Konec liberalnega sveta, kot ga poznamo?

Ko so kitajskega premierja Džou Enlaja vprašali po pomenu francoske revolucije, je odgovoril, da je še prezgodaj, da bi lahko sodili o tem. Ta domnevna Džoujeva opazka, najsibo apokrifna in zguljena, vendarle povzema nek vztrajen element zgodovinskih pripovedi o revoluciji in njenih posledicah. Uveljavljene podobe revolucije se nam ponavadi kažejo kot jasne točke preloma – obzorja dogodkov političnega, družbenega in kulturnega nemira, iz katerih družbe pridejo radikalno spremenjene. Revolucije v zahodni liberalni optiki pogosto dobijo teleološki značaj. Nemški zgodovinar Reinhart Koselleck je glede leta 1789 pripomnil, da so nekateri »zmagoviti liberalci« nazadnje opravičevali celo jakobinski teror in ga imeli za nujnega za uničenje ancien régima. Na tej točki se zlahka pozablja, da se aspiracije in optimizem, ki se sproščajo v trenutkih politične preobrazbe, redko ohranijo onkraj začetnega revolucionarnega momenta. Francoski zgodovinarji radi poudarjajo, da je stoletje, ki je sledilo letu 1789, poznalo več let neposredne monarhične kakor republikanske vladavine.

Skočimo naprej v leto 1989. Padec berlinskega zidu novembra 1989 je obljubljal premostitev razkola med Vzhodom in Zahodom, ki se je ohranjal skoraj pol stoletja hladnovojne napetosti. Kot sta nedavno komentirala Ivan Krastev in Stephen Holmes, so se nekdanje komunistične države Vzhodne in Srednje Evrope od leta 1989 dalje odločile za več kot desetletje dolgo politično in ekonomsko »posnemanje« (Ivan Krastev in Stephen Holmes, »Imitation and its Discontents«, Journal of Democracy, julij 2018). Vzhodno- in Srednjeevropejci so sami sebe videli kot tragično iztrgane iz normativne zgodovinske poti, ki je njihove zahodne sosede peljala v obilje in politično stabilnost, in so navdušeno rušili vse ekonomske in družbene strukture iz socialističnega obdobja, od težke industrije do socialne države. Za odločevalce v Bonnu, Londonu ali Washingtonu je leto 1989 pomenilo začetek več kot desetletja bohotnega optimizma in ustoličenja zmagoslavne pripovedi o zahodni zgodovini, z zapuščino katere se spopadamo še dandanes. Knjiga Konec zgodovine in zadnji človek Francisa Fukuyame v veliki meri odraža optimizem tistega časa. Po padcu Sovjetske zveze in diskreditaciji komunizma kot izvedljive politično ekonomske alternative se je zdelo, da bo svet vstopil v dobo liberalnega univerzalizma. Mnogi so v devetdesetih mislili, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo čisto vsak košček sveta razvil v eno od različic zahodnega modela: v tržno gospodarstvo s predstavniško liberalno demokracijo. Sočasno je tempo političnih in ekonomskih integracij na evropski celini v devetdesetih letih, skupaj z usklajenimi vojaškimi posegi zahodnih držav tako v Jugoslaviji kot v Iraku, na videz napovedoval ne le konec delitve med Zahodom in Vzhodom, temveč po možnosti tudi smiselnih nacionalnih ločnic v Evropi.

Trideset let zatem je več kot očitno, da se ta triumfalistična pripoved zahodne liberalne normativnosti ni izšla. Obdobje nesporne ameriške geopolitične nadvlade v svetu se je končalo z neuspelim poskusom Georga W. Busha, da bi v Iraku ustvaril demokratično državo. Vzpon radikalnega islama ter ponovna geopolitična vzpona Rusije in Kitajske v prvem desetletju novega tisočletja so se izkazali za izzive tako zahodnim liberalnim idejam kulturnega univerzalizma kot tudi ideji ameriške politične nadvlade v svetu. Vzpon populističnega nacionalizma in neoavtoritarnih vodij v Evropi je razblinil iluzijo, da se bodo države Vzhodne in Srednje Evrope zlahka vključile v politične in ekonomske okvirje, kot so jim jih zastavili zahodnoevropski tehnokrati v Bruslju. In res, obljuba leta 1989, da bo preseglo ločitve na Vzhod in Zahod, temelji na dveh medsebojno povezanih predstavah o evropski prihodnosti. Najprej so ljudstva nekdanjih socialističnih držav morala verjeti, da je pot liberalne demokracije in svobodnega trga zaželena (ali celo edina možna) alternativa, drugič pa je moral Zahod samega sebe še naprej normativno razumevati kot logični rezultat politično-ekonomskega razvoja. Če povem drugače: politični projekt grajenja mostov med Vzhodno in Zahodno Evropo, ki se je začel leta 1989, je lahko bil le prostovoljna absorpcija Vzhoda s strani Zahoda.

Dva zidova v letu 1989

Zidovi so verjetno ena od najbolj značilnih in vztrajnih podob leta 1989. Politični spomin Američanov in Evropejcev  na to leto ponavadi priklicuje podobo navdušenih vzhodnih in zahodnih Nemcev, ki v noči na 9. november rušijo Berlinski zid. Uničenje Berlinskega zidu, fizičnega utelešenja hladnovojnih delitev in avtoritarne vladavine, je odražalo liberalne težnje leta 1989 po svetu, ki naj bi se ga kmalu ponovno zgradilo po zgledu ZDA in Zahodne Evrope. Po drugi strani pa se na Kitajskem tisti, ki jim je še do spomina na dogodke, ki so vrhunec doživeli v nasilju 4. junija 1989 na Trgu nebeškega miru, spominjajo tudi nekega drugega zidu. Leta 1979 so na ulici Šjidan, dandanes manj kot ulico stran od zelo prometne postaje podzemne železnice Šjičeng, predvsem študentje in novinarji začeli razobešati plakate, ki so bili kritični do Maa, njegovih ideoloških naslednikov (t. i. »tolpe štirih«) in ekscesov zgodnje kulturne revolucije nasploh. Začetne objave so bile načeloma kritične do političnih in ideoloških nasprotnikov Denga Šjaopinga ter naklonjene njegovim predlaganim ekonomskih reformam, zato so oblasti tolerirale ta takoimenovani »zid demokracije« oziroma »Šjidanski zid«. Ko pa je Kitajska pod Dengovim vodstvom na glavo skočila v ekonomske reforme, pa so se spremenile tudi zahteve in težnje, pogosto izražene na teh anonimnih plakatih.

Do sredine osemdesetih let je kratka ulica Šjidan postala srečevališče amaterskih novinarjev in študentskih glasil, ki so razdeljevali samizdat revije in časopise, ki so pogosto eksplicitno pozivali h koncu enopartijskega sistema in politični liberalizaciji po zahodnem zgledu. Že dejstvo, da so oblasti potihem dovoljevale takoimenovani »podzemni tisk«, jasno kaže, kako je bila že sama kitajska komunistična partija razdeljena glede predstav, kakšna (naj) bo politična prihodnost te države. Po študentskih demonstracijah leta 1989 v Pekingu je ta takoimenovani zid demokracije postal prostor aktivistične mobilizacije. Vodje študentskih organizacij so se tam družili s šefi tovarn in (partijsko potrjenimi) vodilnimi sindikalisti, s katerimi so si izmenjevali mnenja, in množicam, ki so lahko štele tudi več kot tisoč ljudi, prek zvočnikov prebirali manifeste, pamflete in druge članke. Vse to omenjam zato, da bi prikazal, kako je kitajski trenutek leta 1989 zrcalil tistega v evropskem Vzhodnem bloku. Kljub temu pa se zahteve po liberalizaciji na Kitajskem niso končale tako kot na post-solidarnostnem Poljskem. Val ljudskih protestov je odnesel sovjetske satelitske vlade v Vzhodni in Srednji Evropi, medtem ko je leto 1989 na Kitajskem prineslo nasilen vojaški obračun s študentskimi protestniki na Trgu nebeškega miru.

