrope, verjetno še vedno prisotna.

Kako je s tem torej danes?

I

Lani poleti sem prebil cel teden v južnih Karpatih, na idiličnih
obalah jezera Brădişor. Že zgolj možnost, da izvedemo
mednarodno poletno šolo v samem središču nekdanje
Ceauşescujeve Romunije, se zdi popoln dokaz, da smo že
pred kar nekaj časa in z veseljem presegli stare delitve iz
časa hladne vojne. Bližnji Sibiu je lepo obnovljen in vrvi od
turistov, ki občudujejo srednjeveško arhitekturo in multietnično
dediščino mesta. V knjigarnah se najde širok nabor
knjig iz Romunije, Transilvanije in iz mednarodnega
prostora. Kunderovi romani sicer niso na zalogi, se jih pa
da dobiti čez dan ali dva. V tem mestu je njegova »vladavina
kulture« živa in zdrava. Kljub temu pa ima enostavna
dostopnost tudi svoje slabe plati. Zunaj mesta Sibiu je slika
precej klavrna. Naglo starajoče se prebivalstvo še ohranja
svoje vasi lepe in urejene, mladi ljudje pa iščejo srečo
drugod. Romunija zaradi izseljevanja vsako leto izgubi 0,5
odstotka svojega prebivalstva. Pri tem so na slabšem le Bolgarija,
Hrvaška in Litva. Statistika ji tako napoveduje več
kot petnajstodstotno izgubo prebivalstva v prihodnjih dveh
desetletjih (kot je razvidno na portalu Eurostat). Učinki so
dramatični in opazni tudi naključnemu turistu, saj primanjkuje
kuharjev in natakarjev, ki se raje odpravljajo na
boljše plačana delovna mesta v švicarske ali bavarske Alpe.
Izguba prebivalstva je rezultat trdovratnega ekonomskega
prepada, ki še vedno deli Evropo in jo bo delil še desetletja.

Za ponazoritev je dovolj podatek, da je osebna potrošnja Nemcev leta 2017 presegala potrošnjo sosednjih Poljakov za 77 odstotkov, in to kljub bistvenemu izboljšanju glede na prejšnja leta. Nič čudnega, da Zahodna Evropa tako močno privlači srednjeevropske delavce. Poljske medicinske sestre in romunski zdravniki rešujejo nemški zdravstveni sistem in oskrbo ostarelih pred propadom, medtem ko srednjeevropski trgi dela privlačijo delavce iz še bolj vzhodnih in še revnejših držav. Tržne reforme so morda res prinesle blagostanje v bleščeča se mesta in evropske subvencije so verjetno bistveno izboljšale regionalno infrastrukturo tja do najbolj oddaljenih kotičkov, ni jim pa uspelo preseči evropskega gospodarskega razkola. Srednja Evropa se zdi, kot da je obtičala na ravni periferije. Pri tem je bolj klavrna tolažba dejstvo, da se je okrepil še neki drugi in enako močan razkol, in sicer tisti med severom in jugom. Slovaška, Češka in baltske države so podprle nemški poskus, da bi vsilili varčevalne ukrepe Grčiji, Italiji in Španiji. To je opazilo bolj malo zahodnih opazovalcev. Učinek na evropski miselni zemljevid je ostal malenkosten.

Socializem je davno tega obljubljal osvoboditev od spon trga, ne le kot neposreden izziv industrijskim družbam na Zahodu, temveč kot alternativno vizijo družbe. To je pravljica iz nekega minulega časa, a tiste, ki so vanjo verjeli, je vendarle navdajala s ponosom. Ta ponos je bil globoko ranjen, še preden je komunizem leta 1989 padel. Kunderova izbira, da spregleda zanikrno stanje gospodarstva na Madžarskem in Poljskem in namesto tega poudari kulturo, priča o tovrstni ranjeni samopodobi. Ivan T. Berend, ki je bil tudi sam nekoč vernik, je končni rezultat socializma iskreno opisal kot »obvoz s periferije na periferijo«. Na takšnem ozadju se denarni tok subvencij iz Bruslja zdi kot komajda dovoljšnja poprava zgodovinskih krivic. Mnogi imajo te subvencije za nekaj, do česar so moralno upravičeni, a jim ne prinaša nikakršnih političnih obveznosti. Ko je Evropska komisija maja 2018 predlagala znižanje financiranja srednjeevropskih držav v prid obubožanim južnim članicam, je dobila nasvet, naj se raje sklicuje na nedavne poljske in madžarske gospodarske uspehe, namesto da ukrep povezuje z vprašanjem migracij. Pogojevanje subvencij s politično pokornostjo zagotovo ni dobra strategija za premoščanje evropskih razkolov. Poglavitni problem ostaja nerešen: dlje ko Srednja Evropa caplja za Zahodno, dlje to neravnovesje krepi globoko vsajene predstave o moralni superiornosti Zahoda in inferiornosti Vzhoda. Če v enačbo vnesemo še sever in jug, se rezultat ne bistveno spremeni. Stari razkol je postal še bolj očiten in boleč. Ekonomija se neizogibno prevaja v psihologijo.

II

Decembra 2018 smo videli izjemne ulične demonstracije v Budimpešti. Udeleženci so se odzvali na pozive tako s strani liberalne opozicije kot radikalne desnice in naslovili dve navidezno nepovezani vprašanji. Prvo, družbeno, je bil protest proti novemu zakonu, ki bi delodajalcem omogočal vsiljevanje dodatnih nadur zaposlenim; javnost ga je medtem oklicala za »suženjski zakon«. Na politični ravni pa so protestirali proti uvedbi novih upravnih sodišč. Demonstranti so se bali, da bo ustanavljanje posebnih sodišč z na novo imenovanimi sodniki, ki bi obravnavali obtožbe o volilnih prevarah in korupciji, še dodatno spodkopalo krhko neodvisnost sodne veje oblasti na Madžarskem in državo še bolj potisnilo v smer avtoritarne vladavine. Posebne policijske enote so uporabile solzivec, da bi razkropile množico, televizijsko poročanje pa je spominjalo na nasilne spopade med rumenimi jopiči in policijo, ki so nedavno pretresali Francijo in povzročili na milijone dolarjev škode. Tako v Parizu kot v Budimpešti je šlo za družben protest proti državni politiki, ki ji očitajo žrtvovanje socialne varnosti na oltarju globalnega kapitalizma. Demonstracijam v obeh državah je skupno tudi globoko nezaupanje v politične elite, ki jih dojemajo kot odtujene od »ljudstva«. Vendar pa so se demonstracije razlikovale glede odnosa do demokratičnih institucij. Budimpeštanski protestniki so si prizadevali za ohranitev preostankov liberalne demokracije in vladavine prava, medtem ko so pariški protestniki, katerih razočaranje je raslo že dlje časa, taistim obrnili hrbet.

