Evropska unija in habsburška monarhija

10 January 2014
Read in:

Habsburška monarhija je trajala pet stoletij. Bila je trdna in obenem prožna; med svojimi državljani je vzbujala iskreno naklonjenost. Potem pa je izginila v oblačku dima. Naj pričakujemo, da se bo Evropska unija, ki ima plitvo zgodovino in je tisti, ki jim služi, ne ljubijo, odrezala boljše?

Po pravici povedano, je bilo tisto več kot oblaček dima. Krogli iz revolverja Gavrila Principa sta ubili nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Habsburško monarhijo pa so ubila štiri leta topniškega obstreljevanja, ki so sledila. To je prineslo smrt in uničenje stari Evropi; v Rusiji je prineslo revolucijo in tiranijo, v Nemčiji pa spremembo režima, ki jo je spremljala neuspela revolucija, nato inflacijo in depresijo ter končno svetovno vojno in genocid.

Kaj je vstalo iz pepela? Odgovor je: Evropska unija in Nato. Predmet tega eseja je EU in njena podobnost s habsburško monarhijo, vendar je treba najprej povedati nekaj o Natu, ki je bil in je njen nepogrešljivi partner.


Nato in navzočnost ameriških vojaških sil v Evropi sta dala evropskim državam zagotovilo, da jih bodo Združene države branile pred Sovjetsko zvezo. Toda Nato je, kar je morda še pomembnejše, tudi spremenil obrambo v kolektivno podjetje. Brez tega bi se morala vsaka država sama zavarovati pred sovjetsko grožnjo; nekaterim bi se morda zdelo potrebno ustvariti mogočne vojske; nekatere bi se nemara odločile za dvostranske povezave. Kakršen koli bi že bil rezultat, bi se Evropa spet znašla v starih, ponesrečenih igrah merjenja moči in tekmovanja v oboroževanju. Nato je tudi spodbudil zanašanje na vojaške sposobnosti Združenih držav. To so te vse od takrat kritizirale, toda – paradoksalno – hkrati je to tudi pomemben dosežek: evropskim državam je dalo občutek, da lahko omejijo izdatke za obrambo. To kaže, da je Nato ustvaril občutek kolektivne varnosti v najboljšem pomenu teh besed; vprašanja varnosti, ki so Evropo stoletja delila, so jo naposled združila. In iz tega se je rodila Evropska unija. In sama EU je s tem, da je ustvarila skupno identiteto zunaj področja varnosti – in brez ZDA – pripomogla k dolgoživosti Nata, saj je pokazala, da je navzočnost ZDA prej spodbuda k sodelovanju kot instrument obvladovanja.

Kakor koli že, osupljivo je, da se je po nesrečnem obdobju tridesetih let 20. stoletja in drugi svetovni vojni Evropa – oziroma bolje Zahodna Evropa – znašla v skupnosti, ki je v marsičem podobna habsburški monarhiji. EU, tako kot habsburška monarhija, ni nacionalna država, ampak kompleksen splet držav, narodov, centralizirane birokracije in lokalne avtonomije. Oboje je bolj rezultat prostovoljnih pristopov (v starih časih se jim je reklo dinastične poroke) kot podjarmljenj. EU delno povezujejo, tako kot so nekoč habsburško monarhijo, transnacionalne elite: v habsburškem primeru sta bila to oficirski korpus in civilna uprava, pri EU pa poslovne elite in javne uprave, tako nacionalne kot evropske.

Predvsem sta tako habsburška monarhija kot EU ponudili dom majhnim evropskim državam, ki bi same preživele le stežka: v 19. stoletju bi bile sicer na milost in nemilost prepuščene manj liberalnima nemškemu in ruskemu cesarstvu, v 20. pa jim je vključenost v širši okvir prinesla tako politično kot gospodarsko varnost. Če ne bi bilo vojne katastrofe, bi se habsburška monarhija razvijala naprej na svoj slučajnostni način; brez dvoma bi tistim, ki bi to želeli, dajala več avtonomije, pa vendar bi manjšim državam še vedno omogočala stvari, ki so jim veliko pomenile.

Med temi so bile tudi ceste, železniške proge, zakoni, policija, ki jih je izvajala, sodišča, parlamenti, izobraževanje in centralizirana birokracija, ki je vse to upravljala. Habsburška monarhija je svoje podložnike osvobodila kakih dvajset let pred Rusijo in Ameriko ter uvedla splošno volilno pravico za moške v začetku 20. stoletja. Vse to je bilo koristno in je pomagalo pri modernizaciji mnogih delov cesarstva; a srednjeevropska ljudstva bi to prej ali slej lahko dobila tudi od Nemčije in celo od Rusije. Pri habsburški monarhiji je bilo edinstveno to, da je majhnim narodom omogočala preživetje, ohranitev kulture, neko stopnjo avtonomije in celo razvoj vsega tega. Varnost, ki jim jo je zagotavljala, je bila politična; toda podpirala jo je – to je bilo namreč 19. stoletje – vojaška moč.

