O branju knjig v času umetne inteligence

Le kje, zaboga, so leteči avtomobili, se je 12 let nazaj spraševal ameriški antropolog David Graeber. Tako kot vsi, ki smo odraščali v šestdesetih in gledali Kremenčkove, je tudi on kot otrok verjel, da bodo leteči avtomobili do leta 2000 postali del našega vsakdana. Toda, namesto tega, je potožil, smo dobili tehnologije, ki znajo odlično simulirati realnost, a nimajo neposrednega vpliva na kakovost naših življenj: v video igrah se sicer res lahko vozimo gor in dol po vesolju, zato pa v evro-ameriški civilizaciji živimo slabše kot naši starši. Neoliberalni kapitalizem pač, je še resignirano dodal: ta stori vse kar zna, da nas zaprede v mreže, v katerih smo pasivni, ujeti in nadzorovani, pripravljeni za to, da kapital iz nas izcuza kar se le da velik profit.

Toda, ob tem je Graeber prezrl, da so nekatera orodja, ki simulirajo realnost, v resnici še večji čudež kot leteči avtomobili. Pametni telefoni so namreč vse komunikacijske naprave 20.stoletja – pisalne stroje, fotoaparate, telefone, knjige, revije in časopise, televizorje radijske aparate, gramofone in magnetofone – stisnili v eno samo, univerzalno komunikacijsko napravo, manjšo kot žepna knjiga. Še več: če imam prave naročnine in dostop do spleta  lahko s to napravo dostopam do vsega znanja tega sveta tudi če živim bogu za hrbtom.

Seveda pa ima Graeber prav, da ogromno ljudi te nove, briljantne tehnologije uporablja zgolj za banalnosti: z njimi po več ur na dan opravljajo, jamrajo, rovarijo, kupujejo in prodajajo ter se tako  zapletajo v mreže, ki so jih za to, da ulovijo in tržijo njihovo pozornost, spletli carji globalnih spletnih imperijev. Tisti, ki so na začetku devetdesetih verjeli, da bo internet postal orodje globalne, svetovne demokracije, so bili pač naivni: danes živi v demokraciji manj ljudi kot pred koncem hladne vojne in izumom interneta,1 po nekaterih tradicionalno trdnih zahodnih demokracijah pa lomastijo populizmi, za katere smo še nekaj desetletij nazaj verjeli, da živijo samo še na obrobjih Evrope.

A od kje ta civilizacijski flop, glede na to, da živimo v času, ko ima vsak človek neomejen dostop do znanja in informacij, kar, tehnično gledano, ustvarja optimalne pogoje za razvoj demokracije?

Nimam iluzij, da je na to vprašanje mogoče odgovoriti z enim samim nonšalantnim zamahom. Želim opozoriti le na obrobno, a pomembno dejstvo: eden od pogojev, da splezamo iz te godlje je, da se, ne glede na ves blišč zaslonske civilizacije, ne odpovemo branju daljših in zahtevnih besedil.  To trditev bom ponazoril skozi zares kratek pregled človeške informacijske zgodovine, ki bo pokazal, da ljudje socialno in kulturno rastemo v tesnem prepletu s tehnologijami, a da le ena informacijska naprava – knjiga, ali natančneje, daljše, zahtevno besedilo – zares učinkovito podpira razvoj abstraktnega in analitičnega mišljenja.

Silno šopamo, strupeno šibamo

Začnimo na točki nič. Predniki ljudi so se nekaj milijonov let nazaj naučili uporabljati preprosta orodja, kar pa jih ni ločilo od nekaterih  drugih živalskih vrst, saj znajo tudi nekatere opice s kamnom treščiti po tistem, kar je njihova bodoča hrana. Funkcija teh pra-orodij je bila enostavna: okrepila so telesno moč tistega, ki jih je uporabljal. Ker so bila ta orodja preprosta, se je vednost o njihovi uporabi prenašala iz roda v rod z opazovanjem in vajo.

Nato pa se je približno dva milijona let nazaj zgodilo nekaj čudežnega. Ljudje so začeli izdelovati pestnjake simetričnih oblik, vzporedno s tem pa so se jim povečali možgani. Takega orodja ni bilo možno narediti brez besedne komunikacije med tistim, ki se je izdelave učil, in onim, ki jo je obvladal, zato nekam v ta čas datira tudi začetek govora. Ker je ta komunikacija vsebovala – recimo temu tako – tehnična navodila, kako izdelati simetričen pestnjak, je bila bolj sofisticirana od kruljenja, gruljenja, čivkanja in rjovenja, kot so pač zvočno komunicirale ostale živalske vrste. Približno v istem času so se ljudje naučili uporabljati tudi ogenj – in tudi tega ne bi bilo možno uporabljati brez učenja s pomočjo verbalne komunikacije.2

Ne vemo, zakaj se je povečanje možganov, preskok iz preprostih v zapletena orodja in iz rjovenja v govorico zgodil zgolj pri ljudeh. To je, slej kot prej eden največjih čudežev v razvoju človeštva. Hipoteza, da se je to zgodilo zaradi klimatskih sprememb v pleistocenu, ki so se jim ljudje prilagodili z vedenjskimi spremembami, ker so bile genetske spremembe za take prilagoditve prepočasne,3 nekoliko podrobneje opisuje ta skrivnostni razvoj, a ne pove nič o vzrokih zanj. Zato to vprašanje puščamo ob strani: za našo rabo je pomembna predvsem ugotovitev, da je razvoj jezika pri človeku že od samih začetkov tesno povezan z razvojem orodij. Tvegajmo hipotezo, da smo se kot govoreča bitja vzpostavili tako, da smo naredili orodja, ki so, skozi povratno zanko, ki je še ne razumemo najbolje, posredno naredila tudi nas.

Pred okoli sto tisoč leti se je nato zgodilo še en čudež: prišlo je do pojava simbolne kulture. Najprej so ljudje z ornamenti začeli krasiti predmete, pred 70.000 leti pa so se pojavile prve jamske risbe. Podobno kot pri nastanku govora tudi tu ne vemo, zakaj se je to zgodilo.  Za potrebe našega besedila je pomembo predvsem to, da so z jamskimi risbami ljudje začeli ustvarjati abstraktna sporočila, ki so o njihovi prisotnosti in obstoju pričali tudi takrat, ko njih ni bilo zraven, ali ko niso več obstajali. To je bil ogromen razvojni skok, saj za razmeroma zapleteno komunikacijo neposredna človeška bližina ni bila več potrebna. Povedano drugače, z jamskimi risbami so nastala prva informacijska orodja, ki so ljudem omogočila, da so si delili informacije in zgodbe onkraj časovnih in prostorskih omejitev. S tem je bil izpolnjen temeljni pogoj, da so se ljudje lahko začeli povezovati v skupnosti, večje od tropov, v katerih so živeli pred tem. Stara modrost, da več glav več ve, je dobila svoj prvi temelj.

Od tu naprej je razvoj človeške vrste in informacijskih orodij zbezljal. Od prvih jamskih poslikav do nastanka pisav je minilo le še dobrih sedemdeset tisoč let. Nato je človeštvo, približno 7000 let po izumu pisave izumilo še način, kako besedila s pomočjo tiska razmnoževati mehansko. Potem je bilo potrebnih le še pesto let do izuma mehanske reprodukcije zvoka in slike. Približno sto let za tem so nastali osebni računalniki in internet, dobrih trideset let za njimi pa še umetna inteligenca. Vzporedno s tem so tudi naprave za hranjenje znanja postajale vedno učinkovitejše. Na antičnih zvitkih je bilo možno shraniti več besedila, kot na glinenih tablicah, v rokopisnem kodeksu več kot v zvitku, v tiskanem kodeksu pa več kot v rokopisnem prepisu istega besedila. Vedno nižja je bila tudi cena tovrstnih naprav: če je v Gutenbergovem času izvod tiskane biblije stal toliko kot hiša v Mainzu,4 stane danes tiskana knjiga toliko kot poceni kosilo. Računalniki in pametni telefoni (ki so računalniki v žepnem formatu) so sicer dragi, a če upoštevamo komunikacijske možnosti, ki jih odpirajo, in obseg informacij, do katerih lahko z njimi dostopamo, postane njihova cena zanemarljiva.

Posledično je tudi dostopanje do informacij postajalo vedno enostavnejše. Če so antični in srednjeveški izobraženci morali romati od knjižnice do knjižnice, da so prišli do vseh pomembnih del svojega časa, je osnovni koncept Aleksandrijske knjižnice – zbrati vse znanje antičnega sveta na enem mestu – z razvojem univerz od 18.stoletja naprej koncept vsake resne univerzitetne knjižnice. Za razliko od srednjeveških izobražencev so moji sorodniki, ki so se, dobrih 120 let nazaj, prvi v družini dokopali do univerzitetnih diplom, morali iz slovenskega zakotja odromati samo še na eno lokacijo, praviloma na Dunaj, včasih pa tudi Prago ali Pariz, kjer jim je bila v univerzitetnih knjižnicah dostopna večina znanja s področja, na katerem so študirali; samo tam so se lahko tudi srečevali z ljudmi, ki so jim pomagali usvajati in si deliti znanje. Meni je lažje, saj lahko s prenosnim računalnikom in s pomočjo interneta, vsaj teoretično, preko svoje akademske identitete do (skoraj) vsega znanja tega sveta dostopam od koderkoli z ničelnimi variabilnimi stroški, za povrh pa lahko komuniciram s komerkoli. Chat Gpt in Deepl mi pri tem pomagata premagovati jezikovne ovire na način, ki si jih še pred petdesetimi leti nismo znali niti predstavljati.

Kognitivni eksoskeleton: naprava za modrost in norost

Skratka, zgodovina človeštva je tudi zgodovina vedno cenejših in zmogljivejših informacijskih orodij, s pomočjo katerih ljudje zunaj svojih glav hranimo vedno večje količine informacij in znanja, hkrati pa pri razvoju in konzumiranju tega znanja in informacij sodeluje vedno več ljudi, ne glede na jezikovne in kulturne omejitve. Za potrebe tega besedila bomo ta orodja poimenovali s skupnim izrazom kognitivni  eksoskeleton.  Ker se je z njegovo rastjo in s povečevanjem števila vstopnih točk vanj povečevalo človeško znanje na vseh področjih, je z njim povezan tudi razvoj številnih drugih tehnologij, s katerimi smo ljudje drastično presegli svoje fizične omejitve: samo dva tisoč let po izumu abecedne pisave se podajamo v vesolje in znamo pridelati dovolj hrane, da lahko prehranimo tridesetkrat več ljudi kot pred 1000 leti.

Toda, rast kognitivnega eksoskeletona sama po sebi ni garant za napredek civilizacije: tako kot za širjenje znanja je več kot uporaben tudi za širjenje neumnosti in predsodkov, za povrh pa v neugodnih okoliščinah lahko tudi razpade. Tako je antika implodirala v precej ne-umnejši temni srednji vek, liberalna Evropa s preloma 19. in 20.stoletja pa je, kot kontinent mesečnikov, odtavala v prvo svetovno vojno, iz katere so se rodili trije veliki totalitarizmi 20.stoletja. Razvoj tiska ni pospešil le razvoja znanosti in renesanse, ampak je po vsej Evropi omogočil tudi lov na čarovnice, prvo množično histerijo, zaradi katere je umrlo na tisoče ljudi. V 17.stoletju je bil tisk podlaga za prvo pravo evropsko ideološko/versko vojno z uničujočimi posledicami, avdio-vizualni mediji so bili glavno propagandno orodje nacizma, fašizma in boljševizma; število umrlih zaradi teh ideologij gre v desetine milijonov.

Tudi danes, tako se zdi, smo ujeti v podobno dvojnost. Po eni strani s pomočjo vesoljskih teleskopov zremo v same začetke vesolja, razvozlavamo človeški genom in se bodemo s kvantno mehaniko, po drugi strani pa nekateri med nami mentalno niso izstopili niti iz zgodnjega srednjega veka. Prepričanje, da je Zemlja ravna, vera v skrivna združenja, ki obvladujejo svet, politiki, ki v imenu takšnih in drugačnih ideologij, prežetih z verskim fundamentalizmom, svet zapletajo v krvave vojne (s tem seveda mislim na Hamas, Benjamina Netanyahuha in Vladimirja Putina, za katere se zdi, da so vsi hodili v osnovno šolo populizma k Slobodanu Miloševiću), naraščanje populističnih gibanj, ki relativizirajo totalitarizme, ki so v 20. stoletju skoraj pokopali Evropo, kot da se iz razpada Jugoslavije, kjer smo s tem začeli prvi, ne bi dalo ničesar naučiti – vse to kaže, da ljudje kljub neizmerni rasti možganskega eksoskeletona še vedno ne razumemo, kako delujejo človeške družbe in zakaj čutimo in mislimo, tako kot čutimo in mislimo. Kljub vsemu znanju smo še vedno precejšnji bedaki.

A od kje ta dvojno učinkovanje kognitivnega eksoskeletona?

Tvegajmo dve hipotezi. Prvič, vsaj za zadnjih petsto let obstoji precej jasna korelacija med skoki v velikosti eksoskeletona in razumevanjem tega, kaj je človek: če je izum tiska pripeljal do vedenja o tem, da Zemlja ni center vesolja, je z izumom parnega tiska sovpadlo spoznanje, da nismo krona stvarstva ampak rezultat evolucije, z izumom elektrike in nanjo vezanih komunikacijskih orodij pa tudi vednost o tem, da pogosto nismo gospodarji lasnih misli in čustev. Še več: vzporedno z izumi novih informacijskih tehnologij se je spreminjalo tudi besedišče, s tem pa načini, na katere so ljudje izražali svoje misli in čustva. Kot je denimo pokazal Carlo Rovelli, je abecedna pisava  postala metafora, s katero je Demokrit ubesedil teorijo o obstoju atomov. Besede za barve – ki so, s svojimi simbolnimi pomeni, prav tako informacijsko orodje – se v antiki pojavijo šele, ko se jih ljudje naučijo izdelovati, s tem pa vznikne tudi kup novih načinov za izražanje čustev.5 Brez knjižnice kot metafore bi težko ubesedili teorijo o človeškem genomu. Električno vezje je postalo metafora za delovanje možganskih nevronov,6računalniški vmesnik  pa metafora za to, kako delujeta človeška percepcija in zavest.7 Wikipedia in youtube sta postala metafori za opis delovanja spomina (Loftus). 8 Yuval Harari razliko med demokracijo in totalitarizmom razlaga skozi delovanje informacijskih mrež; td.

Skratka, domnevamo lahko, da se z razvojem informacijskih tehnologij povečuje kompleksnost besedišča, čustvovanja, in dojemanja človekovega položaja v svetu. Verjamem, da bo to hipotezo mogoče relativno kmalu preveriti s pomočjo umetne inteligence.

Toda – in to je naša druga hipoteza – nove informacijske tehnologije in z njimi povezane jezikovne in miselne spremembe so se prijele le, če so za to obstajale ustrezne, recimo jim k družbenim prevratom nagnjene okoliščine. Antični Grki, denimo, so znali izdelovati preproste analogne računalnike, a je vednost o njih izginila, ker so bili v tedanjih družbah niso bili dnevno potrebno in uporabno orodje.9 Ravno obratno je tisk v 15.stoletju tako rekoč eksplodiral, ker je novo nastajajoče tržno gospodarstvo s svojo decentraliziranostjo pomenilo idealno okolje za njegov razvoj, hkrati pa sta spremenjen način produkcije in trgovine terjala vedno več pismenih ljudi. Podobno je razvoj avdio-vizualnih medijev sovpadel in hkrati pospešil gospodarsko in kulturno globalizacijo. Še več: zgodovina tiska, založništva, knjižničarstva, radia, televizije, telefona, telegrafa in svetovnega spleta nas uči tudi to, da se z razvojem kognitivnega eksoskeletona povečuje število vstopnih točk vanj, to pa daje besedo tudi tistim, ki je pred informacijskimi spremembami niso imeli. To je še en moment, ki spodjeda utečene politične, ekonomske in družbene odnose.

Tako sovpadanje primernih družbenih okoliščin, tehnološkega razvoja ter sprememb v mišljenju, čustvovanja in človeški samopodobi, je slej kot prej redko, a potencialno toliko bolj rušilno: v naravi človeških družb je očino tudi to, da se včasih vse, kar je trdno, spremeni v dim, kot je nekoč davno pripomnil moder mož, vse, kar je sveto, pa postane profano. Beg k poenostavljenim odgovorom ob tovrstnih potresih – za vse so krive čarovnice! za vse so krivi Judje! – za vse so krivi razredni sovražniki!, se ob takih družbenih in psihičnih potresih zdi skorajda normalna človeška reakcija.

A nikakor ne edina možna. Obstoji tudi drugačen, demokratičen odgovor na tovrstne izzive, in ta je tesno povezan s knjižnim branjem. A od kje ta nenavadna povezava?

New Deal: Knjižno branje je trening za analitično mišljenje

Odgovor je večplasten. Najprej, ljudje sicer res mislimo in komuniciramo na različne načine, a ko ostanemo brez besed, se naša zmožnost komunikacije radikalno zmanjša. Analogija od tu naprej je razmeroma enostavna: več besed kot obvladam, in bolj kot sem sposoben svoje misli  ubesediti v kompleksnih stavkih, o bolj zapletenih in kompleksnih rečeh lahko razpravljam s soljudmi, bolj kompleksne in produktivne so tudi moje interakcije z kognitivnim eksoskeletonom – in manjša je verjetnost, da si bom znal prevratne čase tolmačiti le v poenostavljenih, paranoidnih odgovorih.

Ker v nobenem drugem mediju ni toliko različnih besed in kompleksnih stavkov, kot v zahtevnejših knjižnih besedilih, je branje knjig odličen trening za usvajanje tovrstnih besedilnih sposobnosti. Še več. Noben drug medij nam ne omogoča tako intenzivnega vživljanja – ali miselnega polemiziranja – z ljudmi, ki so drugačni od nas kot leposlovna knjižna dela, saj si moramo pri branju dinamiko dogajanja, like in njihova medsebojna razmerja poustvariti v glavah, medtem ko jih v zvočnicah, filmih in televizijskih serijah dobimo servirane na krožniku. Za povrh vizualni in zvočni mediji fiksirajo našo pozornost z novimi in novimi dražljaji, pri branju pa se vse kar se dogaja, dogaja le v naši glavi, zato zahteva bolj poglobljen način osredotočanja in več samodiscipline, hkrati pa nam – ker sami odločamo o dinamiki branja – pušča več manevrskega prostora za kontemplacijo. Posledično so daljša knjižna besedila tisti segment kognitivnega eksoskeletona, ki nas najbolj učinkovito trenira za razvijanje širokega besedišča, analitičnega mišljena, fokusa, samodiscipline, sposobnosti izražanja, samoizpraševanja, sprejemanja različnih perspektiv in razumevanja pravil logike. Tako branje smo avtorji Ljubljanskega manifesta opredelili kot branje na višji ravni.

Seveda pa niso vse knjige – in vsako knjižno branje – dobri sami po sebi. Knjižni avtorji in bralci so bili tudi sociopati, kot so bili Hitler, Stalin in Mao, ki so mojstrsko zaprli družbe, v katerih so živeli, v en sam, gromozanski analogni miselni mehur, poln zarot, sovraštva in predsodkov. Bili so, skratka, mojstri poenostavljenih odgovorov. Te so celotni družbi vsilili tudi tako, da so z državno cenzuro izgnali vse informacije, besedila in poglede, ki bi postavila pod vprašaj konsistentnost njihovega ideološkega vesolja. Branje na višji ravni zato lahko obstaja le tam, kjer se je možno gibati med različnimi miselnimi sistemi. Branje na višji ravni in demokracija sta ptici iz istega gnezda.

Zato ni, da bi obupali: če privzamemo, da imajo prav tisti, ki tožijo, da zaradi vzpona populizmov naš čas vse bolj spominja na trideseta leta, je prav tam najti tudi recept za rešitev. Nacizem, stalinizem in fašizem namreč niso bili edini možni odgovori na tedanjo socialno, ekonomsko, kulturno in medijsko krizo. Ostajal je tudi demokratični odgovor, ki so ga izumili v ZDA in se mu reče New Deal. Poleg številnih socialnih ukrepov, v primerjavi s katerimi bi bil Bernie Sanders tedaj videti kot trd republikanec, so avtorji New Deala razumeli še nekaj: ne glede na eksplozivno širjenje radija in kinematografov – novi mediji tistega časa pač – so osnova demokracije državljani, ki so o novih, dotlej neznanih družbenih problemih sposobni razmišljati analitično in delati kompromise, in ne nasedajo demagogiji poenostavljujočih odgovorov. Samo dovolj velika kritična masa ljudi s tovrstnimi sposobnostmi je garant za to, da bomo skozi dialog in iskanje kompromisov izumili socialne, ekonomske in kulturne politike, ki bodo preprečile, da nas informacijski, tehnološki, družbeni in ekonomski pretresi znova odnesejo v peklenski ples novih oblik lova na čarovnice.

Tovrstne sposobnosti – nekoč davno so Američani razumeli tudi to – pa se razvijejo zgolj v zahtevnem, a hkrati za vse dostopnem izobraževalnem sistemu, in skozi branje daljših, kompleksnih besedil, zato je bil New Deal tudi čas vlaganj v izobraževanje in knjižnice. Danes smo v nekaterih zahodnih družbah na to pozabili, saj branje na višji ravni potiskamo na kulturno obrobje in manjšamo njegov obseg v šolskih in univerzitetnih kurikulih.

To se zdi še toliko bolj nerazumno v času umetne inteligence. Za razliko od dosedanjih informacijskih tehnologij, ki so zgolj povečevale velikost kognitivnega eksoskeletona in število vstopnih točk vanj, zna namreč umetna inteligenca sama ustvarjati nove vsebine. V znanosti je denimo z njeno pomočjo mogoče skrčiti nekaj let laboratorijskega dela v nekaj mesecev in iskati vzorce v neizmernih količinah podatkov, ki jih zgolj s pomočjo človeških možganov ne bi ugledali. Zato ni dvoma, da prinaša izjemen obet novih spoznanj in odkritij, in to tako v naravoslovju kot v humanistiki. Toda, ker zna hkrati tako rekoč na ukaz pisati besedila in jih prevajati, ustvarjati filme in avdio-vizualno gradivo, ob tem pa laže lažje in hitreje kot pes teče, postaja tudi idealno orodje za širjenje norosti, laži in predsodkov. Še več: odlično zna tudi blefirati, da je človek, kadar klepetamo z njo.

Ta lahkotnost produciranja vsebin in simuliranja človeške bližine nam, skupaj s spremembami v znanju in besedišču, spodnaša tla pod nogami s silo, ki jo še nismo doživeli. V kombinaciji z globalnim usihanjem demokracije in povečevanjem socialnih razlik  nas vse to postavlja na eksplozivno točko zgodovine, ki kar kliče po poenostavljenih odgovorih; že hiter pogled s ptičje perspektive nam pokaže, da trgovci z njimi trkajo na srca volivcev (skoraj) v vseh razvitih državah.

Verjamem, da bo človeštvo na koncu uspešno obvladalo tudi ta izziv. Nisem pa prepričan, da bo to uspelo vsem kulturam: družbe, ki razumejo, da dilema o maslu, topovih in knjigah v resnici ni dilema, je pač možno prešteti na prste ene roke.