Dediščina leta 1989 za oporečništvo danes

Leto 1989 lahko razumemo bodisi kot sinonim za agendo nenehnega raziskovanja, zakaj in kako so se dogodki tistega leta zgodili, kakor so se, kot tudi za niz zgodovinskih naukov in dediščin za organiziranje družbenih gibanj in aktivizma, zlasti proti avtoritarnim režimom.

Ko rečemo, da ima oporečništvo »agendo« in »dediščino«, mislimo na dve različni zadevi. »Agenda« namiguje na bodočo uporabnost, medtem ko »dediščina« napotuje k ponovnemu preizpraševanju preteklosti. Pri tem ne gre le za pogled na preteklost kot preteklost (takšno, kot smo jo tedaj videli), temveč je vsaj toliko pomembno, kako smo svoje pripovedi o preteklosti spremenili skozi prizmo sedanjosti. Nekatere teme, ki jih tukaj predstavljam, se ne nanašajo le na vzhodno Evropo, temveč nas vse vabijo k premisleku o »daru« demokratičnega oporečništva za globalno civilno družbo, kot tudi za druge čeznacionalne kontekste.

Dediščine leta 1989 so raznolike in o njih je bilo veliko razprave, pogosto v zbornikih in knjigah, ki so izhajale ob raznih obletnicah. Te dediščine že vsebujejo samo idejo o revolucionarni, vendar nenasilni spremembi – preobrazbi, ki ji je Adam Michnik pravil »novi evolucionizem«, János Kis pa »radikalni reformizem«. Produkcija samizdata oz. neuradnega založništva, zasebne gledališke predstave, »podzemna« univerzitetna predavanja, prizadevanje po pravnem varstvu in mnoge druge, večje ali manjše aktivnosti so omogočile samoorganiziranje družbe, kot jo je na Poljskem opisoval Jacek Kuroń, oziroma tistega »paralelnega polisa«, o katerem je pisal Václav Benda na Češkoslovaškem. Aktivizem je bil utemeljen na teoretiziranju o nenasilju in ustvarjanju ter oživljanju neodvisne in samoorganizirane civilne sfere. Oporečniško pisanje in premislek pa spremembe režima tedaj še ni imelo na vrhu lestvice prioritet: le redkim se je zdelo, da bodo ukvarjanje s samizdat založništvom ali delovanje v demokratični opoziciji na Madžarskem, Listina 77 na Češkoslovaškem ali Solidarnost na Poljskem privedli do tako daljnosežnih in naglih sprememb, kot so se odvile leta 1989 – sprememb, ki so pripeljale do zmagoslavnega annus mirabilis, ki stoji na koncu pripovedi o hladni vojni.

To besedilo obravnava tri primere oz. vinjete, ki nakazujejo agendo za prihodnje raziskovanje in potencial za aktivizem, obenem pa, kar je še bolj ključno, naslavljajo tudi dediščine leta 1989 in njihove pomene v drugih kontekstih. Prvič, dediščine leta 1989 so relevantne za regijo, iz katere izvirno izhajajo, torej vzhodno in srednjevzhodno Evropo. Raziskovanje »oporečništva« v najširšem pomenu besede predpostavlja civilnodružbeni aktivizem in odpor do avtoritarnosti, a se ne omejuje nanj; omogoča namreč nadaljnje preizpraševanje in analizo desetletij pred in po letu 1989. To leto je hkrati tudi posebna prizma, skozi katero je mogoče videti sodobne regionalne odzive na vse bolj avtoritarne in iliberalne težnje na Poljskem in Madžarskem ter na protestno poletje 2019 tako na Češkem kot na Slovaškem, kjer je z izvolitvijo Zuzane Čaputove za predsednico države prišlo do preobrata pri resničnem in potencialnem iliberalizmu ter korupciji.

Drugič, leto 1989 nam kot nabor dediščin omogoča, da se »prestavimo« v druge kontekste, za katere je leto 1989 predhodnik, model oziroma alternativni primer; jaz pa bom analizirala, kako je leto 1989 odmevalo (oziroma kako ni odmevalo) v Egiptu leta 2011 v času arabske pomladi ter v »vrnitvi žametne revolucije« leta 2018 v Armeniji.

Tretjič in nazadnje pa nam leto 1989 prinaša cel nabor dediščin, ki so pomembne za naslavljanje demokratičnih deficitov in oživljanje civilne družbe na Zahodu. To je še toliko bolj pomembno danes, ko »hibridne grožnje« s strani spretnih nasprotnikov, kakor tudi razdruževalnih iliberalcev in populistov, ogrožajo demokracije tako od zunaj kot od znotraj.

Pred nadaljnjo analizo pa je na mestu krajša razdelava pomena besede oporečništvo. Odpor je na nekem širšem kontinuumu mogoče razumeti v ekumenskem smislu kot dejavnost, ki vključuje nekakšno »sivo cono« med neposredno podporo in neposrednim nasprotovanjem režimu. Oporečništvo je že bolj specifična kategorija odpora in je tako politična (oziroma »antipolitična«, če uporabimo besednjak iz osemdesetih let) kot tudi, vsaj do neke mere, javna. Pri tem je pomembno, da se tako odpor kot oporečništvo nahajata na kontinuumu, ki ni nepremičen, temveč fluiden in prožen. Pogled na globalni pomen leta 1989 predpostavlja, da oporečništvo potrebujemo tudi danes – to je torej tako premisa kot predpostavka. Oporečništvo zahteva ustvarjanje prostora za civilno družbo oziroma delo znotraj tega prostora. Pri tem obstajajo tudi določena tveganja, zato predpostavlja tudi razvijanje skupnih norm, tistega, čemur Charles Taylor pravi »močne ocene«, ki temeljijo na skupnih moralnih idejah ali načelih (Charles Taylor, Sources of the Self). Pri tem je nujna inkubacija družbenega zaupanja, verjetno skozi prijateljstvo in razpravo, pa tudi prek grajenja obojestranskega zaupanja, ki ne more biti reducirano na ekonomske transakcije ali družabena omrežja.

Kontekst/Dediščina #1: Srednjevzhodna Evropa Danes

Verjetno je več kot očitno, da se liberalna – in s tem mislim politično liberalna – in teleološka pripoved o letu 1989 nista ravno izšli tako, kot je bilo predvideno. Viktor Orbán, Jarosław Kaczyński, Andrej Babiš – to so politični vodje in botri »iliberalne demokracije«, ki imajo svoje podobnike tudi drugje, ne nazadnje tudi pri Vladimirju Putinu in Donaldu Trumpu. Še več, poskusi, da bi zatrli ali odpravili iliberalni populizem se niso dobro obnesli, in eden od razlogov za to bi lahko tičal v dejstvu, da beremo iz »napačnih scenarijev« iz leta 1989.

Orbán ostaja trdno na oblasti na Madžarskem. EU se je od leta 2009 dalje – do neke mere – veliko bolj posvečala evrski krizi ter grški politični in gospodarski stabilnosti, velik del Orbánove osebne moči in moči njegove vladajoče stranke Fidesz izvira iz regulacije medijev in omejevanja neodvisnosti sodstva. Obsežni protesti in mednarodni odzivi na »Lex CEU« so bili jalovi, njihova edina praktična posledica je bila selitev Srednjeevropske univerze na Dunaj.

Če poguglate »protesti na Poljskem«, vam bo ponudilo več strani na wikipediji, ki se navzkrižno sklicujejo na strani o »neredih in državljanskih nemirih« ter »vstajah na Poljskem« – posledično se večina tega, kar je tam predstavljeno, nanaša na obdobje med poznimi devetdesetimi leti osemnajstega stoletja in 1989. Gre za banalno merilo, a večji del družbene mobilizacije v državi, ki je znana po njej, predstavlja zaledno delovanje proti ekstremizmu, ki se v zadnjih letih krepi tam, kjer je deležen iliberalnega prostora in družbenega pristanka – gre za reakcije na homofobne, ksenofobne, antisemtiske akcije in akcije, usmerjene proti Evropski uniji.

Gibanje Milijon trenutkov za demokracijo na Češkem je leta 2019 imelo zelo uspešno poletje, ko je na tedenski ravni organiziralo ogromne demonstracije. In kljub dejstvu, da so bile obtožbe zoper Babiša ovržene, lahko upamo, da bo njegova vlada vsaj malo zadržana do madžarsko-poljske poti v iliberalnost. Podpornike liberalnih demokratičnih politik lahko tolažijo dobre novice s Slovaške, kjer so množične demonstracije zaradi umora novinarja Jána Kuciaka na predsedniški položaj naplavile Zuzano Čaputovo, ki je nastopila z naprednim, okolju in Evropi prijaznim ter protikorupcijskim programom.

Ta vinjeta je precej zagatna, saj predpostavlja specifično dediščino leta 1989 – namreč predstavo, da se bo izteklo v »žametno«, mirno in nenasilno revolucijo. Žametna narava pripovedi ima skoraj bajeslovne značilnosti: na sto tisoče ljudi se zbere na mestnih trgih, skandirajo neko različico vzklika »cesar je nag!«, izvedejo simbolično udarne in telegenične akcije in avtoritarni vodje so prisiljeni sestopiti z oblasti, ki jo nato prevzame ljudstvo. A vemo, da je bilo leto 1989 zamišljeno na pozitivne, kot tudi na negativne načine, pogosto neustrezno in narobe. Večina tega, kar se je zgodilo leta 1989, so bili namreč dogodki, ki smo jih hoteli videti kot liberalne in napredne, kot povratek k Evropi, ko nas je množična mobilizacija opomnila (in, vsaj na Čehoslovaškem, tudi spomnila) na pomen demokracije. Zato smo demokratizacijo, liberalizacijo, uvedbo tržnega režima in evropeizacijo razumeli kot zgodovinsko neizbežen rezultat padca komunizma. Večina pisanja o letu 1989 je bila zaznamovana z optimizmom in hladnovojnim zmagoslavjem ali pa se je nagibala k liberalnim interpretacijam revolucij kot vrojeno liberalnih poskusov, ki tako v proceduralnem kot v teoretskem pogledu ne morejo prispevati ničesar novega h kanonu liberalizma.

Zdaj, ob trideseti obletnici tega annus mirabilis, se je treba znova posvetiti letu 1989. A politike spomina so bile dejavne in so »pozni komunizem« premeteno prekrstile v »totalitarizem«, »postkomunizem« v povratek k naciji, neodvisnost in povrnjeno suverenost pa kot strupeno zavračanje Drugega kot nevarnega in plenilskega (kar razloži odzive na trenutno migrantsko krizo). Celo holokavst so si prisvojile, da bi služil političnim potrebam sedanjosti.

Razumljivo je, da je prišlo do populističnega odziva na neo-
liberalne reformne programe privatizacije in uvedbe tržnega sistema, ki jih je spremljala nemajhna mera korupcije in bogatenja prejšnje nomenklature ter nastanek sloja nouveaux riches; vse to v družbah, v katerih so prisotne tako egalitarne vrednote (štiri desetletja komunistične ideologije se vendarle morajo nekje poznati) kot tudi družbena apatija.

A poleg teleologije in ozkogledega optimizma liberalnih interpretacij obstajata še dve vrsti napačnih branj, ki se tičeta zlasti predpostavk o spontanosti in hitrosti, kakor tudi pojmovanja liberalizma v ozkem smislu ekonomskega neoliberalizma. Redukcija leta 1989 na poznojesensko množično mobilizacijo spregleda tako specifiko kot kontekst: desetletja trajajoča odporniška in oporečniška prizadevanja, začetne taktične in strateške neuspehe družbenih gibanj, neuspele reforme in pogajanja na ravni režima, pogoste občutke nemoči in nazadnje tudi naučene nauke. Neuspehi in teoretizacija (pogosto v »poučnem« okolju zapora) so porodili boljše taktike in čut za pravi trenutek, vse to pa je, skupaj s »dejavnikom Gorbačov« in sovjetsko pripravljenostjo na umik, sploh omogočilo poznejše dogodke.
V resnici se nič ni zgodilo na hitro in nič ni bilo zares spontano. Pomemben razlog za nerazumevanje tega dejstva tiči v enem od bolj znanih (in liberalnih) pričevanj o letu 1989, ki ga je napisal Timothy Garton Ash in je izšlo leto zatem. Ash v »We the People« piše, da je Havlu v »zavetju njegovega priljubljenega lokala« povedal, da je »na Poljskem trajalo deset let, na Madžarskem deset mesecev, v Vzhodni Nemčiji deset tednov; morda pa bo na Češkoslovaškem dovolj deset dni!« (Timothy Garton Ash, We the People: The Revolution of 1989 Witnessed in Warsaw, Budapest, Berlin and Prague).1 K svoji pripovedi je na koncu dodal tudi nekaj sivin in nians, a »čarovnija« in hitrost češkoslovaške žametne revolucije, kakor tudi leta 1989 nasploh, sta postali sestavni del te pripovedi:

»Če me kdo vpraša, zakaj se je revolucija na Češkoslovaškem odvila tako naglo, imam preprost odgovor: ker so bili Čehi zadnji na vrsti. Vzhodna Nemčija je bila kaplja čez rob: ne le na televiziji, tudi v sami Pragi je bilo jasno vidno in vzeto na znanje, kako so vzhodnonemški begunci preplavili zahodnonemško ambasado. Nacionalni ponos je bil zbujen. Gorbačov je očitno omogočil, dovolil in celo spodbujal te hitre spremembe. Vsi so bili pripravljeni, od občinstva v Realističnem gledališču tisto prvo soboto, ko so vsi skočili na noge v podporo zahtevam igralcev po splošni stavki, do množic na Venceslavovem trgu, ki so skandirale ‘Zdaj je čas!’, pa do novinarjev, ki so delavcem, ki se niso obotavljali s stavko, naenkrat začeli poročati po resnici: vsi so bili pripravljeni. Vsi so vedeli, tudi po izkušnjah svojih sosedov, da je stvar izvedljiva.« (prav tam, str. 127)

Padraic Kenney v svojem poročilu o karnevalskih vidikih leta 1989 piše, da se je Ashev domiselni dovtip o desetih dneh razširil kot kuga (Padraic Kenney, A Carnival of Revolution: Central Europe 1989). A Kenney zgolj desetletje zatem opaža, da je Asheva pogosto citirana izjava pomešala »revolucijo v smislu državljanske mobilizacije, ki je na Češkem potekala več kot dve leti, z revolucijo kot političnim obračunom.« (str. 296) Kenneyjevo čeznacionalno raziskovanje širše kategorije »četrtega vala« demokratičnih revolucij v osemdesetih in devetdesetih letih nam sugerira, da so takšni dogodki »namerni in razložljivi« ter precej bolj načrtovani kot magični. (Padraic Kenney, 1989: Democratic Revolutions ad the Cold War’s End: A Brief History with Documents). Dogodke leta 1989 je treba postaviti v ta kontekst, ne pa jih razumeti kot bodisi regionalno posebnost bodisi kot neizbežen in teleološki rezultat hladnovojnega triumfalizma in nezadržnega pohoda liberalizma.

In nazadnje, politični liberalizem se vse prepogosto zamenjuje z ekonomskim neoliberalizmom; postkomunistične spremembe pa so prvega spravile na slab glas, drugemu pa so prepustile relativno veliko svobode. Programi zategovanja pasu in privatizacijske sheme, s katerimi so se okoristili razni oligarhi na položajih moči (kot so na primer sheme »posojilo za delnice« v Rusiji), so ustvarile nove oblike družbene destabilizacije in neenakosti. Tudi same vlade so postale podvržene trgom, postkomunizem pa je v odsotnosti vladavine prava in, še bolj konkretno, izvršljive zakonodaje o navzkrižju interesov, ustvaril cel niz patologij, ki privedle do t. i. »surovega prava«, kot ga opisuje Aviezer Tucker v The Legacies of Totalitarianism.

Na žalost pa je globalni moment leta 1989 sovpadel z vzponom »washingtonskega konsenza« in podporo elit neoliberalnemu diktatu. A vendar je to, kar Claus Offe imenuje »trojna tranzicija« – sočasna sistemska sprememba znotraj političnih in ekonomskih institucij – pomenilo, da bo prišlo do dramatične spremembe. (Claus Offe, Varieties of Transition). V vsakem primeru bi na koncu seveda imeli tako zmagovalce kot poražence in hitrost dogodkov po (in ne pred ali med) letu 1989 je še povečala priložnosti za okoriščanje iz naslova korupcije, razlastninjenja in koncentracije kapitala ali njegovega izvoza v tujino. Če bi leto 1989 razumeli le kot uvod v neoliberalizem, bi storili krivico celotnemu liberalnemu projektu in spregledali pomen liberalizma za demokratični proces.

Kontekst/Dediščina #2: Pot iz leta 1989 v Egipt 2011 in Armenijo 2018

Aprila 2012 sta češki veleposlanik v Kairu Pavel Kafka in Društvo češko-egiptovskega prijateljstva priredila sprejem in predstavila arabske prevode treh čeških besedil: med njimi je bil tekst Václava Havla z naslovom »Moč nemočnih«. Zunanji minister Karel Schwarzenberg je ob priložnosti izjavil: »Ko je bilo revolucije konec, smo mislili, da je glavno delo že opravljeno, v resnici pa smo šele začeli« – kar jasnovidno, glede na prihod vojaške hunte na oblast leta 2014. Schwarzenberg je kasneje arabsko pomlad v Egiptu primerjal s praško žametno revolucijo, saj sta bili obe »boj za svobodo in vladavino prava – proti represiji, zato se je iz tega treba nekaj naučiti«.

Ko se je Paul Wilson še zadnjič pred njegovo smrtjo marca 2011 pogovarjal z Václavom Havlom, ga je prosil za dovoljenje za arabski prevod »Moči nemočnih« – in ga dobil. Tudi sam se je odpravil v Kairo, da bi v arabski pomladi uzrl morebitne odmeve leta 1989. V intervjuju za Al Jazeero se je spominjal, da ga je Havel vprašal, če so Egipčani pripravljeni na demokracijo. Wilson mu je odvrnil: »Ste bili vi pripravljeni leta 1989?« Prevajalcu eseja Khalidu Biltagiju, ki je upal, da se bo podobna miroljubna revolucija zgodila tudi v Egiptu, se je namreč že zdelo, da bi tekst lahko bil vpliven.

Medtem ko so se pozimi 2010 in pomladi leta 2011 odvijali dogodki, so politični poznavalci in komentatorji razpravljali tudi o žametni revoluciji, a tudi v precej drugačnem geopolitičnem kontekstu so zahodni intelektualci v arabski pomladi videli le tisto, kar so hoteli videti. Alan Badiou je zapisal, da »spopadi, barikade, razpravljanje, kampiranje, kuhanje in skrb za ranjene tvorijo ‘komunizem gibanja’«. Slavoj Žižek je izjavil, da je »tahirski čudež« v odsotnosti hegemonije, vodstva ali aparatov. In ne nazadnje sta Michael
Hardt in Antonio Negri v času protestov Occupy kasneje istega leta pripomnila, da obstaja hrepenenje po »pravi demokraciji«.

So se med arabsko pomladjo Egipčani sploh sklicevali na žametno revolucijo in leto 1989? Asef Bayat, s katerim sem si elektronsko dopisovala prav na to temo, pravi, da ne. No, sklicevanje je že bilo, a sklicevali smo se seveda – mi.

Je pa v Egiptu, še pred izbruhom leta 2011, vendarle prišlo do srečanj med gibanjema Otpor in Šesti april« V priročniku in vadbenem pristopu, ki sta ga posvojila najprej Otpor in pozneje Center za uporabna nenasilna gibanja (CANVAS), svetovalno podjetje dveh ustanoviteljev gibanja Otpor, pa je vendarle mogoče najti odmeve leta 1989, četudi v bolj destilirani obliki. Poleg tega lahko v Bayatovi razpravi o spontani družbeni mobilizaciji in durkheimskem kolektivnem vrenju v Egiptu najdemo odmeve pisanja Jamesa Krapfla o žametni revoluciji na Češkoslovaškem, medtem ko njegov opis »karnevala družabnosti« spominja na analizo Padraica Kenneya, ki črpa iz Bahtina.

Obenem pa obstaja tudi veliko očitnih razlik med dogajanji, kot na primer v konstelaciji odnosov med državo in družbo, v stopnji relativne revščine v Egiptu, v veliki demografski prisotnosti mladih in v prepirljivih manjšinah ter verskih skupinah (od katerih so bile nekatere, po pravici in po krivici, obtožene nasilnega ekstremizma). Egipt je že dlje časa na udaru neoliberalizma in je, zgodovinsko gledano, eden od večjih prejemnikov vojaške pomoči ZDA. Na žalost na Tahriru skorajda ni bilo kredibilnih vodij, kakor tudi ne trajnih ali že obstoječih krovnih organizacij ali koalicij med družbenimi gibanji. Na vprašanje, ali je ta nova normalnost podobna stari, Bayat odgovarja:

»Ko se bodo ljudje vrnili k vsakodnevnim opravilom, k delu, nakupovanju, druženju ali počitnikovanju, se bo zdelo, kot da se stvari vračajo v normalo. Takšna brutalna inercija vsakdana je zagotovo velik trn v peti vsem tistim, ki pričakujejo odpor in prelom. A naj nas ne zavede ali potre navidezna normalnost, kajti ta ni nujno vedno merilo za privolitev in pristanek ljudstva. Lahko da prihaja iz same življenjske sile, ki se odraža v težnji po samoregulaciji; vtis, češ da prebivalstvo pristaja na režim in da se ta drži trdno v sedlu, je lahko odraz staromodne umetnosti ustvarjanja lastne resničnosti v senci avtoritarnega režima, ki lahko služi tudi kot tehnika preživetja v težkih časih.« (Asef Bayat, Revolution without Revolutionaries)

Bayatov opis srhljivo spominja na Havlova besedila iz sedemdesetih let ali na kritike, ki jih ji je na Češkoslovaško v obdobju »normalizacije« usmerjal Milan Šimečka. Leto 2011 je v več pogledih obrnjeno 1989: prvo je bilo digitalno, drugo analogno. Leto 2011 je bilo začetek procesa sprememb, leto 1989 kulminacija procesa sprememb. In ko se oddaljujemo od obeh letnic in nanju gledamo vzvratno, v njiju vedno znova beremo in si pripovedujemo preteklost v luči drugačnih sedanjosti. Kar se je zdelo kot trenutek bleščeče podobnosti – primerjava Venceslavovega trga s trgom Tahrir – se nam, ko se ponovno osredotočimo na razlike, v luči poznejših političnih in družbenih procesov kaže kot komajda kaj več od popačenja.

Zeynep Tufekci, ena od bolj pronicljivih opazovalk nedavnih digitalno omreženih protestov in družbenih gibanj, od parka Zucotti do trga Tahrir, govori o »zmožnostih« oziroma strukturnih prednostih digitalno omrežene javne sfere za družbena gibanja. (Zeynep Tufekci, Twitter and Tear Gas: The Power and Fragility of Networked Protest) Organiziranje prek družabnih omrežij omogoča premoščanje šibkih družbenih vezi, hitrost in odzivanost ter nagle odgovore na izzive logistike in trženja.2

Vendar ima hitro organiziran protest prek družbenih omrežij tudi svoje pomanjkljivosti. Hitrost in povezljivost pomenita tudi pomanjkanje »mrežnih internalij«; tistega torej, kar Tufekci imenuje »trdoživost«: sprejemanja odločitev, nadgrajevanja zmogljivosti gibanja, dolgoročne organizacije, pogajanja glede taktik in strategije ter razvoja trajnih struktur. Tovrstna »adhocracija« pomeni, da se protesti zgodijo, še preden se zgradi gibanje. Kombinacija odsotnosti vodstva, hitrost in adhocracija vodijo v »taktično zamrznitev«: nesposobnost prilagajanja novim in spremenjenim razmeram ter nezmožnost, da bi se vzpostavili kot učinkovit sogovornik režimu. Poleg tega Tufekci izpostavlja, da odsotnost legitimnih vodij ali celo izogibanje tradicionalnim hierarhijam ne pomeni nujno resnične odsotnosti vodstva, kot poudarja tudi Jo Freeman v The Tyranny of Structure-
lessness (Tiranija brezstrukturnosti).3

Ko ni očitnih sogovornikov, lahko avtoritarni režim protestnike zlahka predstavi kot nedisciplinirano in brezoblično množico. Na družabnih omrežjih se nestrinjanja ohranijo in so vsem na očeh. Zakulisna pogajanja ne obstajajo. Ni možnosti za dogovor, do kakršnega je prišlo med Marianom Čalfo (čehoslovaški premier med žametno revolucijo, op. ur.) in Vaclávom Havlom, ali pogajanja za okroglo mizo kot na Poljskem ali Madžarskem (ki pa imajo lastne slabosti, zlasti teorije zarote o »nastavljeni« naravi sprememb). Tufekcijina kritika Egipta 2011 velja tudi za gibanje Occupy, park Gezi v Turčiji in »revolucijo dežnikov« v Hong Kongu.

Če že dvomim, da je Egipt 2011 lahko primer dediščine leta 1989, pa si precej več obetam od Armenije. In res, lahko bi rekla, da se je v Armeniji zgodilo nekaj, kar ni podobno »barvnim revolucijam« po recepturi Otpora in zato omejeno tako v cilju kot v fokusu, temveč je po tem, kako se je zgodilo, in ne skozi triumfalistično prizmo, skozi katero smo to radi gledali pozneje, že bolj podobno letu 1989.

Kar se je pod vodstvom Nikola Pašinjana začelo kot pohod po Armeniji z zahtevo po odstopu (namesto podaljšanja mandata) premierja Serža Sargasjana, se je v štiridesetih dneh pretvorilo v samooklicano žametno revolucijo. Proteste je pretežno vodilo gibanje Generacija neodvisnosti (tj. rojeni po letu 1991) in zlasti tisti, ki so zaposleni v armenskem tehnološkem sektorju, kjer ni veliko oligarhov. Pashinyan je že bil vodja, član armenskega parlamenta in na čelu politične stranke, ki se je obrnil k mainstreamu po neuspehu protestov, ki so sledili predsedniškim volitvam leta 2008 in so se končali nasilno.

Protesti leta 2018 so se začeli tako zaradi splošnih kot konkretnih pritožb, kot je denimo visoka brezposelnost, vztrajna revščina, izseljevanje in poneverbe denarja za vojsko ter neučinkovita in nepotistična vladavina Sargasjanove Republikanske stranke. A za razliko od Egipta tu ni prišlo do »taktične zamrznitve«. Znotraj Pašinjanovega kroga je obstajala visoka raven družbenega zaupanja, znanja in predhodnih izkušenj, kar je rešilo vprašanje mrežnih internalij, ki ga izpostavlja Tufekci. Protestnike so povezovale tudi »močne moralne ocene«, kot jih opisuje Charles Taylor, namesto šibkih družbenih vezi, ki jih ponujajo spletne platforme. Pašinjan je v času protestov deloval kot neomajen in učinkovit vodja s strateško in dobro definirano vizijo.

Ko so manjši protesti narasli na več kot pol milijona protestnikov, ki so zasedli skoraj ves center Erevana, so se zahteve konkretizirale na takojšnji odstop Sargasjana in obračun s korupcijo v domači politiki, vključno s prakso poneverjanja volilnih rezultatov. Pri tej revoluciji ni šlo za »vrnitev k Evropi«, pridruževanje Natu ali karkoli v zvezi z Zahodom, niti ni šlo za posredni ne neposredni izziv Putinu in ruski regionalni nadvladi, kar morda razloži, zakaj ni spodbudila ruske jeze ali posega. Šlo je za Armence, ki za Armence izboljšujejo upravljanje z državo. Tako kot v srednjevzhodni Evropi v sedemdesetih in v osemdesetih letih so se protestniki učili iz lastnih napak – ne le tistih iz leta 2008, temveč tudi iz napak, storjenih devetdesetih in v času karabaškega gibanja v osemdesetih letih.

Tako kot v letu 1989 se je tudi v Armeniji leta 2018 zgodilo precej karnevalskih trenutkov in dogodkov, katerih osnova so bili skupni kulturni mejniki. Tako Pašinjan kot Garin Hovannisian, ki je posnel dokumentarec o dogodkih, medtem ko so se odvijali, sta recimo izpostavljala pesem, ki je kasneje postala himna gibanja. Pašinjan in njegov mali krog soorganizatorjev sta bila taktično pametna, spodobna velike improvizacije in prilagajanja okoliščinam. Tako so denimo s centraliziranih protestov (zasedba Trga republike) prešli na decentralizirane in razpršene dogodke (ustavljanje zasebnega in javnega prometa po Erevanu).

Ko so bili moški aretirani, je priskočila na pomoč rezervna armada žensk (in obrnila spolne politike režima v svoj prid) ter sprožila proteste v zasebni sferi, ki so imeli ogromne posledice v javnosti. Protestnice so kar od doma kršile prepoved delanja hrupa s pomočjo loncev in zajemalk, s tem zabrisale ločnico med javnim in zasebnim ter delegitimirale oblasti s tem, ko so jim pokazale vso globino podpore Pašinjan. To smo nekje že videli: v avtoritarnem komunizmu (in drugih avtoritarnih sistemih) obstaja predpisana, a drugorazredna javna sfera, ob kateri raste pristnejša, ki se goji in uspeva v zasebnih prostorih (»vzporednih polisih«, kot pravi Benda).

Ne nazadnje se je v Armeniji tudi med avtoritarci našlo dovolj pripravljenosti do popuščanja in ko je pritisk dovolj narasel, je bil premier pripravljen odstopiti. To je ključnega pomena: režim se ni bil zgolj pripravljen pogajati, temveč se na množične proteste tudi ni bil pripravljen odzvati z aretacijami, pridržanji in nasiljem.

Avtoritarno »učenje« pogosto poteka v obe smeri. Na Kitajskem je bil nauk trga Tiananmen, da nasilje deluje, čeprav je bil uspeh v naslednjih letih odvisen tudi od implicitne družbene pogodbe, ki je politični molk nagradila z ekonomsko mobilnostjo navzgor. Podobno je bilo tudi v Iranu po 2009. V Egiptu in še pred tem v Alžiriji je opravičevanje avtoritarizma slonelo na predpostavki, da bo ljudska mobilizacija privedla do nevarne politizacije religije. Nauk iz Tunizije, morda pa tudi nedavnih dogodkov v Alžiriji, je, da je verske stranke mogoče vključiti v mainstream politiko, a zgolj če obstaja močna civilna družba, ki lahko prepreči zdrs nazaj.

Kakorkoli, ko je Sargasjan v Armeniji na televizijskem soočenju s Pašinjanom omenil preteklo nasilje in implicitno grozil z novim 1. marcem 2008, je to spodneslo njegovo legitimnost in opogumilo protestno gibanje. Pašinjan je to začutil in ni popuščal. Gibanje je nato močno naraslo: najprej je pritegnilo študente in najodločnejše Pašinjanove podpornike, nato pa tudi profesionalce in delavce iz mnogih sektorjev armenskega gospodarstva, nazadnje pa, kar je ključnega pomena, tudi duhovništvo in pripadnike vojske.

Če spomnimo na terminologijo Guillerma O’Donnella in Philippa Schmittera o zgodnjih tranzicijah iz avtoritarnih režimov, smo lahko v Armeniji našli tako elemente dictaduras (diktaturo ene same stranke, ki ne trpi pluralizma) kot dictablandas (diktaturo, ki trdi, da si prizadeva za ohranjanje državljanskih svoboščin, ne za njihovo krčenje), zato je bilo zelo pomembno vedeti, s kom so pogajanja sploh možna; in to ne le na vladni ravni, temveč tudi glede policije in varnostnih sil.

Pašinjan je po prevzemu oblasti generalnemu direktorju policije ponudil nazaj njegovo službo, a le pod pogojem, da jo opravlja, »ne da bi se obogatel«, torej z ničelno toleranco do kulture podkupnin in korupcije. In ta je na ponudbo pristal. Takšni režimski prebežniki so pač pomembni. Obstaja določeno junaštvo v umiku, v služenju novim, legitimnim političnim gospodarjem in v pristanku na vladavino prava. Tudi to je nauk leta 1989.

Armenija nas tudi spominja, da je vsak primer, ne glede na refleks po primerjavi, iskanju naukov in deljenju priporočil, sui generis, svojevrsten pojav, odvisen od lokalnih dejstev in okoliščin. V Armeniji je bil pravi trenutek ključnega pomena, kajti zahteve po Sargasjanovem odstopu in režimske implicitne grožnje z nasiljem so se zvrstile dobesedno en dan pred obletnico armenskega genocida. Ideja, da se armenski voditelj na pretežno miroljubne shode Armencev 24. aprila lahko odzove z nasiljem, je bila anatema za vse plasti družbe – in tako je Sargasjan 23. aprila tudi odstopil. Prizadevanja za priznanje armenskega genocida, neprestani in čeznacionalni boj proti njegovemu zanikovanju združujejo vse Armence. To ni situacija, ki bi jo lahko ponovili drugje, zato je treba biti pazljiv pri prilaščanju leta 1989 kot recepta za spremembo režima od spodaj.

Kontekst/Dediščina #3: Zahodne »Konsolidirane« demokracije

Na koncu bom podala trditev, da so dediščine oporečništva in leta 1989 pomembne tudi za sodobne razprave o »hibridnem vojskovanju« in »sivi coni« disruptivnih strategij naših protidemokratičnih in iliberalnih nasprotnikov.

Za pripoved o letu 1989 je neprijetno, da je velik del tega, kar se je odtlej zgodilo na globalni ravni, prekinilo njeno zmagoslavje. Domača deregulacija je prispevala k izjemni krepitvi neoliberalne korporativne globalizacije, razvile so se globalne dobavne verige v proizvodnji izdelkov in storitev, kapital pa se je iztrgal primežu državnih meja. Sočasno je kljub zmanjšanju absolutne revščine narasla relativna globalna revščina. Enajsti september je bil uvod v niz čezmorskih operacij in zdrs v »večno« vojno, ki so nam jo predstavili kot »vojno proti terorizmu«, njene tarče pa so bile različne nasilne države (Afganistan, Irak, Libija) in nasilni nedržavni akterji (Al Kaida, ISIS). Drugi nerazrešeni in nerazrešljivi konflikti, od Konga do Srednje Amerike, imajo brado še iz časa hladne vojne, medtem ko okoljska kriza spreminja pravila tako globalne kot domače politične in gospodarske igre.

Vsi ti dejavniki, kakor tudi »najstarejši« razlog za izseljevanje – iskanje boljšega življenja zase in za svojo družino – so okrepili migracijske tokove. V senci vpliva štiriindvajseturnega novičarskega cikla iz devetdesetih let smo doživeli tako fragmentacijo kot koncentracijo medijev ter nagel vzpon novih komunikacijskih tehnologij in algoritmov, ki ustvarjajo odmevalnice oz. mnenjske mehurčke in povzročajo družbeno polarizacijo. Strukturne ovire globalni medosebni komunikaciji so tako upadle kot zrasle in načele naše dojemanje skupne resničnosti, dejstev in resnice. Eden od učinkov je bila »politika strahu« kot manipulacije bojazni, jeze in negotovosti, ki naj bi s pomočjo ustrahovanja omogočili uvedbo izvenustavnih ali izvenpravnih ukrepov – »izjemnih stanj«, kot jim pravi Giorgio Agamben – in ustvarili potrebo po »tretjeosebnih izvrševalcih«. Pri teh ne gre za stare »izvrševalce«, kot sta na primer policija in vojska, ki sta maloštevilni, zavezani spoštovanju zakonov in podvrženi demokratičnemu nadzoru, temveč za zasebne varnostnike v varovanih soseskah in zaporih, ali za nedržavne akterje, ki delujejo kot pooblaščenci držav in po lastni logiki dobička tržnega deleža, adrenalina in statusa. To je stanje, ki ga Zygmunt Bauman opisuje kot »tekoča moderna« in ki ga je Karl Marx jasnovidno, četudi pred svojim časom, označil kot tisto, kjer »vse, kar je trdno, izhlapeva v zrak«; družba, ki jo je Hannah Arendt opisala kot stanje, v katerem »je vse možno in nič ni resnično«.

Cinizem, prebrisanost, ležerna krutost družabnih omrežij, militarizirane moškosti ter surovost vojne in travm, ki so se jih nalezli posamezni vojaki in celotne družbe – vse to zagotavlja plodna tla za normalizacijo družbenega sprejemanja omrežnih in vsakodnevnih oblik rasizma, seksizma, homo in transfobije, ksenofobije in identitarne toksičnosti. Tisto, čemur bi nekateri rekli »postmoderni populizem«, postaja nabor taktik, izpraznjen koherentne ideologije, ki deluje kot fleksibilna posoda, s katero upravlja karizmatični vodja. A kaj imajo s tem opraviti dediščine leta 1989? Ozke in zmagoslavne pripovedi o letu 1989 so del zgodbe, zato pa nam lahko alternativna branja leta 1989 morda odprejo drugačne možnosti.

Eno od triumfalističnih branj leta 1989 gladko enači politično svobodo s svobodnimi trgi in neoliberalizmu na ta način zagotavlja ideološki lesk in spoštljivost. Etos svobodnih trgov brez omejitev je bil uradna igra devetdesetih let, v vzhodni Evropi pa je na oblast naplavil vlade, ki so sicer brez dvoma zavezane profitu in svobodnemu trgu, priljubljene pri državljanih in enostavno izvoljive vsled množičnega tržnega dezinformiranja ter učinkovitega nadzora nad ključnimi mediji, vendar imajo vse manj institucionalnih, zakonodajnih in ustavnih omejitev, ki demokracije ohranjajo politično liberalne tako v obliki kot vsebini. Takšna primera sta Rusija in Madžarska, medtem ko je Poljska verjetno bolj populistična kot iliberalna in ima močnejšo tradicijo civilnodružbene odzivnosti.

Drugo branje leta 1989, ki temelji na ideji hitrosti in sočasnosti kot recepta za spremembo režima, nas iz Berlina pelje v Bagdad. »Staromodno« oporečništvo, elastičen in sporen pojem z več možnimi pomeni, ki se jih treba zavedati, da ga ne bi reificirali, je z Genom Sharpom in gibanjem Otpor ustvarilo lastno poenostavljeno različico oz. idejo, da je revolucije mogoče kopirati in tako fabricirati barvne revolucije, v akademskih krogih pa je porodilo poenostavljajočo in ahistorično »tranzitologijo«. Nekaj od tega je delovalo, a le krajši čas: v Srbiji je bil strmoglavljen Slobodan Milošević, v Egiptu pa Hosni Mubarak.ù

Velika težava tiči v dejstvu, da so se te taktike izkazale za dvorezen meč, saj so se tudi samodržci naučili teh pre-
prostih naukov leta 1989. Srđa Popović iz gibanja Otpor je pisal priročnike, ki so jih kasneje brali ruski, beloruski in iranski notranji ministri. Avtoritarni režimi, ki imajo tako denar kot upoštevanja vredno tehnologijo (na primer Kitajska) lahko gradijo lastne platforme za družbeno povezovanje, ki obenem ponujajo možnosti neizmernega državnega nadzora. Manj bogate, a inovativne in iliberalne avtoritarne države (denimo Rusija) so razvile državno podprte projekte dezinformiranja, ki vključujejo več ravni državnega vpletanja ali »prepričljivega zanikanja odgovornosti«: državno podprto ali državno usmerjano trolanje, informacijsko vojno prek »civilnodružbenih« skupin (kot je recimo Naši v Rusiji) ter državno koordinirane in državno spodbujane družbene kampanje. Manjši avtoritarci iz držav v razvoju (kot je recimo Duterte na Filipinih) se zanašajo na tisto, kar že obstaja, in se poslužujejo logike svobode govora, da bi s pomočjo preobilja informacij onemogočali tako politične nasprotnike kot človekove pravice.

Starodobna cenzura je zastarela, samizdat pa je vsaj toliko staromoden kot kurzivna pisava. Briljantnost vsega tega je, da se samodržci učijo naukov hladne vojne, zlasti prozorne triumfalistične verzije njenega konca, in jih nadgrajujejo s svojimi verzijami »2.0«, v vse to pa z namenom zavajanja vmešajo še izdatno količino moralne ekvivalence. Za vsako potencialno obtožbo s strani Zahoda, češ da igrajo umazano igro, obstaja protipripoved v imenu »uravnoteževanja« ali zgolj enostavno kljubovanja. To rahlo spominja na slogan ruske državno podprte mednarodne in tujejezične televizijske mreže Russia Today, ki pravi »Question more« – »Preizprašujte še več«.

Ko omenimo obtožbe o volilnem vmešavanju s pomočjo dezinformacij in trolovskih farm, katerih namen je polarizacija spletne razprave, lahko odvrnemo, da je volilno  vmešavanje dolgoletna ameriška praksa, ki sega vse do italijanskih volitev leta 1948. Lahko se obregnemo ob antisemitske napade na Georgea Sorosa in »njegovo« Odprto družbo ali univerzo na Madžarskem, v odgovor pa bomo dobili ameriški denar, ki je v osemdesetih financiral gibanje Solidarnost, še prej pa denarno podpiro, ki jo je CIA namenjala radijskima postajama Radio Liberty in Radio Free Europe. Zakaj bi v Združenih narodih podpirali resolucije o zaustavitvi nasilja v Siriji, ki jih predlagajo ZDA, če pa vemo za politično manipulacijo podatkov za vojaško posredovanje in spremembo režima v Iraku, ali če se spomnimo, kako je misija v Libiji postala podobna sneženi kepi in se iz posredovanja, namenjenega izključno zaščiti civilistov, sprevrgla v grobo različico spremembe režima? Lov na diktatorja in nato njegov odstrel sta deželo zatem porinila v državljansko vojno.

Tako se polresnice prikradejo v širše teorije zarote, za katere Peter Pomerantsev pravi, da so sodobni nadomestek ideologij in jih tvori mešanica »samopomilovanja, preganjavice, zaverovanosti v lastno pomembnost in razvedrila« (Peter Pomerantsev, This Is Not Propaganda). To je hrana za iliberalce in avtoritarce: namesto koherentnih politik imamo na eni strani depolitizacijo in cinizem, na drugi pa vrhunsko manipulacijo splošnega strahu in negotovosti, ki je razvezana od dejstev in dokazov ter promovira »močno roko«.

Ko se znajdemo v situaciji fluidnosti dejstev, zavračanja vseh avtoritet, nasprotujočih si trditev glede resnice in asimetrične ter sive cone informacijskih operacij v kombinaciji s kinetičnimi efekti, smo se znašli v neki novi obliki konflikta: gre za hibridno vojskovanje. Takšno vojskovanje zelo surovo obliko postmodernizma pretvarja v orožje; hitrost, sočasnost in družabna omrežja pa ne nudijo nikakršnega odgovor nanj.

Da bi izpodbijala te destabilizirane resničnosti, se raje posvečam premisleku o drugačnem naboru dediščin leta 1989 in njihovem pomenu za demokracije po vsem svetu, kakor tudi za nedemokratične ali iliberalne demokratične kontekste. Ko govorim »o dediščinah leta 1989«, ne merim toliko na dejanske politike oz. programe oporečništva ali kratkoročne taktike družbene mobilizacije, temveč na dolgoročne družbene procese. Kajti kot kaže Tufekcijina primerjava arabske pomladi in gibanja Occupy z ameriškim gibanjem za človekove pravice, ko pride do protestov in politik, še preden je zgrajeno gibanje, je rezultat vznik »vzporedništva« – stanja brez vodij, s taktičnimi zamrznitvami, pomanjkanjem strateške vizije ter posledično nezaupanjem v konvencionalno politiko in elite.

Jeffrey C. Isaac se je posvečal drugačnim pomenom leta 1989: »antipolitičnim« politikam, vgrajenim v pristno neodvisne prostore civilne družbe, in obljubam o participativni demokraciji. Isaac pravi, da so »repertoarji kolektivne akcije, ki so se jih posluževali protikomunistični oporečniki, še vedno relevantni tudi v liberalnih demokratičnih režimih.« (Jeffrey C. Isaac, Shades of Grey: Revisiting the Meanings of 1989). Spominja nas, da je »pomen leta 1989 inherentno pluralen, lahko ga spodbijamo in revidiramo v luči obstoječih izkušenj, in tudi s privilegirane pozicije liberalnega in demokratičnega spoštovanja do dosežkov leta 1989 lahko – in moramo – to naše spoštovanje vedno znova podvreči premisleku.« Isaac nas poleg tega svari pred vseobsegajočim pripovedim o praznovanju, zmagoslavju, zatiranju in osvoboditvi.

Dejstvo je, da leto 1989 prinaša več različnih in legitimnih pomenov, ki se jih zaradi normativne narave teh pripovedi ne da preprosto zvesti na dejstva in interpretacije. In res, delo Jamesa Krapfla o Češkoslovaški poudarja normativnost pripovedi in življenjskih izkušenj udeležencev leta 1989. Krapfl v svoji kulturni zgodovini destilira »novembrske ideale« vključno – in verjetno najbolj ključno – z nenasiljem (James Krapfl, Revolution with a Human Face). V Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in Češkoslovaškem je obstajala skupna zavezanost nenasilju; o tem se je veliko razpravljalo in zlasti pogosto se je navajalo izjavo Adama Michnika, češ da tisti, ki osvobajajo Bastilje, na koncu sami gradijo nove Bastilje. Po več kot stoletju propadlih vstaj proti ruski in sovjetski nadoblasti, vključno s pokolom delavcev v Gdańsku leta 1970, aretacijami in zapornimi kaznimi po neredih leta 1976 ter uvedbi vojnega stanja leta 1981, je nenasilje za Poljake očitno postalo strateška izbira. Krapflovo raziskovanje žametne revolucije in osrednje vloge nenasilja kot enega izmed poglavitnih »novembrskih idealov« kaže, da je v češkoslovaškem primeru smiselno govoriti o nenasilju kot o strateški in moralni izbiri. Krapfl pojasnjuje, da je bilo nenasilje namerno in ga je bilo težko vzdrževati, revolucija sama pa ni bila usmerjena »zgolj proti fizičnemu nasilju, temveč proti nasilju vseh vrst, vključno s psihološkim, družbenim, ekonomskim in ekološkim nasiljem.«