Srednja Evropa je bila v zadnjih letih priča vrsti množičnih protestov proti razgradnji demokratičnih institucij s strani skorumpiranih elit. Junija 2013 so se tisoči zgrnili na ulice Sofije, da bi protestirali proti prenagljenemu imenovanju medijskega oligarha, osumljenega mafijskih povezav, za vodjo nacionalne varnostne agencije. Obupani protesti »bosanske pomladi« leta 2014 proti etnokraciji in institucionalnim ter ekonomskim oviram Daytonskega sporazuma
so se sprevrgli v nasilje: protestniki so zažgali predsedniško
stavbo v Sarajevu in nehote uničili zajeten del državnih
arhivov, ki so bili tam shranjeni. Poljaki so v začetku leta
2015 protestirali proti novoizvoljeni vladi, ker je sprožila
križarsko vojno proti neodvisnosti sodne veje oblasti. V
Bratislavi so protesti proti umoru raziskovalnega novinarja
Jána Kuciaka odnesli celotno vlado. Romunija je v zadnjih
letih doživela cel niz protestov proti korupciji v vladnih
vrstah, začenši z javnim protestom po katastrofalnem
požaru v nočnem klubu, ki so eskalirali v policijsko zatrtje
množičnih protestov na bukareštanskem univerzitetnem
trgu avgusta lani. Najbolj nedavne proteste proti propadu
demokratičnih institucij pa lahko spremljamo v Beogradu.
Protesti torej pričajo o globokih političnih razkolih po vsej
Srednji Evropi. Ti razkoli se pogosto prekrivajo z razkorakom
med mestom in podeželjem, ki preči celotno celino.
Levi in desni populizem sta beležila volilne zmage na
Madžarskem, Poljskem, Češkem in v Romuniji, kakor tudi
v Italiji, Avstriji in na referendumu o brexitu. Hvala, ki jo
je Michel Houellebecq iz francoske perspektive nedavno
posvetil Donaldu Trumpu v članku Donald Trump Is a Good
President za Harper’s Magazine, ni prav daleč od ponavljajočih
se razlag politične situacije na Poljskem ali Madžarskem.
Vendar le v Srednji Evropi močna urbana manjšina
redno hodi na ulice, da bi branila liberalno demokracijo
in njene institucije. Varšavski demonstranti redno nosijo
zastave Evropske unije, ki jo povezujejo z vladavino prava.
Takšne demonstracije si je težko zamisliti, denimo, v Nemčiji
ali Grčiji. Morda zato, ker imajo Srednjeevropejci izkušnjo
komunizma. Dobro se spominjajo boja proti komunistični
vladavini in se zavedajo, kaj vse je na kocki. Nekateri
protesti kažejo tudi generacijske poteze: nekdanji študenti
iz leta 1989 se znova zgrinjajo na ulice, da bi ubranili tisto,
kar so pred tremi desetletji že dosegli.

Sedanjo politično situacijo v Srednji Evropi lahko razumemo
na več načinov. Prvi pravi, da smo tokrat priča novi
rundi starega dvoboja, ne za ali proti Evropi, temveč med
dvema različnima interpretacijama Evrope: med vizijo
»ustvarjanja še tesnejše unije evropskih narodov«, kot
predvideva Maastrichtski sporazum iz leta 1993, in Evropo
nacionalnih držav. Gre torej za vprašanja, ali je samo
združena Evropa zmožna prevedriti nevihte globalizacije
in ubraniti nacionalno suverenost, ali morda že sama Evropa
spodkopava te plemenite cilje; in ali je priseljence ter
begunce treba odganjati z meja šengenskega območja, če
omenim le najbolj kontroverzno vprašanje.

Neki drugi način, kako razumeti sedanjo politično situacijo,
je vrnitev k omenjenemu Kunderovemu eseju. Danes,
tako kot leta 1983, lahko vidimo, kako se srednjeevropski vodje politično znova obračajo k Vzhodu. Samodržci,
kakršna sta Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński, se očitno
spogledujejo z neliberalno, vodeno demokracijo po ruskem
vzoru, in Orbán se odkrito dobrika Vladimirju Putinu.
Le da tokrat ne gre za prisilo, temveč za izbiro. Le da
imajo tokrat ti samodržci podporo francoske Marine Le
Pen, italijanskega Mattea Salvinija in avstrijskega Heinza
-Christiana Stracheja. V tem smislu bi lahko rekli, da Evropa
znova pozablja na svoje vrhovne vrednote in kulturno
bistvo. Kunderova turobna diagnoza, da sta Evropa oziroma
Zahod izgubila svojo samozavest, se zdaj končno kaže
kot resnična. In, kot da se zgodovina zares ponavlja, se prgišče
neomajnih braniteljev v Srednji Evropi dviga v bran
pravemu bistvu Evrope.

III

Milan Kundera definira srednjo Evropo kot »negotovo območje
malih narodov med Rusijo in Nemčijo […] Ampak kaj
je to mali narod? Mali narod je tisti, čigar obstoj je lahko
kadarkoli postavljen pod vprašaj; mali narod lahko kadarkoli
izgine in mali narod to ve«. Zgodovinski spomin igra
v Kunderovem razmišljanju ključno vlogo. Kljub temu je ta
izjava edina, ki omenja, čeprav le posredno, drugo svetovno
vojno. Uokvirja argument judovskega naroda kot paradigmatskega
malega naroda. Judje so za Kundero »intelektualni
cement« srednje Evrope, »zgoščena inačica njenega
duha, ustvarjalci njene duhovne enotnosti«. Te stavke je
Kundera zapisal v pretekliku, saj je vedel, da je ta esenca
nepovratno izgubljena. »Mar ni [srednja Evropa] izgubila
svoje duše v Auschwitzu, ki je judovski narod izbrisal z
zemljevida? Ali srednja Evropa sploh še obstaja, potem ko
je bila leta 1945 odtrgana od preostale Evrope?« In vendar
so bili – sledeč nadaljevanju njegove argumentacije – Rusi
tisti, ki so sprožili napad na civilizacijo srednje Evrope, ne
nacistična Nemčija.

Dandanes bi le malo ljudi pristalo na takšno branje zgodovine,
tako v Srednji kot v Zahodni Evropi. Druga svetovna
vojna se vrača v središče srednjeevropskega spomina in z
njo tudi izziv, kako nasloviti holokavst. Najbolj ambiciozen
in daljnosežen odziv lahko vidimo v Muzeju druge svetovne
vojne v Gdańsku. Ta ponuja pogled na vojno, ki je zmožen
združiti raznolike nacionalne izkušnje v skupno evropsko
pripoved. To mu uspeva, ker pozornost preusmerja
z vojaških operacij na civilno izkušnjo vojne: izpostavlja
teror in odpor terorju kot razločevalne značilnosti druge
svetovne vojne. Ustanovni direktor Paweł Machcewicz je s
svojo ekipo dosegel velik uspeh s tem, da je ta muzej odprl
kljub vztrajnim poskusom vlade, da to onemogoči. Javno
zanimanje je preseglo vsa pričakovanja in 20 mesecev po
odprtju so že beležili milijon obiskovalcev. Hkrati je Piotr Gliński, trenutni poljski minister za kulturo in nacionalno
dediščino, dosegel enako velik uspeh pri pečatu, ki ga je
pustil na razpravi o muzeju. Po zaslugi njegovih napadov je
trud muzealcev, da bi predstavili svežo interpretacijo vojne
zgodovine, povsem zbledel v primerjavi z vztrajnim spopadom
glede pravice nacionalnih vlad, da vsilijo svoj pogled
na narodno zgodovino.

Politike spomina tako globoko delijo Evropo, kot bi si Kundera
nikoli ne mogel predstavljati. V tistem času sovjetska
trditev, da je ZSSR osvobodila srednjo Evropo izpod nacistične
okupacije, ni bila nikoli predmet intenzivne razprave,
saj je bila prepoznana kot odkrito orodje za ohranjanje
imperija in komunistične vladavine. A ko je komunizem
enkrat (pro)padel, kot ugotavlja Claus Leggewie (Der Kampf
um die europäische Erinnerung, 2011), družbe Srednje Evrope
nikakor niso posvojile zahodnih pogledov na vojno ali
se pridružile pripovedi, ki v središče postavlja holokavst
kot zločin, neprimerljiv s katerimkoli drugim, kot univerzalno
moralno obvezo in temeljno evropsko izkušnjo. Ko so
se osvobodili izpod sovjetske oblasti, so Srednjeevropejci
pozvali Zahod, naj prizna njihovo izkušnjo dvojne totalitarne
okupacije in njihov dvojni status žrtve. Evropski parlament
se je na ta poziv odzval in 23. avgust, torej dan, ko je
bil podpisan pakt Molotov-Ribbentrop, razglasil za Evropski
dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. A poskusi,
da bi spomin na komunistično represijo povzdignili na
isto dostojanstveno raven, kot pritiče holokavstu, kot se je
zgodilo v Sighetu, Vilni, Rigi in Budimpešti, so bili deležni
ostrih kritik.

Še globlja razhajanja pa povzroča vprašanje sokrivde pri
holokavstu, predvsem na Poljskem in Madžarskem. Vse,
odkar je trenutna poljska vlada leta 2015 prevzela oblast,
vztrajno poziva k dvomu glede ugotovitev, da so lokalni Poljaki
na lastno pobudo pobili Jude v kraju Jedwabne. Kot
protiutež Jedwabnam je vlada nesorazmerno promovirala
muzej, posvečen poljski družini, ki je skušala reševati
svoje judovske sosede in za to plačala z življenjem. Ko je
Poljska leta 2018 uvedla zakon, ki so mu očitali, da skuša
kriminalizirati neodvisno raziskovanje teh vprašanj, je bilo
mednarodno nasprotovanje enako silovito kot glede poskusov
izničenja neodvisnega sodstva. Madžarske politike
spomina prav tako slonijo na poskusu zanikanja vsakršne
krivde pri deportaciji Judov. Podobne razprave burkajo duhove
tudi v Litvi.

Spomin na drugo svetovno vojno loči Srednjo Evropo od
Zahodne enako globoko, kot loči obe od Rusije. Ruske
proslave dneva zmage vedno znova odtujujejo zahodne politične
voditelje, še bolj pa baltske države. Nasprotujoče si
pripovedi o vojni vplivajo tudi na rusko propagando v vojni
proti Ukrajini. Zato obstajajo močni razlogi za sum, da rusko geopolitično držo v enaki meri določa strah pred tem,
da bi bila obkrožena z Natom, kot njen ranjen imperialni
ponos in občutek, da je bilo Rusiji v trenutku njene šibkosti
odrečeno, da bi uživala v sadovih zmage, trdo osvojene v
vojni, namerjeni njenemu popolnemu izničenju.

IV

Razkol med Evropo in Rusijo oziroma, natančneje, Putinovo
Rusijo, je v tem desetletju verjetno najgloblji politični in
kulturni razkol na celini, in to kljub neliberalnim nagnjenjem
nekaterih evropskih politikov. Ta razkol je bolj jasen
in očiten kot stara in nova razhajanja med Srednjo in Zahodno
Evropo. Globlji je tudi zato, ker izvira iz razhajajočih
se spominov na drugo svetovno vojno. V geopolitičnem
smislu je še toliko bolj grozeč. To je razkol, ki ga je Kundera
hotel ozavestiti kot najbolj fundamentalni in nespremenljiv.

Ponoven pogled na delitve iz leta 1983, kakor tudi razmislek
o sedanjih delitvah na način, kot sugerira Kundera,
postavlja Evropo pred izziv, da naslovi in znova premisli
lastne vrednote. Te so, seveda, enako kontroverzne, tako
kot sama ideja Evrope in so daleč od tega, da bi bile izključno
evropske: njihovo bistvo tiči v sami ideji kontroverze.
Srednja Evropa nam je dala intelektualno dediščino oporečništva,
ki sega daleč onkraj svojih izvorov v boju proti
komunistični diktaturi. Danes, ko se spopadamo s sodobnimi
izzivi globalnega segrevanja, globalnih migracij in
digitalizacije, nimamo na razpolago nič privlačnejšega kot
zanašanje na »avtoriteto mislečega in dvomečega posameznika,
in […] na umetniško ustvarjalnost, ki odraža njeno
izjemnost«.

Published 19 March 2020
Original in English
Translated by Bojan Albahari
First published by Eurozine (English version) / Razpotja 35, Spring 2019 (Slovenian version)

Contributed by Razpotja © Joachim von Puttkamer / Razpotja / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion