Človek človeku Rom

Vesti z dolenjskega konca, natančneje iz okolice kraja Ambrus, ne presenečajo več. Množični mediji so se v dneh po dogodku v Gogi, ko je fizičnemu obračunavanju in napadu na človeka sledila ljudska sodba in odločila, da so vsega krivi Romi, v velikem zamahu posvetili njegovim interpretacijam, nekateri celo kritično. Civilna družba se je odzvala, toda v ne najbolj prepričljivi meri. Tistega prazničnega torkovega večera, na predvečer dneva spomina na mrtve, nas je pred državnim zborom v znak solidarnosti z Romi zmrzovala le peščica. Stavba pa prazna. Večina državne nomenklature je namreč sedela sicer nedaleč stran v kulturnem hramu slovenstva na proslavi ob dnevu reformacije, predvsem pa svoje oči upirala v javnosti prvič predstavljeno premierovo damo.

Dogodki v kraju, kjer prebiva tudi romska populacija, so v tistih dneh eskalirali do takšne mere, da je morala posredovati sama vlada oziroma država. Ljudje so nato dobili vtis, da je prišla država kot glavna odrešiteljica medetničnih spopadov na Dolenjsko naredit mir, dejansko pa je z deportacijo slovenskih državljanov in državljank (!) v postojnski zbirni center padla na izpitu iz vladavine prava, spoštovanja človekovih pravic in še česa. Tako kot so prebivalci in prebivalke Ambrusa dežurne krivce za onesnaženo vodo, za ogroženo varnost v kraju, za njegovo vizualno neurejenost in za prevoz z neregistriranimi vozili našli v Romih – in ne na primer v nefunkcionalni državi – tako je država grešne kozle, na katere je skušala preusmeriti pozornost v omenjenem dogodku, poiskala v varuhu človekovih pravic, ki je na nepravilnosti v državnih postopkih opozoril evropske institucije in s tem postal državni sovražnik številka ena, ter v nekaterih drugih civilnodružbenih pobudah in akterjih, ki so javno opozorili na zablode v reševanju nastale situacije.

Dolenjski primer lahko postane slovenski precedens v odzivu ljudi na nerešene probleme v njihovem neposrednem okolju. Ne gre namreč zanemariti možnosti za reakcijo snežne kepe, ki bi ljudi spodbudila k jemanju pravice v svoje roke, kadar državne in občinske institucije odpovejo na lokalni ravni. Toda odziv države na ta isti dogodek je skoraj šolski primer postopka, ki vodi k etnicizaciji države. S tem pojmom sociološke znanosti označujejo delovanja in procese, zavoljo katerih imajo možnost dostopa do oblasti samo člani etnične večine, politična moč je monopolizirana v rokah etnične večine in izkoriščena samo v njene namene, materialne dobrine, simbolni in ritualni procesi v državi so izkoriščeni v prid etnične večinske skupnosti in kulturna reprodukcija te večine je najpomembnejša skrb države, medtem ko državni aparat pušča etnične manjšine na družbenem robu tako politično, ekonomsko kot socialno in kulturno. A da ne bo pomote. Etničnost sama po sebi ni nedemokratična oziroma destruktivna za parlamentarno demokracijo in vladavino prava a priori. To postane v primeru, ko sta država, civilna družba ali pa obe skupaj preveč šibki, da bi jo obvladovali, in ko postanejo etnični kriteriji odločilni v državnih in civilnih postopkih odločanja. Takrat etnicizacija države, torej povezovanje države in etničnosti proti civilni družbi, vodi v izvajanje oblasti po etničnih kriterijih in v potencialne nacionalistične konflikte. Zato je potrebna medsebojna odvisnost in korigiranje države, civilne družbe in etničnosti, zlasti, in običajno je temu tako, če je država multietnična. Šibkost države in civilne družbe pa nasprotno slabi neodvisnost in suverenost državne ureditve v očeh njenih državljanov in državljank in obenem krepi etnicizacijo političnih odločitev in političnega delovanja. Lahko bi rekli, da je potrebno vzpostaviti in ohranjati sinergijsko delovanje države, civilne družbe, etničnosti in ne nazadnje mednarodnega okolja. Etnicizacija posameznikove eksistence in s tem tudi države je namreč do določene mere nujna, saj zagotavlja kohezivnost, brez katere bi moderna nacionalna država težko obstajala. Posamezniki in posameznice se sicer lahko identificirajo z državo preko njenih institucij, vendar pa to redko zadostuje. In kadar te institucije odpovejo, je zatekanje k etnični identiteti in pripisovanje vzrokov za nastale težave etničnim razlikam oziroma skupinam, ki se od “nas” razlikujejo in so zato “drugačne”, pogost način pristopa k reševanju problemov in včasih tudi racionalizacije bodisi verbalnega bodisi fizičnega nasilja nad pripadniki in pripadnicami druge etnične skupnosti. Ne gre si torej metati peska v oči, da je nacionalna država kot oblika politične organiziranosti utemeljena na racionalnem državljanskem principu in da je osvobojena etničnih identifikacij. To je bil namreč najpogostejši argument mednarodne, zlasti evropske javnosti ob dogajanjih v času jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih. Toda primeri kažejo, da seveda tudi Zahodna Evropa ni imuna na vprašanje etničnih razlik. Kljub razsvetljenski tradiciji racionalizma je bil občutek skupne kulture kot temelja etničnosti prisoten že v izvornih nacionalizmih celo najbolj državljanskih sistemov v Evropi: francoskega, angleškega ali nizozemskega. Iz tega razloga je dihotomijo med državljansko oziroma civilno in etnično identiteto veliko primerneje dojemati kot spektrum ali kontinuum, kar pomeni, da so državljanski sistemi “odprte etnicizacije”, pri čemer se je potrebno izogibati situacijam, v katerih državljanski sistemi niso sposobni uresničevati načel demokracije in prava za vse svoje državljane in državljanke ne glede na njihovo etnično identiteto. Takrat namreč postanejo socialne, ekonomske in kulturne razlike med dvema ali več skupinami zelo hitro predmet diskriminacije. Nekateri avtorji to označujejo s pojmom etnicizma, ker ne gre za eksplicitno diskriminiranje na osnovi fizioloških in telesnih značilnosti neke družbene skupine. A kot pravi nizozemski komunikolog Teun A. van Dijk, je etnicizem samo “milejša” oblika novodobnega rasizma, ki običajno ni omejen na relativno majhne ekstremistične skupine, pač pa pogosta praksa tudi na institucionalni ravni sodobnih družb. Iskanje nadomestnih izrazov je pravzaprav zgolj izogibanje problematizaciji obstoja rasizma v sodobnih evropskih državah po načelu, kar ni imenovano, tudi ne obstaja kot problem. Vsaj do dneva, ko bomo sami postali Romi.

Published 16 December 2006
Original in Slovenian
First published by Dialogi 11-12/2006

Contributed by Dialogi © Ksenija Šabec / Dialogi / Eurozine

PDF/PRINT

Read in: EN / SL

Published in

Discussion