En vidik zahteva poseben poudarek: lepilo, ki drži skupaj družbo in družbena gibanja, je zaupanje. Družabna omrežja lahko veliko prispevajo k množični mobilizaciji, a se jih lahko obrne in uporabi proti nam. Adam Seligman opisuje zaupanje kot »diskretno obliko človeške interakcije in idealni model občestvenega življenja.« (Adam B. Seligman, The Problem of Trust) Civilna družba, prostor, kjer lahko »oporekamo skupaj«, je odvisna od družbenega zaupanja. To predpostavlja durkheimsko solidarnost, a tudi osnovno medsebojno zaupanje, da bomo držali dano besedo in se odgovorno vedli do svojih zavez. Seligman pravi, da je zaupanje sorodnik zanesljivosti, vere in domačnosti in zelo moderna »lastnost človeške interakcije, ki je vezana na zelo specifično obliko družbene organizacije in se šele oblikuje«. Zaupanja ni mogoče reducirati zgolj na racionalno izbiro ali generično razširiti na nek ireduktibilen vidik človeške moralnosti ali dobro delujoče kolektivne zavesti. Seligman jasnovidno piše, da z razpadom zaupanja tvegamo izgubo močnih skupnih ocen, s katerimi merimo družbo in eden drugega – našo sposobnost, torej, da komuniciramo s pomočjo podobnih pomenov, referenčnih točk, osnovnega znanja in civilnosti (deliberativnega vidika demokracije, ki ga tako ceni Michael Sandel) – in da se tveganje »preobrazi v probleme, ki jih dojemamo kot nevarnost«.

Zaupanje je za Seligmana v liberalnih družbah institucionalizirano v ustavno demokracijo s pomočjo nabora državljanskih pravic, ki zagotavljajo posameznikovo in politično svobodo, ustrezno reprezentacijo in udeležbo v javni ter politični sferi, ne nazadnje pa tudi minimalne standarde družbene in ekonomske blaginje. Ko ena od teh pravic izgine, izginejo vse. Družbeno zaupanje nam spolzi iz rok in se sesede v strah ter nezmožnost družbenega in političnega pogajanja. Ne naseljujemo več skupnega prostora, ki to sploh omogoča. Namesto tega se zatekamo v vse bolj ločena in sovražna vesolja, ki še dodatno podžigajo in nagrajujejo naše najnižje strahove in negotovosti. Skupne družbene identitete razpadajo, nadomeščajo pa jih prvinska nagnjenja k naciji, sovraštvu, strahu pred Drugim, protekcionizmu in razumevanju političnega, družbenega in ekonomskega življenja kot igre z ničelno vsoto. Skratka, nevarnosti, ki jih Seligman navaja, predstavljajo rezilo britve, po kateri se opoteka vse preveč družb in držav.

Seligmanovo delo o zaupanju ukazuje tudi na pomembnost družbene trdoživosti znotraj civilne družbe in je lahko eden od načinov, kako se spopasti z napredujočima iliberalizmom in avtoritarizmom doma ter s hibridnimi grožnjami s strani naših nasprotnikov. Če paralelni polis sploh kaj pomeni, potem je to prostor, v katerem se neguje zaupanje.
Adam Gopnik v svoji nedavnem zagovoru liberalizma z naslovom A Thousand Small Sanities piše, kako je zaupanje v osemnajstem stoletju raslo skupaj z javno sfero, na primer v kavarnah, kjer si lahko preizkušal in raziskoval nove ideje in identitete. Zaupanje se je gradilo, vsaj nekaj časa, onkraj predobsoječih družbenih razlik na razredni, rasni, etnični ali spolni podlagi. Ključno pa je bilo, da si to počel osebno.

Treba je torej pogledati nazaj in se poglobiti v medosebno dediščino »antipolitičnih« politik leta 1989: resničen in participatoren demokratični proces, dejavna in aktivistična civilna družba, majhni ukrepi, kreativni repertoarji kolektivne akcije, ki nastajajo dlje časa, s poskušanjem in učenjem na napakah, skozi prijateljstvo in zaupanje. No, tega se seveda ne da replicirati v verziji 2.0, in tega niti ni treba. Medtem ko kapitalizem odpravlja določene oblike pripadnosti (in deležnike oziroma državljane zvaja na delničarje oziroma potrošnike), nacionalistični politiki promovirajo pastiš nostalgije, teorij zarote in podobne odzive na raznolike težave in resnice, ki temeljijo na napačnih branjih zgodovine, ki se nikoli ni zgodila.

Danes je, če parafraziram Hannah Arendt, precej težje obnoviti ta »izgubljeni zaklad« leta 1989, saj dobro vemo, kaj mu je nato sledilo: privatizacija, ki je koristila nekdanjim nomenklaturam, neenako siromašenje, ki ga povzroča neoliberalni tržni režim, vstopna cena za članstvo v Evropski uniji, vključno z več kot trideset tisoč stranmi evropske zakonodaje acquis communautaire, nenehni izzivi za ženske in delavski sloj (skupini, ki sta bili v starem sistemu vsaj ideološko privilegirani), nazadnje pa tudi toksična pristranskost, evroskepticizem, ksenofobija in islamofobija. Vendar je prav ta »izgubljeni zaklad« tisto, kar povezujemo z najbolj pozitivnimi, vztrajnimi in uporabnimi vidiki dediščin leta 1989. V našem raziskovanju moramo ponovno odkriti ta arendtovski izgubljeni zaklad in se javno boriti proti napačnim prilaščanjem leta 1989. Če tega ne bomo počeli, so posledice preprosto prehude.

Padraic Kenney poudarja, da je družbena mobilizacija potekala že leta.

Stiki na družbenih omrežjih so primeri »šibkih« družbenih vezi, ker so tisti, s katerimi smo »prijatelji« ali jim »sledimo« praviloma le naši znanci ali pa živijo izven najbližjega kroga bližnjih prijateljev ter družine. Ko pa obstaja mreža medsebojnih povezav, lahko ljudi s stotinami ali tisoči šibkih družbenih vezi hitro posreduje sporočila naprej in tako omogoči omrežen protest.

Članek Jo Freeman, ki je nastal v kontekstu organiziranja v drugem valu feminizma, izpodbija možnost »odsotnosti vodstva«, ker neformalne in navidez horizontalne organizacije vseeno lahko vodijo v tiranijo.

Published 20 March 2020
Original in English
Translated by Bojan Albahari
First published by Eurozine (English version) / Razpotja 38, Winter 2019 (Slovenian version)

Contributed by Razpotja © Barbara Falk / Razpotja / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion