Kdo torej živi v resnici?

Pankaj Mishra je kmalu po inavguraciji Donalda Trumpa bralce New Yorkerja pozval k branju češkega disidenta Vaclava Havla, ki naj bi nam pomagal pri orientaciji v naših težkih časih. »Veliko preden je administracija Georga W. Busha šla v vojno v Irak z lažno pretvezo,« je napisal Mishra, »je Havel tako v svobodnem kot v nesvobodnem svetu prepoznaval ‘oblast, utemeljeno na vseprisotni ideološki fikciji, ki lahko vse racionalizira, ne da bi sploh oplazila resnico’«. 

Mishra je nadaljeval, da so po Havlu »ideologije, sistemi, aparati, birokracije, umetniki, jeziki in politični slogani« v modernem svetu nakopičili edinstveno zloveščo oblast, ki je povsod pritiskala na posameznika in prikrajšala »ljudi – tako vladajoče kot vladane – za njihovo vest, za njihovo zdravo pamet in naravni govor, in s tem tudi za njihovo dejansko človeškost«. Mishri Havlovo delo predstavlja načrt za ustvarjanje »informirane, nebirokratske, dinamične in odprte skupnosti,« ki vzpostavlja polis, vzporeden politiki, nasičeni z ideologijo. 

Madžarski premier Viktor Orbán je Trumpovo zmago prav tako izkoristil za kritiko vseprevevajočnosti »ideologije«. A namesto da bi videl Trumpa kot še večji zdrs v ideološko politiko, ga je Orbán imel za predstavnika ravno nasprotne plati. »Svetu je vedno koristilo odrešiti se iz ujetništva trenutno dominantnih ideoloških trendov,« je povedal novinarjem. Volitve »dajejo ostalemu Zahodnemu svetu možnost, da se osvobodi iz ujetništva ideologij, iz politične korektnosti in iz načinov mišljenja ter izrazov, ki so odmaknjeni od realnosti: možnost spustiti se nazaj na zemljo in videti svet takšen, kakršen zares je.«

Zahrbtna ideologija 

»Ideologija« je za Mishro, Havla in Orbána grda beseda, to sovpadanje pa zakriva ostre politične razlike med njimi. Orbána liberalci kritizirajo in desničarji slavijo, ker je vzdolž madžarske meje s Srbijo zgradil ograjo in zaradi njegovega odkritega in brezkompromisnega stališča proti muslimanskim migrantom in beguncem. Pred kratkim je v nekem radijskem intervjuju trdil, da želijo liberalci migracijo »iz teoretskih razlogov«, socialisti pa prav tako »zaradi nekega ideološkega razloga«. Sopotniki – ali mentorji – madžarskega vodje uporabljajo besedo z enako sikajočo zlobnostjo. »Ideologija« je vse, kar nam lahko ponudi liberalni milijarderski filantropist George Soros, je izjavil Igor Pseničkov, ki ga je madžarska desničarska revija zvesto predstavila kot »svetovalca vplivnega Ruskega inštituta za strateške študije v Moskvi«.  

Orbán je trdil, da se njegova lastna znamka »neliberalne demokracije« zgodi, ko »liberalci ne zmagajo«. V svojem govoru ob koncu leta 2016 je z užitkom opomnil, da se je izkazalo, kako se motijo vsi tisti, ki so mislili, da je »liberalni svetovni red nespremenljiv,« da so »narodi obsojeni na propad in da lahko grejo v muzej skupaj z njihovimi častilci«. Zgodovina se ni končala leta 1989, je zaključil. Namesto tega je »naredila oster ovinek, se prebila skozi in zlomila skrbno zgrajene zapreke ter izstopila iz namenjene ji struge.« Te besede naj bi zvenele revolucionarno, v duhu leta 1989, kot drzen skok iz vseopredeljujoče Matrice. 

Po takšnem pojmovanju vladajoča liberalna ideologija ustvarja avtomate, ki vodijo k samouničenju, in poreklo te ideje je tudi vzhodno srednjeevropsko. V medvojnem romanu Nenasitnost (1927) Stanisława Ignacyja Witkiewicza (poznanega tudi kot Witkacy), je Srednjeevropejce strah možnosti azijske invazije. A po tem, ko za pomiritev tesnobe vzamejo tableto Murti-Bing (po izmišljenem kitajskem voditelju), sprejmejo svoje osvajalce z odprtimi rokami. Malce več kot desetletje kasneje pa poljski pesnik in kasnejši dobitnik Nobelove nagrade Czesław Miłosz v svoji knjigi Ujetniški um (1951) z metaforo tablete Murti-Bing razloži, zakaj je toliko poljskih intelektualcev ponotranjilo sovjetsko idelogijo in sprejelo sovjetsko okupacijo Poljske. 

Motiv se ponovi tudi v Havlovem delu, še posebej v eseju Moč brezmočnih (1978), vključenem v zbirki Živeti v resnici. Havel piše o »hipnotičnem šarmu« tiste izjemno fleksibilne ideologije, znane kot posttotalitarizem. Tako kot velja za tableto Murti-Bing, je treba to sprejeti »in kar naenkrat vse postane znova jasno, življenje dobi nov pomen in izginejo vse skrivnosti, neodgovorjena vprašanja, tesnoba in osamljenost«. Ideologija nam nudi vseobsegajoči izgovor. Cena za sprejetje ideologije pa je »izročitev razuma in vesti višji avtoriteti«. A Havel razloži, da je vsaj v vzhodnem bloku »ideologija« izgubila svoj vpliv nad ljudmi. Z drugimi besedami, se je bilo zavedati realnosti dovolj za živeti v resnici. Havel je zagovarjal »politiko ‘od spodaj’. Politiko človeka, ne aparata. Politiko, ki rase iz srca, ne pa iz tez.«

Nepredvidljiva antipolitika 

Vidimo lahko, koliko Orbánova lastna retorika dolguje takšnemu načinu razmišljanja. Ko govori o dokončni zmagi liberalnega svetovnega reda, ga opisuje kot silo prav takšne neizprosne zahrbtnosti. »In nam, preprostim državljanom, preostane le še, da jo priznamo in se z njo sprijaznimo. In če nočemo biti preostanek življenja zagrenjeni zaradi naših izoliranih in ozkih idej oziroma če ne želimo biti poraženci brez upanja, se naj bi morali postrojiti in se navaditi liberalnih okusov odprtega sveta.« 

A Orbán se hitro znajde v težavah. Za začetek je težko preprečiti antiideologiji, da postane ideologija, še posebej, ko je na oblasti. Vodja države že po definiciji ni več disident. Z besedami Györgyja Konráda, ki je leta 1982 napisal knjigo Antipolitika: »Najbolj talentirani ljudje morajo biti vidci, ne pa vladni uredniki … oblast ni oder, temveč zapor.« Konrád je vztrajal, da je »antipolitika politični aktivizem tistih, ki nočejo biti politiki in ki se odrečejo svojemu delu oblasti.« Kolikor bi Orbán že rad ohranil svojo kredibilnost disidenta s tem, da se nenehno razglaša za žrtev sovražnih medijev, mednarodnih organizacij, Evropske unije, oziroma opozicijskih strank, sčasoma njegove trditve zvenijo prazno, še posebej, ko upravičujejo še bolj brezsramno prisvajanje oblasti. 

Sicer pa taktika ne pripada nobeni izmed pozicij političnega spektra. Thomas Mann je bil eden prvih, ki se je naučil te lekcije in to po težji poti. Bil pa je tudi eden prvih, ki je uporabljal pojem »antipolitika«. V daljšem delu Refleksije nepolitičnega človeka iz leta 1918 je Mann napadel liberalno demokracijo – ki jo je kratkomalo enačil s politiko – iz perspektive nemškega nacionalizma. »Razkači me pojav intelektualnega zadovoljneža, ki je sistematiziral svet pod znamenjem demokratične misli in potem živi kot dogmatist, kot nekdo, ki ima prav,« je zapisal Mann. Menil je, da se je antipolitika zmožna zoperstaviti takšni sili. »Edina možnost za Nemčijo je nacionalna potrditev, ki pomeni negacijo politike in demokracije ter obratno. Ko pogledamo na zadeve iz konzervativenga stališča, jih vidimo antipolitično.« 

Po objavi Refleksij nepolitičnega človeka so ugledni konzervativci – med njimi tudi mnogo protonacistov – častili Manna kot enega izmed njih. Mannov prevajalec Walter Morris je napisal, da je za Manna »povezava s konzervativci kmalu postala več kot neugodna, mnogih se je dejansko tudi prestrašil in ko je izvedel, da postavljajo nacionalne dejavnike nad človeške, se ni več mogel šteti med njih.« In zato se je moral veliki nemški mislec, ki je pisal o »antitezi oblasti in razuma«, spraševati, kje naj stoji antipolitik, ko je konzervativec tisti, ki je zadovoljen, »dogmatist,« »tisti, ki ima prav«, tisti, ki je uskladil svoj razum z oblastjo. 

Havel je bil do dvoumnega značaja antipolitike bolj premišljen. Verjel je, da je »antipolitična politika« mogoča, vendar »po njeni lastni naravi ne more nihče vnaprej predvideti njenih posledic.« Ravno obratno, »je skrita, posredna, dolgoročna in težko jo je izmeriti; velikokrat obstaja zgolj v nevidnem področju družbene zavesti, vesti in podzavesti, zaradi česar je skorajda nemogoče določiti vrednosti, ki jo je prevzela znotraj in v kolikšnem obsegu, če sploh kakšnem, prispeva k oblikovanju družbenega razvoja.«  

Havlova lastna politična pot priča o tej nepredvidljivosti. Čeprav Mishra hvali, kako češki mislec zaznava grožnjo »ideologij, sistemov, aparatov, birokracije, umetnih jezikov in političnih sloganov,« kot kaže ne ve, da se je Havel leta 2003 pridružil t. i. »koaliciji voljnih« Georga W. Busha in prispeval podporo češke vlade drugi iraški vojni. »Režim Sadama Husseina predstavlja veliko grožnjo za mnoge narode in za njegovo lastno ljudstvo,« je rekel Havel. »Prav je, da Bush v to ne gre sam. To mora biti mednarodna intervencija.« 

Ni udobja za antipolitika 

V svoji želji, da prikaže Havla kot prednika odpora proti Trumpu, se Mishra moti o dosti rečeh. Svoj prispevek začne z opisom Havla kot »pisatelja in misleca, ki je intimno izkusil totalitarizem orwellovske vrste, ki je verjel, da se je to že tudi zgodilo v Ameriki in ki je tudi ponudil način odpora.« Vendar Havel ni pisal o »totalitarizmu« (à la Orwell), temveč o »posttotalitarizmu.« O sistemu, ki ne nadzoruje tako neposredno in ni tako odprto brutalen, ki ne uporablja več taborišč, zrežiranih sojenj in množičnih usmrtitev, da bi vsilil svojo ideologijo, saj je lojalnost ljudi preprosto »kupil« z dostopom do potrošnih dobrin. Aktivni disidenti, skupaj s Havlom, so bili aretirani in zaprti. Toda pri tem je pomembno opomniti, da je eden prvih protiukrepov, ki jih je izvedla češka država proti disidentskim podpisnikom Listine 77, da so pod vodstvom televizijske zvezde Anne Holubove začeli kampanjo zbiranja podpisov proti Havlu in drugim. Holubovo so gledalci poznali po naslovni vlogi zelo popularne serije Ženska za pultom, v kateri se kot prodajalka v dobro založeni trgovini zaljubi v stranko. Razlika med totalitarizmom in posttotalitarizmom je ključna za Havlov portret Vzhoda in Zahoda, ki trpita za skupno boleznijo potrošništva. 

Politiko antipolitike lahko zelo hitro razumemo napačno. Mogoče pa je najbolj predvidljiva značilnost antipolitike ravno njena nepredvidljivost. »Demokratični sistem, ki deluje znotraj pravil igre, ni zgodovinska nujnost. Je delo človeških bitij, svobodno izbran, prostovoljno želen in umeten. Ravno zato je tudi odprt in predmet nadaljnjega razvoja,« je zapisal Konrád. V tem oziru madžarska vlada izgublja svojo antipolitično ostrino. Orbánov eksplicitni cilj je zagotoviti, da madžarski sistem vladanja ni več »odprt in predmet nadaljnjega razvoja«, ampak predvsem predvidljiv. Orbán je konec julija na koncu svojega govora, ko je ponovno naštel vse, kar je njegova vlada dosegla, odkar je prišel na oblast, rekel tudi: »Menim, da si ne moremo želeti nič več, kot da Madžarska ostane varna točka v negotovem svetu.« Podobno je tudi njemu naklonjenemu občinstvu poleti leta 2015 povedal, da se »v svetu lahko zgodi karkoli«, mi pa »želimo Madžarsko kot državo, kjer se karkoli ne more zgoditi«. 

Če liberalizem ni bil zgodovinska nujnost, konec zgodovine, pa to ni niti Orbánov neliberalizem. Smrtonosna beseda »sistem« sedaj velja tudi za madžarski parlament. »Medtem ko si življenje prizadeva ustvariti nove in ‘neverjetne’ strukture […] sistem služi ljudem samo kolikor je potrebno za zagotovitev, da mu bodo ljudje služili,« je zapisal Havel. »Vse onkraj tega, torej vse, kar vodi ljudi, da prekoračijo svoje vnaprej določene meje, sistem vidi kot napad na samega sebe.« Zato ni nič čudnega, če so na zgodnjih demonstracijah proti Orbánovi vladi protestirali s pesmijo Ne maram sistema. Nedavno pa so Madžari, ki so odšli na ulice protestirat proti politikam Orbánove vlade, prinesli s seboj rdeče zvezde na dolgih palicah in plakate, ki so preimerja naslavljali s »tovarišem« v ruščini. Torej, kdo zdaj »živi v resnici?«