Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov

Aleš Debeljak

Republikanski ideal kliče k individualni svobodi kot osnovnemu pogoju za iskanje skupnega dobrega, ne vidi pa te svobode kot končni cilj. Liberalizem, ki sicer rad koketira z republikansko idejo, se običajno ustavi pred napori, potrebnimi za tovrstna politična podjetja. Roke mu veže skrajni domet navidez strpnega slogana živi in pusti živeti, v skladu s katerim se prevečkrat dogaja kopičenje – ne pa medsebojna solidarnostna povezanost – morda svobodnih, a hkrati tudi nemočnih in ravnodušnih posameznikov, ki ne negujejo ničesar drugega razen lastnega užitka. Se pravi, da tako kot nacionalizem tudi liberalizem utelešata skrajni domet sodobnih družb v nacionalnih državah, medtem ko je republikanska identiteta večinoma res samo ideal. Ko to pravim, pa tudi vem, da je slovenska kulturna tradicija življensko odvisna od negovanja skupne zavesti, saj jezik ni le tehnično-formalna komunikacija, ampak v sebi nosi nek poseben pogled na svet. Ne zadovolji se le z informativno, ampak se odločilno odpira tudi estetskim, čustvenim in psihičnim funkcijam, kakor dobro ve vsaj bralec slovenskih literarnih umetnin, v katerih je stopnja učinkovitega poistovetenja odvisna od njegove samogibne domačnosti z zgodovinskimi, družbenimi, zemljepisnimi in mitskimi referencami.

Published 2 September 2003
Original in Slovenian

Contributed by Sodobnost © Sodobnost Eurozine

PDF/PRINT

Published in

Discussion