Javna agencija za knjigo

Pravzaprav sem ta uvodnik prvotno želela nameniti nečemu povsem drugemu: komentarjem problematike, ki smo jo pričeli v Dialogih razkrivati v prejšnji številki, namreč aktualnega položaja slovenščine kot znanstvenega jezika in kot študijskega jezika na slovenskih univerzah. Ob tem smo ugotovili, da smo naleteli na veliko širši problem, kot je samo zaskrbljenost za polnofunkcionalnost našega jezika, ampak na kar globalni problem odnosa med nacionalnimi jeziki in angleščino na znanstveni in univerzitetni ravni. Ker v naslednji številki Dialogov pričakujemo odgovore evropskega komisarja za znanost in raziskave Janeza Potočnika na naša vprašanja in ker bomo problematiko poskušali raziskovati še naprej, bo verjetno še veliko priložnosti za komentarje tega dogajanja na stiku med nacionalnim in globalnim, ta uvodnik pa med tem posvečam temi, ki je ravnokar najbolj “vroča” oziroma je v fazi t.i. javne razprave: osnutku Zakona o Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije.

Prizadevanja za sklad za knjigo so že stara in potem ko smo v zadnjih letih dobili kar nekaj nove zakonodaje s področja kulture in je ekipa Ministrstva za kulturo v tem obdobju izgradila dokaj profiliran sistem financiranja dejavnosti s področja knjige, se zdi ustanovitev Javne agencije logična organizacijska nadgradnja vsega že narejenega. Dejansko je osnutek tega sorazmerno kratkega zakona videti kot smiseln, pregleden in strokovno podkrepljen akt, ki organizacijsko ureja in združuje zdaj precej razpršeno državno politiko na tem področju. Ravno združevanje te do sedaj razpršene in po zelo različnih kriterij oblikovane podpore knjigi pa ob skopih določilih osnutka zakona in očitno manjkajočih podzakonskih aktih (v besedilu je omenjen akt o ustanovitvi in podzakonski akt o postopkih izbire programov in projektov) poraja nekatera vprašanja. Glede na v besedilu določene naloge agencije in štiri strokovne komisije si avtorji, založniki in drugi lahko v prihodnosti obetajo podpore za knjižno in revijalno produkcijo s področja leposlovja, za knjižno in revijalno produkcijo s področij znanosti, za literarne prireditve in razvijanje bralne kulture ter za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike. Če ta področja primerjamo z danes razvitim sistemom državne podpore knjigi Ministrstva za kulturo, kot je povzet v osnutku zakona, in s sistemom Javne agencije za raziskovalno dejavnost, ugotovimo, da so posamezna področja iz delovanja bodoče agencije bodisi izločena ali pa izpuščena. Mar to pomeni, da v bodoče slovenska država ne bo več podpirala revij s področja kulture in humanistike, ki niso (zgolj) leposlovne ali znanstvene?. Po tem kriteriju bi na primer podporo izgubili Dialogi, Nova revija in Sodobnost, obdržala pa bi jo Literatura in seveda znanstvene revije. Podobno velja za otroške in mladinske revije s kulturnimi in poljudnoznanstvenimi vsebinami. Glede na v osnutku zapisana področja bi lahko na podporo računal samo še Kekec kot otroška literarna revija, ne pa več na primer Ciciban, Gea, Proteus in Presek. Že v dosedanjem sistemu so bile kot zvrst spregledane izvirne poljudnoznanstvene knjige za otroke in mladino. Podatki o knjižni produkciji na Slovenskem že leta kažejo, da med knjigami za mladino prevladuje leposlovje (82%) nad t.i. poučnimi knjigami (18%), med slednjimi pa so kar tri četrtine prevodov. Izdajanje izvirne poljudne znanosti je izjemno zahtevno: potrebuje najboljše pisce in kvalitetno likovno opremo (ilustracije, fotografije), kar pomeni, da gre ob nizkih nakladah za zelo drage in nekomercialne produkcije. Zato pa na našem tržišču prevladujejo cenejše, instant in na hitro prevedene tuje (predvsem angleške) poljudnoznanstvene enciklopedične izdaje, iz katerih potem lahko naši otroci izvedo na primer vse o Anglosasih, nič pa o Slovanih, vse o angleških slikarjih, nič pa o slovenskih ipd. Podpora temu področju je nujna, če želi država pri mladini vzgajati odnos do kulture, kulturne dediščine, zgodovine, različnih umetnosti in zanimanje za znanosti, sicer bodo mladini od poljudne znanosti ostali samo še šolski učbeniki. Podobno bi se lahko vprašali, kje so v sistemu podpore tiste knjige, ki niso strogo znanstvene, ampak jih ponavadi opredeljujemo kot strokovne. In ker je namen ustanovitve agencije tudi preseganje do sedaj razpršene podpore knjigi po različnih državnih organih, sprašujemo, kam je poniknila podpora knjigam, ki predstavljajo, uveljavljajo in razvijajo slovenski jezik, področje torej, za katerega je (sicer preskromna) sredstva namenjal nekdanji Urad oz. sedanji Sektor za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo.

Bistvena novost je, da se pod streho bodoče agencije združujeta sistema sofinanciranja knjig in revij Ministrstva za kulturo in Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Znanstveno humanistiko zdaj sofinancirata namreč oba, vendar po bistveno različnih kriterijih. Medtem ko se je sistem MzK v zadnjih letih izpopolnil in ustalil, pa so v razpisih ARRS za sofinanciranje znanstvenih monografij neprestana nihanja, ki razkrivajo kolebanja v politiki, komu in čemu naj podpora znanstvenim izdajam služi. Bolj ali manj je razvidno privilegiranje raziskovalnih organizacij pred založbami (omejitve za založbe, ki so gospodarske družbe, nesofinanciranje avtorskih honorarjev za izvirna dela in nedoločenost najnižje naklade) ter težnja po birokratskem urejanju področja (umaknjeni sporni seznam slovenskih znanstvenih založb). To pa so že področja, o katerih se je treba opredeliti na načelni ravni, saj je v praksi bistvena razlika med znanstvenim delom, ki je izdano zato, da bo koristilo širši strokovni javnosti, ali pa delom, ki bolj ali manj služi samo pridobivanju točk za znanstveno uspešnost posameznega raziskovalca ali raziskovalne organizacije.

Javna agencija za knjigo naj bi zdaj prevzela naloge obojih. Da ne bi bila njuna združitev pod isto streho samo formalne in tehnične narave, bo treba pogoje podpore vsem področjem pričeti tudi zbliževati. V obrazložitvah Osnutka namreč piše, da bosta ministrstvi za kulturo in znanost cilje svojih politik in višino sredstev državne podpore še naprej določali samostojno, Agencija za knjigo pa bo izvajalec in koordinator udejanjanja teh politik. V tem primeru je ustanovitev Agencije pač samo formalna reorganizacija, ki sama po sebi ni sporna, medtem ko bistvo ostaja zunaj predlaganega zakona.

 

Published 21 May 2007
Original in Slovenian
First published by Dialogi 3-4/2007 (Slovenian version)

© Emica Antoncic / Dialogi / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Share article

Newsletter

Subscribe to know what’s worth thinking about.

Discussion