Še ena zanimiva podobnost z Evropsko unijo je, da je bila monarhija (kakor pravi Robert Kamu) sila brez imena; ali bolje, sila z več imeni, in nobeno ni bilo čisto pravo: Habsburški imperij? Avstro-ogrski imperij? Habsburška monarhija? Nobeno ne izraža v celoti njene narave, saj je bila, tako kot Evropska unija, zapletena in ni ustrezala nobeni razpoložljivi kategoriji. Za današnjo Evropo sta skupni trg in Evropska gospodarska skupnost premalo; Evropska unija je preveč: EU ni zveza v smislu, kakršni sta Združene države ali Združeno kraljestvo. To zadnje ime je težnja; toda kaj bi s težnjo, če nihče ne ve, kaj pomeni?

Obstajata pa dve pomembni razliki. Prvič, EU (kot jo bomo še naprej imenovali, saj boljšega imena nimamo) ni država, medtem ko je habsburška monarhija kljub vsej svoji nenavadnosti bila. To pomeni, da je bila habsburška monarhija suverena in je imela vladarja, čigar sliko je bilo mogoče videti na bankovcih in tiskovinah, ki bi jih lahko našli tudi v skromnih kmečkih bajtah v zakotnih predelih cesarstva. In imela je vojsko. In ko je prišla kriza, je bila monarhija tista, ki je imela vajeti v rokah. Eden izmed kazalnikov, ki nam govorijo, da EU kljub zastavi in himni ni država, je to, da se v krizi evroobmočja moč hitro vrne k svojemu izvoru v državah članicah. Enako kot bi se tudi v krizi varnosti. Ker je monarhija bila država, so bili njeni sestavni deli narodi z omejeno avtonomijo. Ker EU ni država, je sestavljena iz držav: suverenih, enakopravnih in v končni fazi svojih gospodaric.

Druga pomembna razlika je, da EU in habsburška monarhija, ki sicer obe omogočata malim preživetje z zagotavljanjem prednosti obsega, to počneta na različnih področjih. Skozi pet stoletij habsburške monarhije je bil njen ključni prispevek zagotavljanje varnosti pred grožnjami od zunaj, začenši z Otomanskim cesarstvom, pozneje pa s strani nacionalnih držav, s katerih pogubnejšim dinamizmom se je manj uspešno spopadala. Po zaslugi Nata in konca hladne vojne varnost ni več tako pomembna postavka. Zdaj sta najvidnejši prednosti obsega, ki ju prinaša EU, blaginja in napredek v Evropi brez meja; nevidna prednost – morda še pomembnejša – pa je zagotovitev dobrih političnih odnosov. Ti izhajajo iz skupnega ustvarjanja zakonov, ki upravljajo evropski prostor brez meja. To sodelovanje je v praksi lahko naporno in dolgotrajno, vendar ustvarja odnose s sosedi, kakršnih ni imela nobena država nikoli doslej. EU je pri ustvarjanju okolja, v katerem lahko majhne države udobno živijo, tako uspešna, da se lahko zgodi, da bodo želje Flandrije, Škotske, Katalonije in brez dvoma še mnogih drugih, da bi uživale razkošje lastne države, postale vzorec za prihodnost.

To ne bi smelo biti presenečenje, saj so majhne države v marsičem boljše od velikih: intimnejše so, kohezivnejše, bliže državljanom. Velike države so zaželene samo iz dveh razlogov: zaradi zaščite velike vojske in zaradi uspešnosti velikega trga. Habsburška monarhija je zagotavljala prvo in ob tem različnim narodnostim puščala, da so se razvijale; EU je prinesla drugo in malim državam omogočila, da se razvijajo in imajo svoj glas pri postavljanju pravil upravljanja.1

Habsburška monarhija se je v nevarnosti prvič znašla zaradi propada Otomanskega cesarstva, saj jo je to fizično preveč približalo Rusiji, zaradi tega pa je postala tudi politično preveč odvisna od Nemčije. Veliko pred prvo svetovno vojno je začela izgubljati svoj večnacionalni značaj (kar se je kazalo v tem, da je bila nemščina uradni jezik imperija). Potem sta jo uničili sama vojna in očitna nesposobnost zagotavljanja fizične zaščite svojemu ljudstvu in politične zaščite svojim narodom.

Tem so potem zmagovite nacionalne države podelile samoodločbo. To se je izkazalo za strupeno darilo, saj so se morali ti narodi povsem nemočni soočiti z močnimi sosedi in s svojo lastno šibko politično kulturo. Da so spet pridobili svobodo in znova vzpostavili demokracijo znotraj Evropske unije, je njihova zasluga, pa tudi zasluga EU in Nata.

V nasprotju s svetom na začetku prejšnjega stoletja je geopolitično okolje v Evropi danes nenevarno. Bližnji vzhod in Sredozemlje sta nemirna, vendar ne bolj kot običajno; hladna vojna je mimo in Rusija ima največ opraviti s pridobivanjem denarja, kar je mirna dejavnost; celo Balkan počasi napreduje. Nihče ne razmišlja o vojni.

Toda nevarnost, ki zdaj preti EU, je na neki način enako uničujoča kot tista, s katero se je pred sto leti soočila habsburška monarhija. Namesto nebrzdanega širjenja vojsk in mornaric v začetku 20. stoletja, ko je le malokdo dojel, kakšne bodo posledice novih vojaških tehnologij, živimo danes v svetu nebrzdanih globalnih finančnih trgov, katerih delovanje razumejo le redki. In kriza zadeva naravnost v srce EU. Če EU ne bo več prinašalka blaginje, ampak bo namesto tega postala vzrok obubožanja, se bo tudi sama sesula. Ker EU, drugače od habsburške monarhije, ni država, ampak skupnost držav, se njen zlom ne bo začel v središču, ampak na obrobju. Če bo kdaj umrla, se bo to zgodilo v tihem joku, ne s treskom. Ta riba smrdi pri repu, ne pri glavi. Eksplodiralo ne bo v Bruslju, ampak na ulicah Aten, Rima ali Madrida. Morda že vidimo prva znamenja. In če eksplozija bo, bo uničila tudi odprte meje, enotni trg, prakso kooperativnih odnosov z drugimi, sodelovanje na mnogih področjih, predvsem pa dobre politične odnose, ki so več kot petinpetdeset let zagotavljali mir in občutek skupnosti.

Na začetku knjige The Struggle for the Mastery of Europe (Boj za nadvlado v Evropi), velike knjige o diplomaciji, ki je pripeljala do prve svetovne vojne, je A. J. P. Taylor zapisal: “V stanju narave, ki si ga je zamišljal Hobbes, je bilo nasilje edini zakon in življenje je bilo ‘grdo, surovo in kratko’. Posamezniki sicer niso nikoli živeli v tem stanju narave, velike evropske sile pa od nekdaj so.” Taylor je, nenavadno, izpustil prva Hobbesova pridevnika. Izvirnik pravi: “in življenje človeka, samotno, revno, grdo, surovo in kratko.” Hobbes piše o človekovem življenju zunaj družbe. Taylorjeva analogija z državami pa deluje še močneje, če vključimo naslednja pridevnika: zaradi svoje samotarske narave so države revnejše in nevarnejše. Države, tako kot ljudje, boljše živijo v skupnostih. Naš največji dosežek je, da evropske velike sile ne živijo več po pravilih (ali ob pomanjkanju pravil), o katerih govori Hobbes. Če Evropa to izgubi, bo znova izgubila vse, kar je bilo izgubljeno s habsburško monarhijo.

Vložki v evropski igri so visoki: namen monetarne unije je bil prinesti blaginjo in napredek (ter tesneje povezati Nemčijo!). Če sta rezultat revščina in politična nestabilnost, potem EU čaka usoda habsburške monarhije.

To ni neizogibno. Kadar se sesujejo finančni trgi, ni tako kot v vojni: zmagovalcev ni (ne, niti George Soros to ni). Če nam spodleti, bo to zaradi napak v naši ekonomiji ali napačne presoje naše politike ali zaradi kolektivne neumnosti. Da spravimo stvari v red, ne potrebujemo čudeža. Potrebujemo samo odprto debato, odprtega duha, pripravljenost za poslušanje in učenje. Intelektualna jasnost in človeška solidarnost sta vse, kar potrebujemo, pa nekaj zavedanja o tem, kaj lahko izgubimo.

  1. Majhne države so prijetne za svoje državljane, vprašanje pa je, ali s tem, ko otežujejo sporazumno odločanje, nalagajo stroške sistemu kot celoti. Po izkušnjah EU probleme pogosteje povzročajo velike države kot majhne. Toda sistem, ki bi bil sestavljen samo iz majhnih držav, brez vodstva (ali ustrahovanja) velikih, bi morebiti deloval drugače.

Published 10 January 2014

Original in English
Translation by Maja Kraigher
First published in Sodobnost 10/2013 (Slovenian version); Tr@nsit online, 10 December 2012 (English version)

Contributed by Sodobnost
© Robert Cooper / Sodobnost / Eurozine

PDF / PRINT

recommended articles