Od leta 1989 dalje se prav Kitajska kaže kot verjetno najpomembnejši izziv v zgodbi o liberalnem univerzalizmu. V devetdesetih letih so ameriške in evropske liberalne elite na videz brez težav vključevale nominalno komunistično Kitajsko v ekonomske institucije na globalnem trgu. Kitajski vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo decembra 2001 ponazarja predstavo Zahoda, ki je trajala celo desetletje, da bosta odpiranje kitajskega gospodarstva svetu in vzpon premožnega ter izobraženega srednjega sloja nujno vodila v večje zahteve po političnih svoboščinah. Zahodne pripovedi o Kitajski so vsa devetdeseta leta temeljile na logiki, da se kapitalistični razvoj vedno konča z liberalno demokracijo. Če danes pogledamo nazaj, se zdi, da se je v Ljudski republiki Kitajski zgodilo ravno nasprotno. Zapuščina Trga nebeškega miru, kaotični razpad Sovjetske zveze in težave pri premoščanju razlik med evropskima Zahodom in Vzhodom so na Kitajskem paradoksalno utrdile legitimnost partije, namesto da bi ji bili v breme. Glede na obseg samocenzure na Kitajskem bo to nemogoče kakorkoli zanesljivo ugotoviti, a raziskave javnega mnenja v zadnjih letih dosledno ugotavljajo, da je večina kitajskih državljanov zadovoljnih z oblastjo, optimističnih glede svoje prihodnosti in prihodnosti svoje države v razmerju do Zahoda, ter da so na splošno nenaklonjeni večjim spremembam v trenutnem političnem ustroju Kitajske.1 Še več: naklonjenost enopartijskemu sistemu na Kitajskem v zadnjih dveh desetletjih dosledno raste.2  Po triumfalistični partijski pripovedi sta prelomni točki leti 1991 in 1999. Kaotičnost propada Sovjetske zveze po letu 1991 in Jelcinovo cinično zatrtje parlamentarne opozicije sta uradnemu Pekingu zagotovila izvrstno protizgodbo 4. juniju 1989. Medtem ko je Rusija, nekdanja kitajska hladnovojna nasprotnica, tonila v ekonomski propad, naraščajočo korupcijo in obdobje geopolitične nepomembnosti, (si) je kitajska komunistična partija uspela zagotoviti politično stabilnost in načrtovati neprekinjeno ekonomsko rast, kitraja že tri desetletja. Kot poudarja eden od preučevalcev sodobne Kitajske, je kitajska partija po dogodkih na Trgu nebeškega miru in propadu Sovjetske zveze porajajočemu se srednjemu sloju ponudila nekakšno faustovsko kupčijo: v zameno za nesporen politični nadzor nad državo mu je ponudila stabilnost, neomejene ekonomske svoboščine in
neprekinjeno ekonomsko rast. V zadnjem času je ta zgodba o Kitajski, ki se je izognila »kaotični pasti« liberalne demokracije, dobila novega vetra v jadra z izvolitvijo Donalda Trumpa v ZDA in posledicami referenduma o brexitu v Veliki Britaniji. Kitajski državni mediji se nikakor ne morejo naveličati ponavljati, kako pod varstvom enopartijskega sistema ne more priti do razdiralnosti in nepredvidljivosti zahodnjaških populističnih politik. Na nedavnem forumu o primerjalni ekonomiji na Univerzi v Pekingu je tako nek kitajski profesor zgodovine pomenljivo citiral konservativnega kitajskega zgodovinarja in filozofa Sima Guana iz 12. stoletja, kot ugovor Američanu, ki je načel občutljivo vprašanje političnih reform v LR Kitajski: »Stoletje tiranije je vedno boljše kot en sam dan anarhije.«

Prihodnji zgodovinarji, ki bodo pisali zgodovino kitajskega nacionalizma od ustanovitve LR Kitajske naprej, bodo 1999 razumeli kot leto, v katerem je vzhajajoči kitajski srednji sloj izgubil zaupanje v liberalizem kot univerzalno ideologijo. V noči na 7. maj 1999 so ameriška letala, ki so letela nad Srbijo kot del širših operacij proti srbskim ofenzivam na Kosovu, bombardirala kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Sledila je politična drama, v kateri sta se ZDA in Kitajska spopadli glede uradnih poročil o dogodku, saj so Kitajci trdili, da je bilo bombardiranje veleposlaništva namerno. Na Kitajskem so nato čez noč izbruhnili največji protesti po letu 1989, usmerjeni tako proti ameriškim podjetjem kot državnim predstavništvom. Bombardiranje in kasnejše nacionalistične nemire je treba razumeti kot nadaljevanje širšega razočaranja nad zahodnim liberalizmom, ki je nastal po propadu Sovjetske zveze. Kot opozarja Li Šjiaping, kitajski disident, ki je kasneje postal nacionalist, je politična oslabitev Rusije po letu 1991, skupaj z ameriško aroganco pri obravnavi bombardiranja veleposlaništva, Kitajcem služila kot nekakšno politično prebujenje. Po letu 1999 so mnogi oporečniki, ki so po zatrtju protestov na Trgu nebeškega miru ostali na Kitajskem, posvojili stališče kitajske vlade, da je univerzalni liberalizem zgolj pretveza za ohranjanje ameriške geopolitične moči.

Od konca zidov proti svetu alternativ

Ivan Krastev poudarja, da so vzhodnoevropske politike posnemanja zahodnoevropskih držav po letu 1989 temeljile na ideji, da zahodna Evropa pozna edino možno pot v ekonomsko obilje in trajno politično stabilnost (Ivan Krastev, After Europe. Philadelphia, 2017). Kot je bilo že prej naglašeno, je zahodnjaški pristop k tej zmagoslavni pripovedi o liberalnem univerzalizmu prav tako odvisen od nenačete ameriške in evropske samopodobe kot normativnih smereh politično-ekonomskega zgodovinskega razvoja. V tem smislu ponuja združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije zelo pomenljiv mikrokozmos za razočaranje obeh strani nad zahodno normativnostjo in vzhodno deviantnostjo. In res, pojav nacionalistične stranke Alternative für Deutschland (AfD) in gibanja Pegida v vzhodni Nemčiji zbuja sume, da se je ponovna združitev v nemškem kontekstu že končala z neuspehom. Kot je nedavno zapisal Claus Leggewie, ima populistični »protibruseljski« in »protievropski« bes mnogih prebivalcev vzhodne Nemčije elemente »postkolonialne antipatije«.3 Akademiki že dlje časa pojasnjujejo moč skrajne desnice v vzhodni Nemčiji s pomanjkanjem kakršnega koli smiselnega spopada z nacistično preteklostjo v nekdanji Nemški demokratični republiki, a je pri tem treba upoštevati tudi negativne posledice združitve Vzhodne in Zahodne Nemčije.

Ta takoimenovana Kränkungsthese v nemški sociološki literaturi se ukvarja z uničujočim in malodane kolonialnim prevzemom vzhodnonemških državnih industrij s strani zahodne Nemčije po letu 1991. Agencija Treuhandanstalt, ki je nastala po ponovni združitvi Nemčij, je prevzela nadzor nad večino poglavitnih segmentov vzhodnonemškega gospodarstva, predvsem rudnikov, jeklarn in ključnih proizvodnih zmogljivosti, da bi s tem »spodbujala konkurenčnost« (Michael Juergs, Die Treuhaender. München, 1997). Do konca devetdesetih je ta »skrbniška ekonomija« v vzhodni Nemčiji likvidirala rudarstvo in jeklarstvo (pred tem dva največja zaposlitvena sektorja v NDR) in privatizirala največja preostala proizvodna podjetja, pogosto tako, da jih je podredila njihovim zahodnonemškim tekmecem (Wolfgang Seibel, Verwaltete Illusionen: Die Privatisierung der DDR Wirtschaft durch die Treuhandanstalt und ihre Nachfolger. Berlin, 2005). Vpliv teh združitvenih procesov na ljudi je bil ogromen. Podobno kot v primeru deindustrializacije severne Anglije pod Thatcherjevo, je bila tudi cela generacija vzhodnih Nemcev izločena iz novega sveta tržnega kapitalizma, v katerem je ekonomska združitev njihove poklicne veščine naredila zastarele in odvečne. Kasnejše notranje migracije na stotine tisočev predvsem mladih in izobraženih vzhodnih Nemcev proti zahodu so še dodatno zaostrile vzhodnonemške bojazni, da je leto 1989 pravzaprav začetek neke nove dobe, v kateri je znaten delež prebivalstva nekdanje NDR za nemško gospodarstvo postal ekonomsko odvečen.

Iz vzhodne Nemčije lahko potegnemo vzporednice z Evropo in Ameriko, zlasti glede avtomatizacije in outsourcinga, ki primerljive demografske skupine izključuje tudi v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. Politična artikulacija vztrajnih ekonomskih bojazni glede človeške nadomestljivosti se lahko zgodi tudi v okviru brexita v Veliki Britaniji, rumenih jopičev v Franciji, gibanja Petih zvezdic v Italiji, stranke AfD v Nemčiji in Trumpove vizije »Najprej Amerika« in predlaganega zidu na meji z Mehiko. V tem smislu bi bilo zelo zanimivo upoštevati dejstvo, da ne le, da Zahod vzhodne Evrope v treh desetletjih po letu 1989 ni uspel v polnosti integrirati, temveč tudi to, da je vzhodne bojazni o ekonomski odvečnosti prevzel tudi Zahod in jih nato reartikuliral skozi politični besednjak protiislamizma in nativizma v nov vzorec ljudske politične mobilizacije, ki je naperjena proti idejam zahodnega liberalizma.

Po skoraj desetih let zategovanja pasu v Evropi se zdaj Kitajska kaže kot nekakšna ekonomska alternativa »povprečnim« državam Vzhodne in Srednje Evrope. Italija je že zapustila vrste svojih francoskih in nemških partnerjev ter oznanila namero, da s Kitajsko podpiše večmilijardni sporazum o pobudi »En pas – ena cesta«, ki naj bi ustvarila neposredno kopensko povezavo med trgi v vzhodni Aziji in zahodni Evropi. Na podoben način so se na Češkem in Madžarskem opotekala tudi prizadevanja Steva Bannona, ki je v Evropi hotel ustvariti pannacionalistično gibanje. Tako Viktor Orbán kot Andrej Babiš sta, kot vse kaže, zavrnila Bannona v zameno za prihodnje pekinške investicije. Še več: vse to se je zgodilo ravno v času širšega obrata Vzhodne in Srednje Evrope proti vedno bolj neliberalnim in avtoritarnim vladavinam, ki vse bolj spominjajo na Putinovo Rusijo.

V tem kontekstu bi bilo verjetno nekoristno še naprej razmišljati o svetu na podlagi ločnice med Vzhodom in Zahodom. Namesto tega je treba priznati, da sta se optimizem in samozavest, ki sta bila nujna za vzdrževanje podobe o univerzalnem zahodnem liberalizmu, raztreščila na koščke. Leta 1989, ko je padel Berlinski zid, je še obstajala predstava o svetu brez zidov in meja, a prvo desetletje novega tisočletja je prineslo geopolitične frustracije in ekonomske krize. Po zatonu zmagovitega liberalizma devetdesetih let zdaj verjetno vstopamo v neko novo obdobje alternativ, čeprav ne v nasprotujočem si smislu, ki je zaznamoval hladno vojno. Namesto tega se je politična obljuba liberalizma kot eventualnega nomosa sveta umaknila vsesplošnemu sprejemanju kapitalizma z nekaj opozorili. Kitajska alternativa v tem smislu ponuja nekakšen nadomestni populizem, v katerem kapitalistična logika rasti BDP nadomešča množični politični pritisk od spodaj kot način za legitimacijo avtoritarne vladavine. Na podoben način tudi oligarhični klientelizem Putinove Rusije, ki ga nadobudni avtoritarci po svetu vse bolj in bolj oponašajo, prinaša politično alternativo – takšno, ki se izogiba potencialno destabilizirajočim učinkom prostega trga. Hladna vojna je otežila (če ne že onemogočila) rojstvo pristnih političnih alternativ, ki bi bile ločene od binarnosti med komunizmom in kapitalizmom. Desetletja po letu 1989 so pokazala, da je dejansko mogoče ločiti liberalizem od kapitalizma in sprejeti nekatere elemente prostega trga, ne da bi morali posvojiti tudi liberalno demokracijo. Velik del naših sedanjih predstav o »krizi liberalizma« lahko torej izhaja iz našega (ponovnega) vstopa v ta svet alternativ.

http://www.pewglobal.org/2005/11/16/chinas-optimism/

https://www.eurozine.com/thirty-years-germanys-unfinished-unity/

Published 11 May 2020
Original in English
Translated by Bojan Albahari
First published by Eurozine (English version); Razpotja 36 (Slovenian version)

Contributed by Razpotja © James Wang / Razpotja / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion