Nepričakovana tveganja »ekstremnega preverjanja«

30 May 2017
Read in:

 

Ideja o »ekstremnem preverjanju« migrantov in beguncev, še posebej tistih iz večinsko muslimanskih držav, je bila v retoriki Donalda Trumpa stalno prisotna vse od začetka njegove predsedniške kampanje. Ta predvolilna obljuba je služila dvema širšima smotroma: Trumpu je pomagala, da se je vzpostavil kot močan zagovornik reda in miru ter mu hkrati omogočila izkoriščanje latentnega strahu pred islamskim terorizmom, ki zaznamuje ameriško politiko vse od terorističnih napadov enajstega septembra 2001. Strategija se mu je izplačala, saj je k njegovi zmagi nad Hillary Clinton prispeval tudi argument, da njena odprta, politično korektna in internacionalistična vizija sveta predstavlja nevarnost za Ameriko.

Predsednik Trump je svoj prvi teden v Beli hiši 27. januarja zaključil s podpisom predsedniškega ukaza, ki je posameznikom iz sedmih muslimanskih držav (Iran, Irak, Libija, Somalija, Sudan, Sirija in Jemen) za 90 dni onemogočil vstop v državo. Čeprav to ni bila ravno obljubljena »popolna in celotna prepoved vstopa muslimanov«, so predsednik in člani njegove ekipe zatrjevali, da je namen ukaza vzpostavitev časovnega okvira za osnovanje in implementiranje radikalnega sistema preverjanja, ki bi Ameriko in njene državljane ščitil pred »radikalnim islamskim terorizmom«.

Trumpove predvolilne obljube in predsedniški ukazi so v središče trenutnega političnega programa postavile potencialni vstop teroristov, ki bi se predstavljali kot begunci. To skrb bi stežka označili za novo, saj je obstajala že prej, a ni bila vedno osredotočena na islam. Podobne razprave so se v poznih štiridesetih in na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja vrtele okoli razseljenih Evropejcev. Na začetku hladne vojne so se Združene države soočale z  migrantsko krizo nevidenih razsežnosti, ko so begunci iz komunističnih režimov množično prihajali v taborišča za razseljene osebe. Vrnitev v domovino je bila možna le v nekaterih primerih. Ameriška vlada je prepoznala nevarnost, ki so jo prebežniki predstavljali za politično stabilnost njenih zaveznikov in velik del teh ljudi razselila znotraj Združenih držav.

Ta val povojnih migrantov je bil podvržen prvim procesom političnega preverjanja priseljencev v zgodovini Združenih držav. Sistem »ekstremnega preverjanja« naj bi onemogočal infiltracijo komunističnih agentov iz vzhodnega bloka. Analiza teh procesov in njihova zapuščina nam lahko ponudi pomembne uvide v nove sisteme preverjanja, ki jih Združene države uporabljajo pri spopadanju s trenutno migrantsko krizo v Evropi.

Zgodovinski pregled nam daje malo razlogov za domnevo, da so sistemi preverjanja, ki so bili vzpostavljeni v štiridesetih in petdesetih letih, dejansko onemogočili vstop komunističnim agentom. Vladni arhivi in zapisi kongresnih obravnav pa po drugi strani razkrivajo, da so Združene države ustvarile sistem preverjenja, ki je dajal prednost posameznikom z izrazito protikomunističnimi političnimi stališči, medtem ko so bili njihovi sodržavljani z bolj zmernimi stališči pogosto zavrnjeni. Spričo svojih močnih političnih prepričanj so na novo prispeli izgnanci iz vzhodnega bloka hitro postali dejavni in ustvarili vplivne etnične lobije.

Te diasporske skupnosti so po tem, ko so se ustalile v svoji novi domovini, močno zamejevale vladne politike in vztrajno usmerjale Združene države proti brezkompromisnim strategijam v odnosu do komunističnega bloka. Njihovi člani so s pomočjo svojih izkušenj in znanja iz tujine začeli zasedati položaje v vladi, obveščevalnih službah in akademski sferi ter tako tudi vplivali na ameriško dojemanje vzhodne in srednje Evrope. Ideološka predanost teh intelektualcev in snovalcev politik je privedla do zelo propagandističnih pogledov na Sovjetsko zvezo, ki so postali del zunanje politike Združenih držav, kar je otežilo mirno sobivanje dveh blokov.

Ta historični uvid ni argument proti preverjanju migrantov, vendar pa nas opominja na nevarnosti, ki jih prinaša sprejemanje samo tistih z določenimi političnimi stališči. Obstaja resnična nevarnost, da bodo sistemi preverjanja poleg radikalcev izločili tudi migrante z zmernimi političnimi stališči. Trumpova administracija mora zagotoviti, da njena gorečnost za »ekstremno preverjanje« muslimanov ne bo ustvarila sistema, ki v državo spušča zgolj radikalne protiislamiste, saj bi to lahko imelo na dolgi rok neželene posledice za ameriške odnose z bližnjim vzhodom in islamskim svetom na splošno.

Povojna migrantska kriza

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v zahodni Evropi že več kot sedem milijonov beguncev iz vzhodne in srednje Evrope. Zavezniki so se trudili, da bi v domovino vrnili čim več ljudi in tako zmanjšali pritisk na svoje borne povojne zaloge, poleg tega pa so tudi države vzhodnega bloka zahtevale vrnitev svojih državljanov. Kljub temu pa se število ljudi v taboriščih za razseljene osebe ni znatno zmanjšalo, saj se prihod beguncev v zahodno Evropo s koncem vojne ni ustavil. Mnogo posameznikov z območij, ki jih je »osvobodila« Rdeča armada, se je zdaj skušalo izogniti preganjanju na novo vzpostavljenih komunističnih režimov.

Do leta 1952 je iz komunistične Evrope zbežalo več kot 18.000 ljudi in število tistih, ki so prečkali železno zaveso, se je povečevalo iz dneva v dan. Za razliko od prvega vala migrantov, ki je bežal pred fašizmom, je bila ta populacija večinoma protikomunistična. Nekateri med njimi so imeli aktivno vlogo v nacističnih vojnodobnih režimih kot administratorji, policisti, uradniki ali celo vojaki, spet drugi so pripradali napačnim družbenim razredom ali pa so se zamerili nekomu iz nove komunistične oblastne strukture. V nevarnosti so bili vsi, ki se nacistični okupaciji niso aktivno upirali.

Čeprav so Združene države posameznike iz vzhodne in srednje Evrope začele sprejemati takoj po vojni, se je migracija zares začela s prihodom tega drugega, protikomunističnega begunskega vala. Združene države so te priseljence sprejele z veseljem, saj so mnogi izmed njih posedovali pomembne veščine in znanje. Intelektualci in poslovneži so bili zaradi svojega meščanskega porekla priljubljena tarča komunističnih režimov, med migranti pa so bili tudi izkušeni obrtniki in kmetje, ključni za vzdrževanje rasti ameriške ekonomije. Tem posameznikom je vstop v državo omogočal Zakon o razseljenih osebah iz leta 1948, ki je za omejen čas dovolil prihod in trajno nastanitev nekaterih razseljenih Evropejcev.

Zakon ni bil sprejet le iz ekonomskih razlogov, saj je služil tudi kot odgovor na naraščajoče napetosti v odnosu s Sovjetsko zvezo na začetku hladne vojne – morda je to bila celo njegova glavna funkcija. Komunistična vstaja na Madžarskem leta 1947, državni udar na Češkoslovaškem leta 1948 in berlinska blokada junija istega leta so ameriške politike prepričali, da morajo Združene države proti Sovjetski zvezi nastopiti ostreje. Predsednik Truman je razglasil propagandno kampanjo, s katero so poskušali pridobiti naklonjenost z vsega sveta. Izgnanci z druge strani železne zavese, ki so dogajanje v komunističnih režimih izkusili na lastni koži, so bili pomemben del te ofenzive, kar je razvidno iz njihovega udejstvovanja pri Radio Free Europe in v podobnih ustanovah. Ta ideološka bitka je bila tako pomembna, da so se Združene države izogibale vsakršnim deportacijam, saj bi lahko te služile kot gorivo za propagando komunističnega bloka.

Odbiranje komunistov od protikomunistov

ZDA so se zavedale političnih in ekonomskih ugodnosti, ki jih je prinašal sprejem zaželenih migrantov, vendar jih je skrbela možnost infiltracije komunističnih prevratnikov. Da bi se spopadli s to nevarnostjo, je kongres odobril vzpostavitev sistema preverjanja vseh potencialnih priseljencev, ki ga je izvajala izvršna oblast. Sistem je od imigracijskih uradnikov zahteval, da so, kot je določal Zakon o  razseljenih osebah, preprečili izdajo vizumov tistim posameznikom, »ki so ali so kadarkoli bili člani ali udeleženci kateregakoli gibanja, ki je sovražno do ZDA ali do njene državne ureditve.«

V zahtevanih preiskavah je sodelovalo več različnih agencij. Najprej je Mednarodna organizacija za begunce preverila ozadje posameznikov in šele potem so jih sploh obravnavali kot potencialno ustrezne kandidate. Podatke so izročili Zveznemu preiskovalnemu uradu (FBI), da jih je primerjal s svojo evidenco. Sledilo je enomesečno preverjanje Protiobveščevalne službe vojske ZDA in Službe za imigracijo in naturalizacijo. Preverjanje osebne zgodovine je vključevalo intervjuje s tremi sosedi, pridobitev potrdila o primernem obnašanju in nekaznovanosti od lokalne policije, uradnika taborišča za razseljene osebe ali druge instance, preverjanje prstnega odtisa v lokalni evidenci in niz zaslišanj. Svojo preiskavo je opravilo tudi Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je izsledke izročilo analitiku na Komisiji za razseljene osebe. Ob koncu procesa so imeli analitiki obsežno kartoteko o vsakem potencialnem priseljencu.

V številnih intervjujih je breme dokazovanja vedno padlo na migrante, ki so morali dokazati svojo »politično zaželenost«. Prijavitelji so morali med drugim dokazati, da niti oni niti kateri od njihovih družinskih članov niso bili nikoli včlanjeni v katerokoli stranko ali organizacijo, sovražno do ZDA. Odgovarjati so morali na vprašanja o vsakem mesecu svojega življenja in vse to podpreti s priporočili. Preverjanje je bilo tako obsežno in dolgotrajno, da so taborišča izdala manj kot dve tretjini dodeljenih vizumov, ker migrantov niso mogli preverjati dovolj hitro.

Ne glede na to, ali je sistem uspešno izločil prevratnike, je zagotovo vplival na splošno sestavo priseljenskih skupnosti, ki so v Združenih državah nastale po drugi svetovni vojni. Spreminjajoča se geopolitična situacija je privedla do tega, da so bile nacistične povezave pogosto spregledane, če je imel posameznik dovolj odrešujočih značilnosti, na primer znanstveno znanje ali veščine, ki so jih cenile ameriške obveščevalne službe. Čeprav ne moremo z gotovostjo reči, koliko nacistom je bil dovoljen vstop v državo, je vodja Urada za posebne raziskave ocenil, da se jih je v ZDA priselilo okoli deset tisoč.

Politična zapuščina preverjanja

Protikomunistični migranti iz vzhodne in srednje Evrope so se kmalu po svojem prihodu mobilizirali  in začeli pri vladi ZDA lobirati za ukrepe, za katere so menili, da služijo interesom njihovih matičnih držav. Izgnanci iz komunistične Evrope so izkoristili odprtost in ranljivost ameriških institucij za lobiranje (predvsem kongresa) in prisotnost vplivnih zaveznikov znotraj vlade in nacionalnega varnostnega sistema, s katerimi so si delili prepričanja o komunizmu in Sovjetski zvezi. Čeprav je njihov učinek nemogoče kvantificirati, zgodovinski viri kažejo, da so bili precej uspešni. Skozi večino povojnega obdobja je ameriška protikomunistična propaganda utrjevala stališča nepopustljivih protikomunističnih migrantov. To je spodbudilo dejavnosti vzhodno- in srednjeevropskih lobijev v Združenih državah, med katerimi so številni zbirali sredstva za spodbujanje spremembe režima.

Ameriška vlada je to ideološko podporo v veliki meri pozdravljala. Vendar pa je ta etnonacionalistična agitacija zavirala vsakokratne poskuse izboljševanja odnosov z Vzhodom. Skozi vso hladno vojno so zagovorniki boljših odnosov s Sovjetsko zvezo obžalovali globoko zakoreninjeni protikomunizem teh radikalnih diaspor, ki so zavračale vse, kar ne vodi do brezpogojne svobode v njihovih domovinah. Najbolj opazen primer tega je bil Henry Kissinger, ki je po izvolitvi Ronalda Reagana leta 1981 zaradi nasprotovanja etničnih lobijev, ki so popuščanje v odnosih s Sovjetsko zvezo videli kot izdajo obljub ZDA, izgubil znaten del svojega vpliva v republikanski stranki.

Zaradi dostopa do svetovnih medijev in dovzetnosti kongresa za lobiranje sta Nathan Glazer in Daniel Patrick Moynihan diaspore označila celo za »najmočnejše določevalce ameriške politike«. Vsi ameriški predsedniki iz časa hladne vojne so se morali ob vsakokratnem poskusu izboljšanja odnosov s Sovjetsko zvezo soočati s potencialnim vplivom ekstremističnih etničnih skupin. To kaže, da so geopolitično motivirani sistemi selekcije in politične priložnosti migrantom omogočile povezovanje v močne lobije. Politična zapuščina odločitev, ki jih diktira svetovna politika, se lahko s spremembo geopolitične situacije hitro izjalovi.

Nevarnosti ekstremnega preverjanja danes

Dogodki 11. septembra 2001 in poznejši incidenti, ki so jih zakrivili posamezniki s stalnim bivališčem v državi, na primer bombni napad na bostonskem maratonu aprila 2013, so migracije ponovno umestili v okvir državne varnosti. Čeprav so problemi globalnega terorizma, zaradi katerega so migracije v navezavi na državno varnost ponovno v središču pozornosti, močno drugačni kot v primeru povojnih migracij iz vzhodne in srednje Evrope, pa nam lahko ta zgodovinski primer še danes pomaga pri razmišljanju o sodobnih izzivih in teoretičnih vprašanjih.

Geopolitične skrbi na začetku hladne vojne so Združene države vodile k sprejemanju imigracijskih kriterijev selekcije, ki so dajali prednost migrantom z močnimi protikomunističnimi stališči. Tudi če Združene države kandidatov iz vzhodne in srednje Evrope ne bi preverjale, bi še vedno prihajali večinoma protikomunistični migranti in begunci. Skupaj s temi migranti brez slabih namer bi v državo morda vstopilo tudi nekaj komunističnih prevratnikov, čeprav dokazov, da bi Sovjetska zveza to zares načrtovala, sploh ni. Zagotovo pa lahko rečemo, da bi bila ta populacija bolj raznolika v svojih stališčih in pripravljenosti za lobiranje in ostale oblike mobilizacije. Etnični lobiji bi se vseeno oblikovali, vendar bi bili verjetno manj radikalni in politično aktivni.

Vplivni povojni etnični lobiji iz vzhodne in srednje Evrope so bili nepredviden rezultat politik, namenjenih izboljšanju varnosti ZDA. V interesu imigracijske politike Združenih držav je danes zagotovo preprečitev vstopa teroristom. Vendar pa je treba pri tem v obzir vzeti zapuščino politik teh selekcijskih kriterijev in političnih priložnosti, ki jih ponuja trenutna atmosfera.

Odkar je predsednik George W. Bush leta 2001, ko je razglasil vojno proti terorizmu, omenil križarske vojne, obstaja v Združenih državah obžalovanja vreden trend izenačevanja islama z nasilno ideologijo, ki jo na bližnjem vzhodu širi majhna skupina ljudi. Takšen diskurz pa dejansko služi  rekrutaciji novih teroristov z vsega sveta, saj potrjuje njihovo manihejsko razumevanje sveta kot bitke med vzhodom in zahodom. Na dolgi rok demonizacija islama zgolj podpihuje sovraštvo in vzdržuje začarani krog nasilja.

Dokler priseljevanje muslimanov, ki si želijo le pobegniti pred nasiljem in živeti skladno s svojo vero pripomore k sproščanju teh napetosti, bi morala biti njihova prisotnost v Združenih državah dobrodošla. »Ekstremno preverjanje« pa s sabo prinaša nevarnost, da bi se kompozicija migrantov premočno prevesila na eno stran, saj bo sistem preverjanja za primernejše za vstop prej kot druge označil tiste, ki so islam zapustili ali so mu kako drugače nenaklonjeni. To dejstvo skupaj s Trumpovo naklonjenostjo izdajanju vizumov kristjanom in ostalim nemuslimanskim manjšinam predstavlja grožnjo nastanka novih radikalnih in politično mobiliziranih diasporičnih skupnosti, ki bodo oteževale reševanje konfliktov med zahodom in islamskim svetom.

Tak izid pa bi bil resnično neugoden, še posebej glede na najverjetnejši neuspeh »ekstremnega preverjanja« pri preprečevanju terorističnih napadov na ozemlju Združenih držav. Namesto da bi nasilje preprečeval, bi lahko tak pristop konflikt celo podaljšal, če bi se ustvarili etnični lobiji, podobni tistim iz vzhodne in srednje Evrope, ki so se tako močno borili proti popuščanju med hladno vojno. Čeprav je določena stopnja preverjanja gotovo upravičena, je treba zagotoviti, da za seboj ne bo pustilo škodljive politične zapuščine in ustvarilo nepričakovanih tveganj, ki bi zgolj nadaljevala konflikt, ki je že terjal preveč življenj.

Published 30 May 2017

Original in English
First published in First in Razpotja 27/28 (2017) (Slovenian version); Eurozine (English version)

Contributed by Razpotja
© Peter Verovšek / Razpotja / Eurozine

PDF / PRINT

recommended articles