Razmišljanja o sovražnem govoru

Reflections on hate speech in Slovenia

“Na vagone, s Hanžkom vred, pa gasa!!!” (Mnenje o “čefurjih” na spletni strani Nemejebat.com)

Mednarodno zrcalo

Več mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z rasizmom, nestrpnostjo in sovražnim govorom, je v svojih poročilih o Sloveniji napisalo, da je pri nas velik problem sovražni govor politikov. Zadnje poročilo o tem je izdal komisar za človekove pravice Alvaro Gill-Robles konec marca 2006. V delu, kjer govori o izbrisanih, piše: “Komisar je zelo zaskrbljen nad neprestanimi javnimi izjavami sovražnega govora in nestrpnosti nekaterih politikov. Komisar poziva k večji odgovornosti politikov in medijev in k polnemu spoštovanju pravic in vrednot, zapisanih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in v drugih mednarodnih dokumentih.” (FOLLOW-UP REPORT ON SLOVENIA (2003 – 2005) Assessment of the progress made in implementing the recommendations of the Council of Europe Commissioner for Human Rights – CommDH(2006)8).

Podobne so izjave tudi drugih organizacij, kot so ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti) ali Združeni narodi. Odbor Združenih narodov za človekove pravice je v letu 2005 v sklepnih ugotovitvah izrazil zaskrbljenost nad pojavi sovražnega govora in nestrpnosti v Sloveniji ter priporočil, da mora Slovenija sprejeti trdne mehanizme za preprečevanje in prepoved sovražnosti in spodbujanja nestrpnosti.

Sovražni govor slovenskih politikov je torej prepoznan v svetu. Kaj pa doma? O tem kot problemu govorijo le nekateri posamezniki, nevladne organizacije in varuh človekovih pravic. Pri večini ostalih državnih institucij in med nekaterimi pravnimi strokovnjaki velja, da je tak govor morda neprimeren, “neslana šala”, izraz slabega okusa ali vzgoje. Kaj več pa ne. Pri ljudeh, ki prepoznavajo in obsojajo sovražni govor, pogosto prevlada mnenje, da je bolje o nesprejemljivih izjavah politikov molčati, kot jim delati reklamo. Pa je to rešitev?

Molčati ali reagirati?

Če bi o njihovih izjavah molčali vsi, predvsem pa mediji, bi zanesljivo bila to prava pot: govorjenje in pisanje o njihovih dejanjih in izjavah jim v resnici dela reklamo. Z njo si ustvarjajo dovolj veliko volilno bazo za to, da si v parlamentu zagotovijo socialno in ekonomsko varnost. Kakršno koli govorjenje: dobro ali slabo. A žal so njihova dejanja preveč privlačna za mnoge medije, da bi jih ignorirali. Čeprav o njih pišejo tudi s kančkom nestrinjanja, je to dovolj za mobilizacijo privržencev. Tako ena od TV predsedniku rasistične stranke nudi vsakodnevnih pet minut v najbolj gledanem terminu, ostale pa z užitkom pogosto gostijo njega ali člane njegove stranke. S tem pa je že izničena možnost prepustiti jih pozabi. Odsotnost javnega nestrinjanja z njihovimi ekscesi povzroči le to, da ni nasprotne informacije. S tem postaja sovražni govor, poniževanje, blatenje ali zasmehovanje manjšin, pozivanje k linču in podobno del vsakdanjega, sprejemljivega in normalnega govora.

Podobno nekateri menijo, da internetno izražanje nestrpnosti ali pozivanje k pogromom blaži družbeno napetost in na posameznike deluje sproščujoče. “Raje vidim, da nekdo napiše na forumu, da je treba pobiti vse Žide, kot da bi jih zares pobijal,” je dejal moj prijatelj Mišo. Z Mišom bi se strinjal, če bi to delovalo na tak način. Morda na nekatere res tako deluje, toda marsikateremu rasistu odsotnost reakcije na njegov poziv pomeni, da ima prav in lahko svoje delo nadaljuje, ali celo stopnjuje. Zlasti če je to podprto z izjavami politikov, članov parlamenta. Predsodki, kot piše Mirjana Ule v Socialni psihologiji predsodkov, “imajo neprijetno lastnost, da hitro postanejo družbeno vezivno tkivo množic, da se širijo kot virusi in lahko dobijo epidemične razsežnosti. Tedaj se predsodki spremenijo v orodje agresije, so napoved linča, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali prepuščanja ogroženih skupin njihovi usodi.”

Izlet v Jeruzalem

Izraelski muzej holokavsta obiskovalcu pokaže, kakšen je končni rezultat izražanja zaničevanja ali sovraštva do drugih skupin ljudi, ki se začenja z morda “nedolžnimi šalami” na račun drugih. Mediji v pred-nacistični Nemčiji so začeli množično objavljati karikature Židov in “realistične” slike arijcev, v katerih so potencirali skrbno izbrane lastnosti obeh. Seveda je izbor izhajal iz namena: z zaničevanjem prvih in povzdigovanjem drugih pripraviti ljudi večinske skupnosti, da manjšine ne bodo pojmovali ne le kot sebi enake, ampak celo kot ne-ljudi. Ko dosežeš tako klimo, je pot do fizičnega uničenja celotnih skupin ljudi enostavna. Čeprav take karikature poznamo, jih moram vseeno opisati: Židi so na teh karikaturah praviloma bogati, debeli in nizke rasti, stari, s sovražnim pogledom in kljukastim nosom in temnimi lasmi, arijci pa visoki in vitki, svetlolasi, revni, a prijazni delavci, mišičaste in atletske postave. Temu so dodali še ogroženost arijske čiste krvi, ki jo povzročajo Židi (pa tudi drugi: homoseksualci, duševni bolniki, politično sumljivi, Romi, emigranti itd.). Dodali so še zgodovinsko krivdo za umor Jezusa ter imperialistične namere zavladati svetu. Tako so bili narejeni prvi koraki k uničenju: uporaba ponižujočega jezika in posmeh, označevanje vseh članov skupine po slabih skupnih karakteristikah, pripisovanje krivde za pretekle zločine in sedanje slabe namene. S tem pa je bila pot do holokavsta odprta. Pred tem so vse skupine še ožigosali in označili glede na vrsto njihove “nevarnosti za družbo”.

Od označevanja do pobojev

Podobne znake v odnosu do različnih manjšin, sicer na začetni stopnji, lahko opazimo tudi v Slovenji. Čefurji in cigani so umazani in kradejo, tujci in azilanti, čeprav leni, nas delajo brezposelne, muslimani imajo težnje po našem čistem ozemlju in uničenju naše kulture, pedri so suha veja človeštva, moralni izprijenci, že ne-ljudje, da ne naštevam naprej. Množico samo slabih ali celo nevarnih značilnosti je moč najti na svetovnem spletu. Ali obstaja kakšna razlika med predsednikom slovenske parlamentarne stranke, ki na TV poziva k ožigasonju pedofilov, potem pa še k linčanju. Njegova sogovornica pa doda, da “človekove pravice ne morejo veljati do smrti”. In če človekove pravice ne veljajo do smrti, je seveda normalna izjava, da jih ni potrebno pobiti 100, ampak le nekaj za vzorec. Kar pa je pri vsem najhuje, tožilstvo v tem ne vidi ničesar spornega! Molčanje o takem ponižujočem ravnanju ali govorjenju o drugih ljudeh ali kulturah v imenu svobode govora pomeni molče pritrjevati in s tem sodelovati pri uničujočem pohodu nestrpnosti od posmeha in uporabe stereotipov preko diskriminacije, bojkota in segregacije do represije in uničenja.

Svoboda izražanja kot izgovor

Kot moto je na raznih spletnih straneh, ki širijo nestrpnost, najpogosteje citiran 39. člen Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja svobodo izražanja: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.” Seveda ob tem nestrpneži vede pozabijo citirati 63. člen, ki prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju in vojni:

“Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.” Seveda tako ravnanje popolnoma sovpada z omejenim, enodimenzionalnim pogledom na svet, ki določa rasistično razumevanje okolja: Res je le tisto, kar pravim jaz, mavrica je take barve, kot jo vidim jaz – predvsem pa enobarvna, le jaz imam pravico živeti. Ob tem, ko zahtevajo zase svobodo izražanja (ali kakršnega koli ravnanja), niso pripravljeni priznati iste svobode drugim in niso pripravljeni priznati kakršne koli omejitve svoji neskončni svobodi nasilja nad drugim.

Beseda postane meso

Pri tem je bistveno, da ne gre le za svobodo besednega izražanja. Pravica izražanja misli, govora in javnega nastopanja je le prvi korak in izgovor k naslednjim stopnjam, ki se končajo s fizičnim nasiljem in uničenjem drugih. Pravica izražanja namreč predpostavlja vsebino; to, da ima posameznik tudi kaj povedati. Nestrpneži pa nimajo ničesar, kar bi povedali. Lahko le šokirajo in provocirajo. Šokiranje in provociranje pa zahtevata neprestano izmišljanje novih oblik, saj včerajšnji šok ali provokacija danes ne delujeta več. Zato je prej ali slej nujen “kakovostni” preskok od besed k dejanjem. Najprej se začne z izražanjem mnenja o, potem se postavi vprašanje in na koncu trditev. Po trditvi pa v sferi besed ne ostane nič več. Naslednja stopnja je poziv in končno dejanje – linč. Pri tem sodelujejo različne skupine ali različni mediji: Politiki v parlamentu, anonimneži na internetu, novinarji v množičnih medijih ipd.

Vse to se dogaja z različno intenzivnostjo v različnih časih; glede na potrebe politike in stanje v družbi. V odvisnosti od tega so tudi skupine, v katere je usmerjen bes, različne: enkrat istospolni, drugič muslimani, potem narkomani in invalidi, pa tudi brezposelni in reveži. Ves čas so ciljna skupina ljudje in skupine, ki nasprotujejo sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji. Seveda so nasprotniki nestrpnosti označeni za največje nestrpneže: kaj se oglašajo, če bi bili tiho, bi bilo vse v redu.

Intenzivnost in oblike sovraštva so seveda do različnih skupin različne – seveda le v javno izrečenih besedah. V resnici rasiste motijo vsi enako. Ker vedo, da bojo za nasprotovanje pedofilom dobili največ pristašev, pa tudi ljudje ne bojo kaj preveč natančni v sredstvih, ki naj bi se uporabile proti njim, je mobilizacija privržencev proti tej skupini najustreznejša. Možna je celo zahteva po nezakoniti metodi linča, pohabljanja in podobnega, saj ob misli na zavržena dejanja pedofilov marsikdo pozabi na zakonitost. Tisti, ki si drzni podvomiti o pravilnosti, je takoj obtožen zagovarjanja morilcev in pedofilov, kasneje pa celo vprašanj in namigov o tem, da je tudi sam pedofil. V svojih prizadevanjih si ne pomišljajo vpletati tudi družinskih članov nasprotnika. Tako si lahko razlagamo reakcije ob moji obsodbi Jelinčičevega nastopa o reševanju pedofilske problematike na TV.

Prehod na osebno

Ko sem sam protestiral proti pozivom na linč in o tem obvestil javnost, tožilstvo (tožilstvo je ugotovilo, da ni nezakonitosti!) in novinarsko razsodišče, je bila prva Jelinčičeva izjava dana v smislu, da imam sam pomanjkanje očetovskih čustev. Kmalu se je začela informacijska gonja, da ščitim le pedofile in morilce, za otroke pa mi je figo mar. Naslednje dejanje je bilo zloraba poslanskega vprašanja za razširjanje lažnih informacij, da imam zaradi slabega odnosa do družine prepoved stikov z otroki. (To “vprašanje” ni bilo poslano samo vladi, ampak tudi na nekaj deset elektronskih naslovov medijev in posameznikov.) Poslankino pismo je predsednik državnega zbora nemudoma objavil na spletni strani institucije, čeprav kar pogosto zavrača poslanska vprašanja. Ko je bila informacija odločno zavrnjena kot izmišljeno podtikanje, so štirje kurirčki iz SNS poslali še dodatna vprašanja na isto temo, s čimer so poskušali dodati prvemu še večjo težo in relevantnost. Predsednik DZ jih sicer ni objavil, a tudi ni izrazil nikakršnega mnenja o neustreznosti takega načina obrekovanja. Po tem ni bilo več vprašanje, kdaj se bojo napadi prenesli tudi na moje družinske člane. Tako sem že dobil pismo, v katerem mi –zagovorniku morilcev, teroristov in črnuhov – prijazno sporočajo, da bojo mojo najstarejšo hčer živo malo vrteli na ognju. Kaj lahko pričakujemo od tu dalje?

Seveda rasiste ne motijo le pedofili; nisem prepričan, če so jim sploh napoti. So le najprimernejša skupina za manipulacijo in mobilizacijo ljudi. Ko bi pridobili dovolj podpore za nezakonito delovanje proti njim, bi to nezakonitost hitro prenesli na druge skupine, kot so to storili nacisti. Od pedofilov do pedrov je tako le kratka pot: skupini loči le nekaj črk. Kdo bo na vrsti naslednji?

Published 20 July 2007
Original in Slovenian
First published by Dialogi

Contributed by Dialogi © Matjaž Hanžek/Dialogi Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Share article

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion