Za dušmanot, dušata, duhovnosta i duhovitosta

Tema: Prijatel-dušman, spodelen prostor, razedineto opštestvo

Bitola mi se dopaga poveke od Skopje – vosklikna mojata sopruga, inaku stranec vo ovaa naša zemja, pri prvata zaednička poseta na gradot pod Pelister. Ne sum nekoj zakoraven skopjanec. Iskreno, mislam deka da se bide poubav od Skopje i ne e nekoja posebna turistička preporaka za bilo koj grad, najmalku za Bitola. Sepak pobarav objasnuvanje. Odgovorot me zbuni i me zamisli: Vo Bitola ima dzamija vo glavnata ulica,

Ovaa bitolska epizoda me vrati dvaeset i kusur godini nazad, koga mojata odluka da studiram orientalistika vo Saraevo naide na buica prašanja od bliskite i prijatelite. Zošto tokmu orientalistika? Nemav logičen odgovor togaš, a go nemam nitu sega. No toa i ne e prašanje na logikata i razumot, tuku na čuvstvoto, ona vrodeno čuvstvo na ljubopitnost koe ušte od ranoto detstvo me tera da zirkam naokolu, da gi nasetuvam horizonite na drugite, da pravam kusi ekskurzii po nivnite svetovi, srekavajki se so različni veruvanja, stravovi i nadeži. Jas sum duhoven voajer i ne se sramam od taa dobronamerna natraplivost koja nikomu ne naštetuva, a mene mi da go dava čuvstvoto na postojano zbogatuvanje bez poseduvanje, na postojano davanje bez obezličuvanje.

Ne znam kako bi izgledal svetot so edna nacija, vera ili jazik, no znam deka jas ne bi možel da živeam vo takov svet.

Patem, na studiite ja zapoznav svojata denešna sopruga, a gledano od denešna perspektiva Bitola mi izgleda navistina poubava od Skopje. Megu nas kažano, ako e samo za toa, vredeše da se studira orientalistika.

Od orientalistikata mi ostanaa i drugi polezni raboti. Arapskite poslovici, na primer. Koj bara ke najde – veli edna od niv. Ne e nekoja golema mudrost, neli? No kolkumina od nas baraat ? Što očekuvame da najdeme ako voopšto ne barame? Znaeme li voopšto da barame? Ili čekame nekoj drug da ni go servira našeto nesoznaeno iskustvo za Drugiot, najčesto kako veke skisnata mangza od koja ke ne zaboli stomakot.

Prv pat vo životot otidov vo Debar vo zreli godini, na pokana od eden moj kolega, lokalen Albanec, koj poveke pati insistiraše da mu bidam gostin. Postojano naogav nekoe opravduvanje, poveke pomalku dobro – sekoe opravduvanje da ne se otide vo Debar e dobro opravduvanje – se dodeka ne ja dobiv pokanata što ne možev da ja odbijam: Te vodam na albanska svadba. Vo mene se razbudi ona palavo dete što cel život talka po gradinite na nečii drugi identiteti i go mava so pračka ona staro čičence što se guši vo dobro poznatite dlabočini na indiferentnosta koja nužno se raga vo baruštinata na poznatoto. Da, otidov vo Debar, na albanska svadba. Bev edinstven Drug na svadbata, edinstven što se vika poinaku i koj zboruva na drug jazik.

Kako si pominav? Što da vi kažam? Se čuvstvuvav navistina mnogu nelagodno cela večer. Svatovite se natprevaruvaa koj poveke ke mi ugodi, mojata čaša i činijata postojano bea polni, a zgora na se lugeto koi dotogaš zboruvaa na svoj, za mene nerazbirliv jazik, počnaa da zboruvaat na mojot jazik.

Beduinite imaat pravo : koj bara ke najde.

Životot e sepak nešto drugo, mi veli ona starče vo mene koe sedi so pruženi noze pred televizorot vo sobata i gi niže, kako brojanici, site informativni emisii na nacionalnite televizii. No što e vsušnost životot, prašuva momčeto : predodredenost ili izbor? Otvoren pat ili zatvoren krug?

Velat deka iskustvoto raga mudrost. Jas poveke veruvam vo naivnosta na decata. Odbivam da stanam iskusen. Sakam da ostanam naiven!

Možebi toa dete vo mene me naveduva da mislam deka postoi nekoja tajna vrska megu zborovite duša i dušman. Znam, mi ostana od studiite, zborot dušman e od persisko poteklo i znači neprijatel. Vo mojot misloven svet, pak, zborot duša e vrzan za najgolemata vrednost na čoveštvoto: Ljubovta. Možeš da se sakaš i samiot sebe, no vistinska ljubov e koga sakaš nekoj drug. Dušmanot postoi najprvo vo našata duša, a duri potoa vo sosedstvoto. Treba dušmanot da go izbrkame od dušata, za da sosedot stane ona što e : dobro poznato lice koe možebi zboruva i se moli poinaku, no se smee i plače isto kako i nie.

Site go spodeluvame identičniot i nedeliv prostor na čovekovata beznačajnost i minlivost. Edinstvenata uteha za našata zaednička ništožnost i možebi edinstvenata smisla na postoenjeto e vozdignuvanjeto nad prostorot i talkanjeto vo sferite na duhovnoto. Tuka nema granici. Tuka nikoj ne posegnuva po prostorot na drugiot zatoa što duhovnosta ne se osvojuva i brani so oružje, na nejzinite vrvovi ne može da se nabie ničie zname ili izgradi spomenik. Taa ne bara vizi, nitu se interesira za imeto vo ličnata karta. Taa e nadvor od vremeto i prostorot i zatoa e večna.

Na turski glagolot dušmek znači – da padneš. I toa mi ostanalo od orientalistikata. Zborot dušmek nema nikakva etimološka vrska so zborot dušman no vo mojot svet na analogii i asocijacii ja odreduva samata suština na poimot dušman. Da bideš nekomu dušman, znači da padneš, da se strupoliš, da se peplosaš vo kalta na obezdušenosta.

Spasot e vo dušata. Kade ima duša, nema dušmani i nema dušmek, nema paganje.

Kako da izbegame od dušmanot vo nas, da ne padneme vo stapicata na netrpelivost kon Drugite vo vreme koga problemot na različnite identiteti se postavuva kako planetarno prašanje? Kako da si ja sočuvame dušata od dušmanot koj se krie vo sekoj od nas ?

Sekoj treba da si go odbere svojot pat. Jas mislam deka edno od najdobrite sredstva za izdignuvanje od kalta na dušmanlakot do visinite na duhovnosta vodi preku – duhovitosta.

Ednostavno, potrebno e vo cvrsto izgradeniot sistem na etničkata, verskata jazičnata i sekoja druga isklučivost da se vmetne – virus. Toj virus treba da bide kombiniran koktel od relativizacija na identitetite, ismejuvanje na različnosta svatena kako sudbina i potenciranje na sitnoto i navidum nebitnoto, nasproti rabotite koi se činat golemi, suštinski, istoriski.

So drugi zborovi: zezajte se, bre, luge, so razlikite koi se prirodni, a koi nekoi sakaat veštački da gi pretvorat vo prostor kade što vladee dušmanlakot. Ima li nešto poprirodno od duhovitosta i smeata, duri i koga stanuva zbor za “smrtno seriozni” prašanja.

Se sekavam na eden primer od predvoeno Saraevo, vo vreme koga potenciranjeto na razlikite megu lugeto što so vekovi živeele zaedno neminovno vodeše kon konfrontacija. Vo toa Saraevo, eden den, na zidot na glavnata gradska pošta osamna grafit: Ova e Srbija.
Sledniot den nekoj so sprej go isprskal grafitot i pod nego napišal: Ova e Hrvatska. I toj grafit ja doživea sudbinata na prethodniot, a na zidot gordo stoeše: Ova e Bosna.
Četvrtiot den i toj grafit beše izbrišan. Pod nego, nekoj so crven sprej napišal: Budali nizaedni…ova e pošta!
Toj grafit nikoj ne go izbriša.
Toa e toa: virusot na duhovitosta koj go razara dušmalakot i ja otvara dušata. Jas vo avtorot na posledniot grafit prepoznav dete, možebi i vozrasen čovek, no sepak dete koe na golemite, natmureni i smrtno seriozni čičkovci i ponekoja tetkica od televiziskiot dnevnik im veli da go pogrebaat dušmanot vo sebe za da si ja spasat dušata, pred da bide predocna.

Bidejki smrtno serioznite prašanja megu različnite identiteti seriozno vodat vo smrt.

Posledniot grafit so svojata naivnost ne ja spreči vojnata, ke rečete. Taka e! No toa ne znači deka virusot na duhovitosta ne bil dobar, tuku deka ne bil vo dovolni količini. Koga sekoj graganin bi produciral makar po eden siten virus na duhovitost protiv isklučivosta, sistemot sostaven od vrzani spirali na isklučivost bi se raspadnal sam od sebe.

I da završam od tamu od kade što počnav: prošetkata po Širok Sokak vo Bitola. Otkako se vooduševi na bitolskiot multikulturalizam, mojata sopruga za mig zastana pred Saat-kulata.

– Ova e Saat kula? – me praša začudeno.
– Gledaš i samata.
– Čekaj, pa Saat kulata e spomenik na islamskata arhitektura- reče, ušte poveke začudeno
– Tolku i jas naučiv od studiite.
– Pa zošto togaš ste i stavile krst na vrvot?

Go očekuvav ova no ne znaev što da odgovaram. Pomisliv za mig, pa rekov:

– Da bide povisoka i povozvišena.

Virusot na duhovitosta ne može da ja relativizira gluposta, no može da ja prikaže vo vistinskoto svetlo. A toa e veke dovolno za početok.

Published 13 July 2007
Original in Macedonian
First published by Roots 21-22 (2007)

Contributed by Roots © Pajo Avirovic/Roots Eurozine

PDF/PRINT

Read in: MK / EN

Published in

Discussion