Hannah Arendt in evropski projekt

Kriza evroobmočja in migracij predstavljata potencialno eksistenčne probleme za Evropsko Unijo. V času naraščajočega skepticizma, uperjenega proti ideji nadnacionalne integracije, je pomembno, da se spomnimo izvora tega projekta. Nadnacionalna integracija, kot jo v Evropi poznamo danes, je namreč zakoreninjena v izkušnji totalne vojne v prvi polovici dvajsetega stoletja. Evropsko gibanje je bilo, kljub vsem svojim problemom, uspešno pri integraciji različnih družb in ekonomij svojega kontinenta do te mere, da si nasilja med njenimi članicami skoraj ne moremo predstavljati. Po koncu dobe imperijev in kolonizacije je evropsko gibanje omogočilo majhnim narodom, da so preživeli kot samostojne entitete v vse bolj globaliziranem svetu velikih držav in mogočnih multinacionalih korporacij.

Čeprav se ti dosežki v luči trenutnih evropskih kriz morda zdijo banalni, kljub temu predstavljajo pomembno transformacijo v zgodovini podivjane celine, kot je Evropo poimenoval Keith Lowe. Da bi to dejstvo bolje razumeli, se bomo obrnili k Hannah Arendt, eni od vodilnih evropskih teoretičark totalitarizma. Njeni razmisleki o grozotah dvajsetega stoletja v Evropi nas opominjajo, zakaj evropski projekt sploh obstaja. Bila je ena od zgodnjih podpornikov evropskih skupnosti v petdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav so te povezave že takrat kazale nadnacionalne, tehnokratske in ekonomicistične lastnosti. Evropski projekt je Arendtova namreč videla kot nosilec za uresničitev svoje vizije o politični transformaciji po udarcu totalitarizma. V obdobju ponovnega vzpona populizma in nacionalizma je še toliko bolj pomembno, da ohranimo spomin na totalitarizem in nevarna protislovja nacionalne države, ki so Evropo vodili v dve uničujoči svetovni vojni.

Hannah Arendt; video still from ‘Vita Activa, The Spirit of Hannah Arendt’. Source: Vimeo

Delo, ustvarjanje, delovanje

Hannah Arendt je svojo analizo totalitarizma in svoje pozitivno ovrednotenje integracije osnovala na tridelni razdelitvi človeških aktivnosti, ki jo je sistematično predstavila v knjigi Vita activa. Prva izmed teh aktivnosti je delo: »Delati pomeni biti zasužnjen s strani nuje.« Glavna lastnost dela je brezplodnost, saj za seboj ne pusti ničesar. Arendt ga poveže z gospodinjstvom, kjer je treba opravila, kot so kuhanje, pranje in čiščenje, ponavljati v nedogled. Tisto, kar proizvaja stvari, kot so tovarniški izdelki, umetnost, knjige in ostale objekte, pa je po njeni definiciji ustvarjanje (work), in ne delo (labor). Čeprav se plodovi ustvarjanja ne morejo ohraniti za vedno, nekaj časa obstajajo in lahko zdržijo dlje kot njihov ustvarjalec.

Tretja kategorija je delovanje, ki zajema govor in dejanja. Delovanje je medosebno in se dogaja v javni sferi: »Z besedami in dejanji se vstavljamo v človeški svet, to vstavljanje pa je kot drugo rojstvo,« pravi v Vita activa. Pojavljanje v svetu je odvisno od pluralnosti, saj človek ne more zatrjevati svoje individualnosti brez drugih, s katerimi se lahko identificira tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Medtem ko delo in ustvarjanje potekata po mehanicističnih principih vzročnosti, delovanje obstaja v področju, ki ga Arendt imenuje narojenost ali nataliteta. S tem, ko se posamezniki pojavljajo v svetu, rojevajo nove ideje in sprožajo »nove začetke«.

Sposobnost spomina

Čeprav se posamezniki skozi delovanje lahko razločujejo od ostalih posameznikov, je ta proces brezploden brez spomina, saj govor in dejanja za sabo ne pustijo ničesar. Zanašanje na sposobnost spomina pa je nevarno in nesprejemljivo, saj ima delovanje lahko ogromen pomen. Hannah Arendt v Vita activa zato piše, da je »obstoj dejanskega sveta človeškega delovanja odvisen od prisotnosti ostalih, ki vidijo, slišijo in se bodo spominjali, ter od transformacije neoprijemljivega v oprijemljivost stvari.« Reifikacijo spominjanja v prvi fazi omogoča pripovedovalec, ki ustvari naracijo, ki jo lahko posreduje ostalim, v drugi fazi pa politična skupnost, ki te zgodbe ohranja skozi čas in zagotavlja prostor, v kateremu se lahko še naprej pripovedujejo.

Pripovedovanje je ključno, saj ohranja delovanje v času in dovoli njegovo širjenje. Prihodnje generacije lahko dostopajo do delovanja šele, ko besede in dejanja vstavimo v zgodbo, ki jim jo lahko predamo. Arendt pripovedovanje poveže z zgodovino kot vedo, ki besede in dejanja ohranja za naslednike. Pripovedovanje človeškim bitjem tako omogoča, da kot posamezniki postanejo nesmrtni. Čeprav Hannah Arendt ceni pomembnost primarnih virov, pravi da so lahko hitro zajeti v osmišljujoče naracije. Zunanji opazovalec je tisti, ki združi pripovedi o posameznih dogodkih v smiselne zgodbe s tem, da se ne osredotoča na omejene cilje akterjev, ampak na pomene, ki so bili onkraj samih udeležencev. Čeprav pripovedovanje spominjanje spreminja v nekaj oprijemljivega, proizvaja spomine, ki se opirajo na krhkost ustnega izročila. Zato, da pridobi trajnost v svetu, mora spomin preiti iz delovanja v sfero ustvarjanja oziroma v svet stvari. Arendt pravi, da morajo skupnosti ustvarjati spomin s pomočjo kolektivnih simbolov, to pa izpostavlja pomen politične skupnosti, ki zagotavlja zatočišče pred nasiljem. Ko politična skupnost zagotovi varnost svojih članov, pričam omogoči, da o delovanju pričajo in ga ohranijo v obliki zakona.

Spomini, ki jih ohranja politična skupnost, vztrajajo in jih je težko spreminjati. Lahko pa se zgodi, da pride do dogodka, ki je tako nasilen in moteč, da mu uspe spodkopati obstoječe naracije. Res je, da pretrgi lahko ponudijo priložnost za nastanek novih naracij, a kljub temu ogrožajo samo zmožnost spominjanja, na katero se zanaša delovanje. Hannah Arendt vidi totalitarizem kot paradigmatski primer takega pretrganja.

Sla po uničenju pluralnosti je bila za Hannah Arendt najbolj problematičen aspekt tega političnega fenomena, še posebej tedaj, ko se pojavi v svoji nacionalsocialistični obliki. Posebej jo je skrbelo to, da totalitarizem stremi k idealu zedinjenega političnega telesa. Totalitarizem omejuje in ovira človeško življenje, delovanje in javno sfero pa zajema v enotnost Ljudstva (Volk). Spontano narojenost delovanja zamenja z mehanicističnimi koncepcijami narave, ki imajo preteklost in sedanjost, nimajo pa prihodnosti.

Ta uvid jo vodi do trditve, da je »sposobnost spomina nevarna za totalitarno oblast.« Časovni horizont totalitarizma ustvari vrzel v pripovedni niti, ki povezuje preteklost s prihodnostjo. Spodkopavanje tistih struktur politične skupnosti, ki spomine spreminjajo v nekaj trajnega, omogoča »pošastno ponarejevanje zgodovinopisja, ki se ga poslužujejo vsi totalitarni režimi.«

Rešitev za nasilje

Po porazu nacizma je Hannah Arendt verjela, da morajo tisti, ki so ga preživeli, premagati to izkušnjo tako, da hkrati ne bi pozabili na vse, kar so se iz nje naučili. Po letu 1945 je spoznala, da je zgodovinski pretrg, ki ga je povzročil totalitarizem, predstavljal priložnost za ponovno afirmacijo moči porojenosti. V povojnem obdobju so posamezniki spet dobili priložnost za delovanje skozi svoje besede in dejanja, in s tem ponovno oživili upe za prihodnost. Po letu 1945 je tako Hannah Arendt iskala priložnosti za »nove začetke v obliki projektov, ki bi demonstrirali človekovo sposobnost, da deluje združeno.«

Povojno evropsko gibanje je bila zanjo iniciativa te vrste. Podpirala je integracijo kot rešitev za evropsko krizo in čeprav je nadnacionalnost Evropske unije danes pod udarom, je bil zanjo točno ta aspekt projekta najbolj privlačen. Že leta 1945 je trdila, da nacionalna država vsebuje »notranje protislovje med političnim telesom države in ekspanzijo kot političnim orodjem.«

Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki so jo leta 1951 ustanovile Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg, je poskušala premostiti ta protislovja, ki jih vsebuje koncept nacionalne države. Sredstva, potrebna za moderno vojskovanje, je premaknila pod nadzor skupnih institucij izven ustavne arhitekture svojih članic. Leta 1945 Hannah Arendt zatrdi: »Če države delno ne predajo svoje ekonomske in politične neodvisnosti višji evropski avtoriteti, resničnega miru ne bo možno doseči.«

Čeprav je močno verjela v pomembnost upanja, pod nobenim pogojem ne moremo reči, da je bila pretirano optimistična. Ko je potovala po celini, si je dopisovala s svojim možem Heinrichom Blücherjem, njuna korespondenca pa je bila precej depresivna. Kljub temu pa je v ruševinah povojne Evrope videla razlog za upanje, ki ga je predstavljal post-nacionalni projekt integracije. V pismu svojemu mentorju, nemškemu filozofu Karlu Jaspersu, napisanemu maja leta 1958, je opisala Evropo kot »popolnoma brezupen prostor, če ne štejemo prisotnosti Evropske skupnosti za premog in jeklo.«

Težko je verjeti, da je Hannah Arendt sploh napisala te besede. Visokoleteča retorika, ki je obdajala zgodnje faze projekta – francoski zunanji minister Robert Schuman je na primer izjavil, da bo vojna na kontinentu zaradi ESPJ ne samo nepredstavljiva, ampak tudi materialno neizvedljiva – je zagotovo vzbudila njeno sovraštvo do utopičnih projektov, ki so bili »v sporu z realnostjo.« Nič kaj bolj navdušena ni mogla biti nad ekonomicističnim pristopom »integracije sektorjev«, ki ga je načrtovala ESPJ. S svojimi sodobniki, kot sta bila Theodor Adorno in Herbert Marcuse, si je delila turobno, distopično vizijo mehanizirane prihodnosti, ki ji vladajo centralizirani tehnokrati.

Čeprav so bili ti zadržki vse prej kot marginalni, je bila Hannah Arendt močna podpornica povojnega evropskega gibanja. ESPJ ni zavračala, ampak jo je opisala kot »pomilostitev in obljubo« povojnega sveta. Čeprav je bilo mnogo aspektov tega predloga v nasprotju z njenimi prejšnjimi teoretskimi obvezami, je Schumanovo deklaracijo in vse, kar je iz nje sledilo, pozdravila kot delovanje par excellence. Evropsko gibanje je zanjo predstavljalo obnovljeno sposobnost posameznikov, da s skupnim delovanjem ustvarijo nekaj novega v svetu, ki mu je manj kot desetletje nazaj vladal totalitarizem. Kot mnogi ostali, ki so preživeli vojno, je Hannah Arendt Evropo videla kot rešitev za nasilje na stari celini.

Totalitarizem je bil najnižja točka, znak, da so bile potrebne korenite spremembe. Res je, da je izkušnja bila izredno travmatična, a je Arendt kljub temu skrbelo, da se bo imperativ za spremembe izgubil, če bodo spomini o tej izkušnji zbledeli. »Zelo zdrava in nujna prizadevanja za federalizacijo evropskih držav« je podpirala ravno zato, ker je v njih videla način za ohranjanje spomina na izkušnjo totalitarizma.

Zmožnost ESPJ, da postvari spomine o obdobju totalne vojne v Evropi tako, da jih uvede v strukture nove politične skupnosti, ni edini aspekt tega evropskega gibanja, ki je skladen z njenim teoretskim okvirom. Čeprav se je bala možnega despotizma, ki bi ga s sabo lahko prinesla neosebna administracija, je videla birokracijo kot del dobrega vladanja, ki skozi izvajanje zakona zagotavlja prostor za spomin in delovanje.

Kljub svoji nadnacionalni naravi institucije Evropske unije niso nikoli imele sredstev za prisilno ukrepanje. Evropa je implementacijo svojih direktiv prepustila državam članicam. Kot naj bi to storili lokalni svetovi, ki jih je Hannah Arendt predlagala v svoji knjigi O revoluciji, je moč znotraj evropskih skupnosti »strogo omejena in izvira iz novo definiranih teritorialnih entitet.« S premestitvijo določenih odločitev na nadnacionalni nivo države članice delujejo kot »osnovne republike«, ki obvladujejo aparat prisile.

Ti dejavniki so bili dovolj, da je Arendt opustila svojo podporo »meddržavni avtoriteti«  in pristala na evropske institucije, ki so bile ustanovljene v 50. letih prejšnjega stoletja. Njeno podpiranje evropskega projekta je bilo zakoreninjeno v prepričanju, da bi Evropa, zgrajena na zapuščini protinacističnega upora, lahko postala politična federacija, ki bi jo vodile ideje svobode in javnega razmisleka na nivoju onkraj nacionalne države. Kljub presenetljivemu optimizmu pa je izrazila skrb, da bi se evropska federacija lahko izkrivila v sredstvo za nastanek novega, panevropskega nacionalizma. Da bi se pa ta lahko uresničil, bi Evropa morala biti sposobna homogenizirati razlike, ki se kažejo čez celoten kontinent, in združiti svoje članice tako tesno, kot je to sposobna doseči nacionalna država. Dogodki, ki so se odvili po nastanku evropskega projekta, so pokazali, da je tak izid malo verjeten.

Author: luiginter. Source: Flickr

Nova generacija kot upanje?

Hannah Arendt je silovito trdila, da mora totalitarizem zavzeti osrednje mesto v moderni zgodovinski zavesti. Nemški »spor zgodovinarjev« (Historikerstreit) v 80. letih prejšnjega stoletja, rehabilitacija Stalina v postkomunistični Rusiji v 90. letih prejšnjega stoletja, vzpon protofašističnih in nacionalističnih strank v mnogih zahodnoevropskih državah in pojav neliberalnih demokracij na Madžarskem in Poljskem nam kažejo, da grožnja totalitarizma nikakor še ni izginila. V zadnjih petdesetih letih je Evropska unija pomembno pripomogla k osredotočenju spomina na totalitarizem in holokavst, čeprav ji ni uspelo rešiti spomina na totalitarizem pred pogubo zgodovinske normalizacije. Nasprotno od strahov Hannah Arendt glede vzpona pan-evropskega nacionalizma, Evropski uniji ni uspelo uspešno premostiti nacionalizmov, ki so Evropo vodili v obdobje totalne vojne.

Generacija, ki je izkusila drugo svetovno vojno, na začetku novega tisočletja ni več aktivna v javni sferi. Prejšnji evropski politični voditelji so si lahko med sabo delili spomine o temu pretrgu, današnji politiki pa nimajo dostopa do skupnega spominskega vira.

Ironično bi lahko bil ta problem lahko povezan z industrijsko-ekonomskimi temelji Evropske unije in sistemi kolektivnega življenja, ki temeljijo na ustvarjanju (ekonomiji), in ne na delovanju (politiki), pred katerimi je svarila Hannah Arendt. Preden sta velika recesija, ki se je sprožila leta 2008, in kriza evroobmočja pahnila Evropo v ekonomski nemir, je blagostanje brez večjih težav lahko služilo kot poglavitni razlog za integracijo Evrope. Izguba normativnih sredstev spomina se je pokazala tako, da trenutna generacija voditeljev ni zmožna artikulirati vizije, ki bi segla onkraj instrumentalnega ekonomskega razmišljanja.

Hannah Arendt se je bala točno takšnega izida. To, da vzpon prve generacije evropskih voditeljev, ki nimajo osebnih spominov o drugi svetovni vojni, sovpada z vračanjem k nacionalističnemu razmišljanju in nacionalnim rešitvam za globalizirane probleme, ki grozijo Evropi in svetu, težko označimo kot naključje. Kljub mnogim kulturnim iniciativam je Evropska unija organizirana okrog skupnega trga, katerega cilj je, da poveča produktivnost preko državnih meja. Vse večje sprejemanje neoliberalnih ekonomskih svoboščin skozi »negativno« integracijo otežuje »oblikovanje« skupnega evropskega spomina. Propadajoče ekonomske razmere ne grozijo le Evropski uniji, ampak tudi spodkopavajo protifašistične temelje povojne Evrope. Šok totalitarizma bledi iz evropskega spomina in obstaja nevarnost, da se bo »pomilostitev in obljuba« evropske integracije spremenila zgolj v kratek premor v zgodovini Evrope.

Glavni vir upanja lahko najdemo v dejstvu, da mlajše generacije po večini Evrope vzdržujejo svojo podporo multikulturnih in kozmopolitskih vrednot, ki jih spodbuja Evropska unija. Tudi tukaj pa lahko frustracija, izvirajoča iz relativno slabih ekonomskih obetov, mlade pripelje do tega, da se pridružijo starejšim pajdašem, ki cenijo bolj tradicionalne vrednote in norme. Ta skupna podpora desničarskih populističnih in protievropskih strank se je že začela dogajati v nekaterih članicah EU. Iniciative, kot je na primer program Erasmus, ki omogoča kulturni, izobraževalni in socialni kontakt med mladimi Evropejci, so zato zdaj še toliko pomembnejše. Z njihovo pomočjo lahko prva generacija, ki je odrasla na celini odprtih meja, postane nosilec za dolgoročno podporo kozmopolitskemu integracijskemu projektu.

Če gledamo kratkoročno, lahko prikazen vzpenjajočega se fašizma pomaga Evropejcem, da postavijo povojno naracijo o integraciji v širšo perspektivo, čeprav so pod pritiskom ekonomske krize. Voditelji trenutne generacije lahko oživijo spomin kot sredstvo za evropsko sodelovanje tako, da opustijo ekonomsko razmišljanje in razdiralno uporabljanje spomina, ki sta tako močno skrbela Hannah Arendt. S tem ne bodo le olajšali krize, ampak bodo tudi omogočili, da bo Evropska unija preživela in bo posredovana naslednji generaciji Evropejcev. Tako bo evropski projekt, kljub vsem svojim problemom in zmotam, lahko uresničil upe, ki jih je Hannah Arendt izrazila že mnoga leta nazaj.