DialogiEurozineDialogi2013-10-29Povzetek Dialogov 5-6/2013Ob tem, ko je Evropska komisija opravila evalvacijo projekta Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 in ko so tudi na domači občini naredili finančno revizijo poslovanja javnega zavoda, ki je projekt vodil, je -- piše v uvodniku Boris Vezjak -- prišel trenutek resnice: EPK v Mariboru ni zapustila nobenih trajnostnih učinkov. Projekt je videz uspešnosti in prestižnosti vzdrževal do novembra 2012, potem pa je vstajniško ulično gibanje odplaknilo koruptivno vodstvo mesta z županom na čelu. S tem je bila načeta tudi integriteta kulturniške elite, ki je z bivšim županom sodelovala. Za obljubami o EPK kot "resnici tega mesta" je ostala resnica v obratni smeri: namesto kulturnih presežkov, ki bi poskrbeli za novo duhovno stanje, je zazevala resnica praznine. Implozija kulture je bila že sestavni del napovedi o njenih eksplozijah, ugotavlja Vezjak in sklene: "Ko bodo naslednjič skozi mesto znova potovali trgovci s kulturo z opasanim dinamitom, bodimo previdni. Kultura in dinamit ne gresta skupaj. In predvsem ne smemo čakati niti minute, da jih ustavimo."Antropologinja Renata Šribar je na pogovor povabila psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka, katerega poklicno pot je zaznamoval dvojen študij: poleg psihiatrije je študiral še primerjalno književnost in literarno teorijo. Medtem ko se je na prehodu med sedemdesetimi in osemdesetimi leti v Sloveniji z lacanovsko šolo uveljavila močna psihoanalitična teorija, je Lunaček predstavnik psihoanalitske prakse. K trenutni povezavi teoretske psihoanalize z marksizmom (npr. pri Slavoju Žižku) Lunaček doda, da bi vsak konsekventni psihoanalitik zagotovo moral biti antikapitalist. Zanj je kapitalizem uzakonjena psihopatija. Pogovor je tekel še o psihoanalitskem vrtcu, razmerjih med spoloma in kulturi narcizma.
Osrednji del številke zapolnjujejo tri razprave, posvečene slovenskim književnikom. Tanja Hladnik piše o kratki prozi Slavka Gruma, katerega izvirna teorija umetniškega ustvarjanja je sinteza simbolizma, psihoanalize, spiritualizma in materializma. Igor Žunkovič analizira motiv in temo neskončnosti v poeziji Srečka Kosovela. Izkaže se, da je neskončnost ključni moment Kosovelove konstitucije subjekta, kjer se pa časovnost večnosti umika prostorski neskončnosti univerzuma in kozmični zavesti. Jasna Potočnik Topler primerja dela Louisa Adamiča, najvplivnejšega slovenskega avtorja v ZDA, in Normana Mailerja, ameriške kulturne ikone. Slednji velja za začetnika t. i. sodelovalnega novinarstva, vendar se je dokumentarna proza začela že prej, v tridesetih letih v delih Louisa Adamiča, ki se je imel za novinarja in literata. Ob tem se pokaže, da je Adamič s svojimi opisi ameriške gospodarske krize, razrednih bojev, večkulturnosti in večetničnosti, nasilja in priseljenskega življenja danes spet prav boleče aktualen. V Branju objavljata kratke zgodbe Tomo Podstenšek in Marko Golja, s poezijo debitira Petra Koršič, Jurij Hudolin pa je prevedel nekaj izbranih pesmi hrvaškega pesnika in pisatelja Roberta Perišića.
V Kulturni diagnozi filmski urednik Matic Majcen prispeva "drugi pogled" (tako smo poimenovali rubriko z ocenami ne več povsem novih filmov) na Vozi! (Drive), pop film danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna in ga označi kot film, ki predstavlja trenutek krize v zgodovini sedme umetnosti. Ana Šturm piše o netradicionalni norveški najstniški komediji Daj mi, no! (Fa meg pa, for faen), Tanja Tolar pa poroča o razstavi fotografskih portretov znamenitega avantgardnega umetnika Mana Rayja v Londonu in Edinburgu. Matic Majcen komentira novo, dopolnjeno izdajo Freudovih Metapsiholoških spisov v slovenščini in se ob tem ustavi ob posameznih fazah Freudovega razvoja. Robi Šabec ocenjuje še eno dokumentarno delo iz niza redkih knjig, ki odstirajo in demistificirajo obdobje desetdnevne vojne za Slovenijo, Skrito povelje pisateljice in igralke Drage Potočnjak. Robert Titan Felix piše o tretjem romanu tržaškega pisatelja Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Franc Verovnik v spominskem članku opisuje življenjsko in strokovno pot Antonie Bernard (1942-2010), slavistke, ki je vodila Oddelek za srednje - in vzhodnoevropske jezike in kulture na pariškem inštitutu Inalco. Profesorica Bernard je zelo zaslužna za prepoznavnost Slovenije v Franciji, predvsem pa je s svojimi prevodi v frankofonskem prostoru uveljavila pisatelja Borisa Pahorja. The full table of contents ofDialogi 5-6/2013