Fosili 21. stoletja

Na nedavni podelitvi cezarjev, francoskih filmskih nagrad, je dolgoletna kalvarija okoli figure Romana Polanskega dosegla točko vrelišča. Ko je igralka Adele Haenel – kot najstnica tudi sama žrtev spolnih zlorab – med podelitvijo nagrade za najboljšega režiserja protestno zapustila dvorano ob vzklikanju „Bravo, pedofilija!“, je bila svetovna javnost priča najodmevnejšemu primeru, ko  je neka javna osebnost na tako slavnem odru ostro izrazila svoje nestrinjanje s tem, da bi ta šestinosemdesetletni režiser še naprej ustvarjal v kolesju francoske filmske industrije. Haenelova je s tem v simbolnem smislu Polanskega dokončno pribila na križ in zdi se, da od tu naprej zanj ni več vrnitve med družbeno sprejete filmske ustvarjalce.

Razlog, zakaj se je zgodba okoli njegove vsesplošne javne obsodbe sploh vlekla tako dolgo in je pri tem vseskozi ostajala prežeta z dvoumjem, je bil ta, da je bil njegov izvirni primer spolne zlorabe tako zakompliciran, da so se tudi nevtralni opazovalci zlahka postavili na eno ali drugo stran zgodbe. Povzemimo, kakšen je bil potek dogodkov: 10. marca 1977 je takrat triinštiridesetletni Polanski v hiši Jacka Nicholsona v Los Angelesu med fotografsko seanso omamil in posilil takrat trinajstletno Samantho Geimer. Dekle je zgodbo povedalo svojemu fantu in staršem, zato so režiserja že takoj naslednji dan aretirali. Da bi mladoletnico zaščitili pred medijsko odmevnim primerom, so vse vpletene strani sklenile sodni dogovor: Polanski naj bi v skladu z njim priznal krivdo za milejši prestopek spolnega odnosa z mladoletnico in bi za to prejel kazen devetdesetdnevnega pripora s podrobno psihiatrično oceno, nato pa bi ga izpustili s pogojno kaznijo. Sklenjeno je bilo, da lahko Polanski konča začeto snemanje svojega filma v Evropi. To je tudi storil, nato pa se je prostovoljno vrnil v ZDA na dogovorjeno prestajanje kazni. Po 42 dneh pripora so ga oblasti izpustile z oceno, da ne kaže pedofilskih nagnjenj in da ne predstavlja nadaljnje grožnje okolici. Skratka, Polanski je svojo kazen, kakor je bila dogovorjena, odsedel.

Na tej točki pa so v primer začeli vstopati neki povsem novi dejavniki. Ko bi režiser moral na sodišču dvigniti dokončno sodbo o svoji pogojni kazni, je sicer nevpleteni odvetnik David Wells  nedovoljeno komuniciral s sodnikom v primeru Polanski in ga prepričal, naj prekliče dogovor. Iz strahu, da bi se to res zgodilo, je Polanski pobegnil v London in se od tedaj ni več vrnil v ZDA. Kasneje, leta 1988, je med Geimerjevo in Polanskim potekal še en sodni proces, ki se je prav tako končal z izvensodno poravnavo in od tedaj naprej se tudi Geimerjeva sama tako v intervjujih kot v svoji avtobiografiji zavzema za opustitev pregona Polanskega z argumentom, da medijska gonja največ škodi prav njej. „Medijski pomp okoli tega sodnega procesa je bil tako travmatičen, da je tisto, kar je storil meni, v primerjavi s samim procesom že popolnoma zbledelo,“ je nekoč izjavila. „Včasih se mi zdi, da sva bila oba obsojena na dosmrtno ječo.“

Ker je primer v ZDA uradno vseskozi ostal odprt, Polanskemu še danes grozi izročitev v roke ameriškim oblastem in se zato zadržuje v Franciji, ki lahko na svojem ozemlju zavrne aretacijo preganjanih oseb. Polanski tako še vedno snema filme in jih tudi redno predstavlja na filmskem festivalu v Cannesu. Režiser ima že desetletja urejeno družinsko življenje: leta 1989 se je poročil z igralko Emannuelle Seigner, s katero ima dva otroka. Ko so ga leta 2009 švicarske oblasti prijele med filmskim festivalom v Zürichu, da bi ga izročile ZDA, je vrsta slovitih filmskih imen stopila v njegov bran, vključno s Tildo Swinton, Isabelle Huppert, Natalie Portman, Davidom Lynchem, Harrisonom Fordom in mnogimi drugimi.

Na tej točki se vidi, kako zelo je gibanje #jaztudi od tedaj spremenilo dojemanje spolnih zlorab. Danes si je domala nemogoče predstavljati, da bi si ta ista imena drznila podpisati zagovor nekdanjega spolnega prestopnika, kakršen je Polanski. Pravzaprav bi tudi letošnji cezarji brez omenjenega gibanja bržkone minili brez protestov, Polanski pa bi v Franciji najverjetneje že pripravljal svoj naslednji film.

A stanje je danes povsem drugačno – Obtožujem je bržkone zadnji film, za katerega je Polanski na podlagi svojega renomeja dobil javno financiranje. Od zdaj naprej bo vsak njegov poskus pridobitve kakršnih koli sredstev blokiran. Igralca Jean Dujardin in Louis Garrell sta se denimo že med distribucijo filma Obtožujem odpovedala promocijskim aktivnostim pri tem projektu. Razlog za to ni samo ta, da je gibanje #jaztudi spremenilo percepcijo (nekdanjih) spolnih zlorab, temveč se je izkazalo, da se je pod neodločnostjo obračunavanja s tovrstnimi prestopniki skrivala še vrsta glasov, ki si v prejšnji klimi preprosto niso upali spregovoriti. Od leta 2017 je tako vsaj pet žensk Polanskega obtožilo, da je v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja, ko so bile še mladoletne, med filmskim delom neprimerno ravnal z njimi, s čimer zakomplicirani primer Samathe Geimer dobiva povsem nove odseve. Danes dvoma namreč ni več: vse bolj se izrisuje jasen vzorec režiserjevega deviantnega vedenja, ki kaže, da je sistematično zlorabljal svoj položaj za to, da je spolno izkoriščal svoje sodelavke pri filmskih projektih. Prav po zaslugi gibanja #jaztudi so tako iz omare padli povsem novi okostnjaki, te nove zgodbe pa zdaj izrisujejo grozljivo sliko filmske industrije v nekem preteklem času, ko so lahko moški na pomembnih položajih v zakulisju filmskih produkcij spolno izkoriščali ženske in jih s tem izsiljevali pri njihovem napredovanju po karierni lestvici.

Prav zato je dogodek na letošnjih cezarjih tako pomemben za javno podobo in tudi nadaljnjo usodo Romana Polanskega. Če je ta režiser v tem trenutku legalno morda res še prost človek, pa ga je s tem simbolnim trenutkom zavrnitve vzhajajoča figura neke povsem nove dobe izvrgla iz logike družbenega kolesja. Roman Polanski je nenadoma postal fosil neke pretekle dobe, ki bo v preostanku svojega življenja nemirno taval po zelo spremenjeni krajini 21. stoletja. Primer Polanskega je s tem še toliko bolj kot denimo primera Harveyja Weinsteina ali Woodyja Allena pokazal, kako pomemben je učinek neformalne kazni v nekem simbolnem trenutku absolutnega zavračanja, ki grobo prekine običajni potek dogodkov, a ima obenem katarzični učinek na vse tiste družbene skupine, ki se prepoznajo kot zatirane, še toliko bolj pa seveda na konkretne žrtve te nekdanje družbene logike. Skratka, tokratna epizoda v primeru Romana Polanskega je v začetku letošnjega leta ponudila še en dokaz, da je bilo gibanje #jaztudi (skupaj z vsemi spremljajočimi podobnimi pobudami) nekaj najboljšega, kar se je filmski industriji zgodilo v minulem desetletju.

Published 14 July 2020
Original in Slovenian
First published by Dialogi 3-4/2020

Contributed by Dialogi © Matic Majcen / Dialogi / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion