Latest Articles


29.08.2014
Maxim Trudolyubov

The hand that feeds

The first victims of sanctions and counter-sanctions

As Russia becomes more and more isolated, the Russian government will need to provide for all those who support it. Maxim Trudolyubov explains why those who can provide for themselves will be the first victims of western sanctions and Russian countermeasures. [ more ]

28.08.2014
Eurozine News Item

Lost in transition?

22.08.2014
Maria Lipman

Commander of a fortress under siege

22.08.2014
Ljiljana Radonic

Standards of evasion

New Issues


Eurozine Review


06.08.2014
Eurozine Review

What are you doing here?

In "Kultura Liberalna", star economist "Tomás Sedlácek" tells us not to trust economists; "Glänta" asks questions about migration; "Osteuropa" expresses concern over parallels between Ukraine and Bosnia; "Merkur" reveals the true significance of the oligarch's yacht; "openDemocracy" assesses the impact of the longest anti-government protest in Bulgarian history; "Il Mulino" reflects upon Isaiah Berlin's Zionism; in "Blätter" Heribert Prantl argues for a democracy without barriers; "La Revue nouvelle" revisits the effects of the Schlieffen-Moltke plan; "L'Homme" considers the role of women activists in fighting for human rights; "Res Publica Nowa" explores the politics of place, from Pomerania to Istanbul; and "GAM" talks to Edith Ackermann about talent, intuition, creativity.

23.07.2014
Eurozine Review

The world's echo system

09.07.2014
Eurozine Review

Courage of thought vs technocracy

25.06.2014
Eurozine Review

Every camera a surveillance camera

11.06.2014
Eurozine Review

All about the beautiful game



http://www.eurozine.com/articles/2011-05-02-newsitem-en.html
http://mitpress.mit.edu/0262025248
http://www.eurozine.com/about/who-we-are/contact.html
http://www.eurozine.com/articles/2009-12-02-newsitem-en.html

My Eurozine


If you want to be kept up to date, you can subscribe to Eurozine's rss-newsfeed or our Newsletter.

Articles
Share |


Hvalnica hibridnosti

Globalizacija in moderna zahodna paradigma


V časih svetovne finančne, gospodarske in politične krize se zdi že skoraj obsceno, če hoče človek govoriti o kulturi. Vendar bom vztrajal. V zagovor navajam vsaj dva razloga.

Prvič zato, ker sem prepričan, da medsebojna menjava in občevanje s sadovi kulturne ustvarjalnosti vzdržuje neko človeško skupnost, šele življenje v skupnosti pa daje začasni smisel našemu iskanju boljšega, lepšega in polnejšega doživetja resničnosti. Iskanje smisla v prekrivajočih se kulturnih okvirh, v katerih se svetlika – četudi na popačen način – srhljiva lepota naše žive zdajšnosti, je slehernemu posamezniku potrebno ravno zato, da ne bi prehitro popustil pod pritiskom zapeljive banalnosti.

Drugič pa tudi zato, ker vem, mislim in čutim, da kultura ni le bolj ali manj (ne)priročno orodje za povečanje bruto nacionalnega ali mestnega prihodka, ampak je mnogo več. Kultura je odprt prostor igre in kritike, domišljije in meditacije. Prav v odprtem prostoru se namreč medsebojno oplajajo in prežemajo, stikajo in spoprijemajo mnoge posamezne izkušnje in kolektivne vizije, ki se spajajo v življenjske norme, s tem pa tudi v določene ideje o človeku, osebni izpolnitvi in življenju, starosti in smrti. Kultura je pravzaprav veličastni laboratorij smisla.

Ker ne bom cepil akademskih dlak, povem kar naravnost. S "kulturo" merim na posebnosti, ki veljajo le za določeno skupino, čas in prostor, s "civilizacijo" pa na ideje in tehnike, ki niso vezane le na eno skupino in so prenosljive v času ter prostoru. Kultura se obnavlja z napajanjem pri lokalno obvezujočih načelih mišljenja in delovanja, civilizacija pa živi od izboljševanja izumov in preizkusov njihove splošne uporabljivosti.

Sleherna posebna kultura temelji na izboru iz velikega, čeprav ne poljubnega, kataloga pripovednih možnosti in zalog smisla. V tako dojeti kulturi morejo najti svoje legitimno mesto tako sadovi duhovne ustvarjalnosti kakor tudi materialni dosežki in verski obredi, prehranjevalne navade in lirski solipsizmi. Vseeno pa je treba vedeti še nekaj: sposobnost ljudi, da uspešno zasedejo najrazličnejše niše življenjskega prostora, je neločljivo povezana prav z njihovo sposobnostjo zaznavanja in osmišljanja razlik.

Za posameznikovo in skupinsko zavest o sebi, če že ne samozavest, je namreč ključna prav razlika. Za sleherno oblikovanje identitete mora pač obstajati neka določena razlika med mano in okolico, med mojo družino in tujo, med mojo sosesko in tisto na oni strani mesta, da o ljudstvih in narodih ne rečem niti besede. Razlika, kakršno vzpostavlja meja, finis, posameznika namreč vedno določa in zameji: se pravi, da ga de-finira.

Z drugačnimi besedami: osnovni kriterij pripadnosti je mogoče praktično udejaniti le s pomočjo izumljanja, vzdrževanja in premeščanja razlik. Le-te vedno znova vzpostavljajo in premikajo meje med nami in njimi, pa naj gre za regionalne, nacionalne, jezikovne ali verske skupnosti, ali pa za sodobna "urbana plemena". S tega vidika postane jasno, da se kulture kot sklopi živetega kolektivnega izkustva ne izenačujejo in mehanično poenotijo, tudi ko in če se izenačijo ekonomske razmere življenjskih svetov. Celo sodobne tehnologije, ki naj bi predstavljale vrhunsko uresničitev univerzalne in globalne uporabnosti, se navsezadnje v posamezne življenjske svetove in lokalne skupnosti vključujejo na različne lokalno prilagojene načine.

Sodobne tehnologije in ideje, ki jih danes v dobrem in slabem uporabljajo vse skupnosti, čeprav na različne načine, pa so ideje moderne zahodne paradigme. Da ne bo nesporazuma, bom bolj natančen: moderni paket pripovedi in orodij za upravljanje s človeškim izkustvom, ki danes vlada planetu, se je sicer rodil v v zahodni Evropi, vendar pa je danes zahodni Evropejci nimajo več v izključni posesti. V ta paket na različne, pogosto protislovne in konfliktne, načine pa posegajo dobesedno vsa ljudstva planeta.

Paket modernih idej

Svetovna širitev paketa zahodne modernosti je povezana z novo vzpostavljeno vezjo med Evropo in obema Amerikama. Proces prve globalizacije se je namreč začel, ko je genovežanski pomorščak v službi španskega kralja na trans-atlantski poti v Indijo "odkril novi svet". Globalizacija in modernost potemtakem nastopata v istih čevljih, potrebnih za veliki korak v neznano. Z zahodno-evropsko kolonizacijo južne in severne Amerike v 16. stoletju namreč v neznano stopi prav človek, posameznik s svojimi upanji in strahovi.

Zahodno modernost oziroma predstavni okvir dobe, ki se je rodila z babiško pomočjo renesanse in humanizma, protestantizma in kapitalizma, zaznamuje namreč revolucionarni dogodek. Namesto božje v središče stopi človeška avtoriteta, namesto skupinske vere se je začela uveljavljati posameznikov razum, namesto podedovanih privilegijev zlagoma postane pomembnejša moč boljšega argumenta.

Medtem ko je srednjeveška Evropa terjala absolutno spoštovanje krščanske dogme in cerkvenih pravil kot edine poti do resnice, so se pod dežnikom modernosti uveljavili drugačni pristopi v iskanju resnice, tisti namreč, ki so relativni in izvirajo iz racionalne logike poizkusa in napake, iz empiričnega opazovanja in matematičnih meritev.

Dvomeči posameznikov razum lahko zelo lepo vidimo na primer v nizozemski kulturi 17. stoletja. Tam in takrat se je prevladujoči vrednostni sistem odlikoval po anti-klerikalnem in anti-fevdalnem značaju. Ni čudno: slonel je na protestantskem odporu do teologije rimskega papeža in do politike nedavnih špansko-kraljevih okupatorjev. Prav tako pa se je opiral na samozavest spričo dragocene zemlje, ki so jo z domiselnimi nasipi iztrgali valovom Atlantika. Rečeno s kljubovalnim ljudskim pregovorom: "Bog je ustvaril svet, Nizozemsko pa so ustvarili Nizozemci". Amsterdam in druga nizozemska pristanišča so se hitro vključila v trans-atlantsko menjavo vojaških, gospodarskih, kulturnih in političnih dobrin z "novim svetom", drugače od Španije pa so z enako naglico razvile tudi kapitalistični način delovanja.

Kaj to pomeni? Preprosto, a ne napačno rečeno: namesto spraševanja, ali gre pri tej ali oni stvari za božjo voljo, so se nizozemski meščani, trgovci in morjeplovci raje spraševali o tem, ali reč sploh "deluje" oziroma ali "se izplača". Takšno funkcionalno in heterogeno zaznavanje sveta si seveda ni moglo kaj, da ne bi iznedrilo tudi spoznanja, ki je hrbtenica moderne družbene prakse: bolj dobičkonosno je, če namesto zatiranja tistih raznolikih mnenj in stališč, ki se razlikujejo od tvojega, raje zavzameš načeloma strpno držo!

Za ponazoritev tradicionalnega monolitnega "pogleda na svet", ki je vladal v evropskem srednjem veku, nemara zadošča opozoriti le na dejstvo, da tedanji umetniki niso bili v svojih skupnostih dojeti dosti drugače od dobro izvežbanih in večinoma anonimnih rokodelcev, ki seveda niso "ustvarjali iz nič", kot nas uči moderna (zlasti romantična) tradicija. Sposobnost "ustvarjanja iz nič" je morala v srednjem veku ostati rezervirana le za absolutni vir avtoritete ali boga.

Krščanstvo začne status absolutne norme izgubljati že v humanizmu in renesansi. Izobraževalni program, utemeljen na novem zanimanju za spise grških in rimskih avtorjev, izhaja namreč iz prepričanja, da prav antični (poganski) pisci, ne pa srednjeveška krščanska sholastika, predstavljajo vrhunec človeškovih dosežkov. Čeprav pionirja med humanisti, Petrarca in Boccacio, nista niti prav dosti brala stare grščine niti tekoče znala klasične latinščine, pa se je njuno navdušenje za antične pisatelje razširilo po stari celini kot prerijski požar.

Po tem, ko se je s padcem Konstantinopla leta 1453 končal vek bizantinskega vzhodnokrščanskega cesarstva, so v italijanske mestne države pribežali mnogi grško govoreči Carigrajčani. Le-ti niso bili le vešči antične grščine, ampak so s seboj nosili številne rokopise antičnih avtorjev. Program študija antične grščine in latinščine je dobil novo vzpodbudo in se formaliziral tako, da je v 16. stoletju klasična, ne srednjeveška latinščina, postala govorjeni in pisni medij sporazumevanja med evropskimi izobraženimi sloji.

Študij klasikov ali respublica litteraria, ki so ga posredovali v obliki predpisanih učnih predmetov, enakih po vsej Evropi, je bistveno prispeval k vzniku in krepitvi neke vrste solidarnosti med izobraženimi elitami. Le-te za zamišljanje, opis in kritiko sveta niso imele več na razpolago zgolj tradicionalnega programa respublica christiana, ampak so se zdaj navdihovale tudi pri klasičnih antičnih virih.

Porajajoče se zavračanje absolutne krščanske norme je na svojevrsten način prikukalo na dan v ljudskih vsebinah vsakdanjega sveta, v ljubezni in erotiki, pustolovščinah na širni cesti in mesenem cvrčanju v kuhinjah, o katerih sta v ljudskem jeziku, italijanščini, pisala Boccacio in Petrarca. Drugače rečeno, simbolično prisvajanje raznolikih izkustev in stilizacija življenjskih drž je prostor, v katerem se odvija preoblikovanje srednjeveškega v moderni svet.

Po tem, ko so z uporabo novega izuma, namreč Gutenbergovega hitrega tiska, evropski tiskarji do konca 15. stoletja že natisnili vsa dostopna starogrška in latinska besedila, prej na voljo le v rokopisih, so se lačni novih in po možnosti popularnih proizvodov začeli vedno bolj vneto ozirati po pisateljih, ki so uporabljali ljudski jezik in obdelovali ljudske tematike. Na začetku 16. stoletja je kakšnih dva tisoč tiskarn širom po Evropi vzpodbujalo in omogočalo vrtoglavo hitro širjenje različnih, tudi prevratniških idej. Knjige Francoisa Rabelaisa, Geoffreya Chaucerja in drugih avtorjev, pišočih v ljudskih jezikih, so že predstavljale večino vseh objavljenih naslovov.

Skupno značajsko potezo najboljših med njimi je treba videti v dejstvu, da so sicer napisane v verskem tonu, nemara tudi s prav takšnim namenom, vendar pa v središče svojega zanimanja postavljajo človeka. Tu ravno človek, ne več Bog, postane osrednji predmet opisov in slavitve, dvoma in kritike.

Machiavelli in Luther sta nemara najbolj nazorno zapopadla tesnobni mik svobode, v katero -ne brez drgetavega vznemirjenja- stopa moderni človek. Vsak na svoj način sta namreč prišla do daljnosežnega spoznanja, da prostor moralnega življenja ni več skupnost, ampak to postane posameznik. Krhko ravnotežje moči v državnih in krhko ravnotežje duše v človeških odnosih: Machiavelli v imenu državnega interesa, Luther pa v imenu osebne odrešitve opisujeta razvojne težnje modernosti.

Prvi pogoj takšnega zaznavanja sveta je ločitev cerkve od države. V moderni državi namreč ustava in zakoni, ne pa doktrine te ali one verske skupnosti, določajo osnovne okvire sobivanja v javnem prostoru. Proces sprejemanja te ločitve je kristjane različnih veroizpovedi v post-renesančni Evropi, v kateri se postopoma uveljavi sekularna država, pripeljal k priznavanju novega načela. Gre za načelo o relativne samostojnosti, ki jo v moderni dobi uživajo različne vrednostne sfere (znanost, umetnost, etika, vera). To se pravi, da v modernosti ne moremo znanstvenih pravil brez hude spoznavne škode uporabiti v verski sferi, to pa nič manj, kot smemo od umetnostne sfere zahtevati, da sledi verskim načinom delovanja.

Medtem ko so gibanja renesanse in humanizma, protestantizma in kapitalizma uničila metafizično enovitost krščanskega sveta, compleat mapa mundi, pa je pravni okvir moderne paradigme treba iskati v razsvetljenstvu in francoski revoluciji leta 1789. Črpajoč vzpodbudo iz svežega primera uspešne popolne spremembe, namreč osamosvojitve trinajstih ameriških kolonij izpod britanske krone, je Francija z deklaracijo o človekovih in državljanskih pravicah zakoličila nova pravila igre, ki bi bila v fevdalnem ancien regime povsem nezamisljiva. Razsvetljenski misionarji niso več zasnovali sveta na privilegijih plemiške krvi in cerkvene tradicije, ampak na enakosti posameznikov pred državnim zakonom. Namesto monarhije po milosti božji je osrednji organizator družbenega življenja postala sekularna država s predstavniško oblastjo oz. parlamentom.

Civilizacija in barbarstvo

Moderna zahodna civilizacija, ki se je rodila v takšnih revolucionarnih krčih, je seveda daleč od notranje monolitnosti. To drži tudi takrat, ko jo primerjamo z drugimi civilizacijami. Pokojni ameriški profesor Samuel Huntington je znamenito videl svet kot prizorišče "spora civilizacij", v kateri naj bi prednjačil spor med modernim Zahodom in islamom.

Vendar takšno razumevanje sveta počiva na napačni predpostavki. Načelna zmota zamisli o civilizacijskem trku je namreč v tem, da se civilizacije ne obnašajo kot države. Civilizacije namreč nimajo snovne moči in nadzora nad ozemljem, prav tako pa se ne obnašajo kot individualni "igralec". Ustrezneje si jih je predstavljati kot nekakšne spoznavne okvire ali pakete idej. Ideje pa so med civilizacijami vedno potovale.

Pomislimo samo na ideje o pravu, filozofiji in politiki, kakršne so razvili antični Grki in Rimljani! Njihovega ogromnega vpliva na moderni Zahod ne moremo spregledati. Zaznamo jih daleč onstran prostora in časa skupnosti, ki jih je prva uspela plodno povezati. Armenci in Judje, Perzijci in Egipčani ter druga ljudstva so te ideje s pridom uporabljala še tisočletje po tem, ko je moč njihovih prvotnih tvorcev poniknila pod cesarskimi ruševinami.

Meje med civilizacijami niti niso razločne ter ostre. Prej gre za premakljive in prepustne ločnice, med katerimi potekajo procesi medsebojnega oplojevanja in vzpodbude, sprejemanja in zavrnitve. Med civilizacijami namreč vedno prihaja do stikov, sporazumevanj in sporov, ne pa samo sporov. Zato tudi ni civilizacije, ki bi bila "pristna" ali "čista". Vse civilizacije so "nečiste" in "mešane". Z eno besedo: hibridne so.

Civilizacije so načelno sicer zadržane do šokantnih zamisli, ki so v nasprotju s prevladajočimi oblikami mišljenja in delovanja, vendar večinoma vsrkajo izume, ki obljubljajo krepitev moči, bogastva in ugleda. Razlikujejo se točno po sposobnosti za prepoznavanje obljube svobode, ki vznika v plodovitem občevanju med "domačimi" in "tujimi" izumi.

Nejevernežev je zlasti veliko v brambovskih vrstah tistih, ki bi med krščanstvo in moderno Evropo radi postavili enačaj. Preizkus "pristnosti" je hiter in neboleč: izračunaj mesečno plačo s pomočjo rimskih številk! Strinjali se bomo, da gre za okoren in zamuden postopek. Boljša je smotrna eleganca, ki jo omogočajo "arabske številke". Skupaj z desetiškim računskim sistemom pomenijo nepogrešljivi del moderne zahodne pismenosti.

Srednjeveški muslimani, katerih vladavina se je na zahodu raztezala do afriškega in evropskega Sredozemlja, na vzhodu pa do Irana, Indije in Kitajske, so te simbole prevzeli od indijskih matematikov. V 10. stoletju so jih prinesli v mavrsko Evropo. Zahodna govorica izkazuje dolg tako, da številke hvaležno imenuje "arabske", vira pa ne skrivajo niti Arabci, saj uporabljajo pridevnik "hindujske". Hibridnost tu res lepo pride do izraza.

Moderni Zahod je, kot rečeno, s kolonizacijo južne in severne Amerike izplul iz domačega sidrišča. Kolonisti so na nove obale prispeli pod zastavo vojskujočega se krščanstva, vendar so bili že otroci svojega prevratniškega časa. Zato ni nenavadno, da sta v globalizacijskih procesih delovala vojaški meč in pisateljsko pero. Seveda: Hernan Cortes in drugi conquistadores so genocid nad staroselskimi ljudstvi opravili v imenu krščanske večvrednosti belega človeka. A v novem svetu so se izkrcali še drugačni kristjani, taki, ki so v imenu moralne enakovrednosti vseh ljudi, "civiliziranih" Evropejcev in "barbarskih" domorodcev, pogumno zavrnili zločine in podrobno katalogizirali hudodelstva.

Bartolome de las Casas, Kolumbov sodobnik in kasnejši prvi škof v mehiškem Chiapasu, je na Kubo prišel kot mladi gizdalin, željan naglega zaslužka v kolonijah. Zgrožen nad strašnim španskim mučenjem domačinov je vstopil v dominikanski red, nato pa odločno obsodil kolonializem in rasizem v "Kratkem poročilu o uničenju Indijancev" (1552), ki so ga vneto brali po vsej tedanji Evropi. Šele Hernan Cortes in Bartolome de la Casas skupaj predstavljata pravi, namreč Janusov obraz moderne zahodne civilizacije.

To pa tudi pomeni, da se moč modernega Zahoda skriva prav v sposobnosti za dvomeči premislek in razumno kritiko, ki lahko iznedri daljnosežno spoznanje, kakršnega od prvih dni kolonializma potrjuje zgodovina, na posebej mučen način pa totalitarno 20. stoletje. "Ni dokumenta civilizacije, ki ne bi bil tudi dokument barbarstva", je Walter Benjamin, melanholični glas brezdomne weimarske levice, ugotavljal v izgnanstvu Pariza, kamor se je začasno zatekel pred nacisti. Ko je Benjamin razčlenjeval srhljivo sočasnost nemške umetniške veličine in politične katastrofe, je v bistvu osvetlil strukturno zasnovo modernega Zahoda.

Globalni okvir modernega Zahoda

Ideje modernega Zahoda so v dobrem in slabem danes globalne ideje. Procesi prve globalizacije v imperialnem 16. stoletju, druge globalizacije v kolonialnem 19. stoletju in tretje globalizacije v korporacijskem 21. stoletju so dramatično preobrazili svet. Z menjavo idej in informacij, ljudi in kapitala, predmetov in storitev so postale medsebojno odvisne vse narodne skupine in kulturne tradicije na planetu.

Ideje modernega Zahoda so se v teh procesih prelevile v splošni okvir, v katerem sodobni svet večinsko misli in deluje. Zakaj sploh govorim o paketu? Zato, ker ne gre za nekakšen supermarket, iz katerega bi mogli poljubno izbirati. Modernizacija in pozahodenje posameznih družb sta siamska dvojčka. Tiste družbe, ki so zavrnile pomembne prvine paketa, so slejkoprej naletele na velike ovire, na primer Sovjetska zveza včeraj ali pa Severna Koreja danes.

Kaj paket vključuje? Za začetek že osnovne predstave o času in prostoru. Poglejmo: leta in daljše časovne enote merimo z gregorijanskim koledarjem, ki ga je v 16. stoletju oblikovalo zahodno (latinsko) krščanstvo. Ure in manjše časovne enote merimo z uro, mehanično napravo, ki so jo na podlagi uporabe uteži in prenosa sile, izumljene med muslimanskimi inženirji v mavrski Evropi, za javno rabo v poznem srednjem veku usposobili menihi latinskega krščanstva. Gerard Mercator, renesančni risar zemljevidov iz Nizozemske, je na osnovi antičnih grških imen za (najprej tri) celine in z izumom globusa znatno izboljšal prostorsko predstavo o svetu. Po začetnem odporu, ki je trajal dobrih sto let, so Mercatorjevo projekcijo sprejeli v otomanskem cesarstvu, tedaj najmočnejši ne-evropski sili, nato pa še drugje po islamskem srednjem Vzhodu. Danes je takšno razumevanje časa in prostora samoumevno povsod.

Paket vključuje tudi politično geografijo. Meje med državami se morajo in morejo potegniti, to pa s tehnično natančno ločnico, kar nujno vpliva na občutek skupinske pripadnosti in državljanske zavesti. Takšna organizacija življenja je seveda potrebovala simbolične pripovedi, s katerimi ljudje skupaj iščejo skupno dobro.

Moderni Zahod je izumil lepo število simboličnih pripovedi in pojmovnih okvirov. Med njimi so predstavniška oblast in vladavina prava, ločitev vere in države, svoboda govora, tiska in združevanja, nacionalizem in liberalizem, individualizem in človekove pravice, ne smemo pa seveda pozabiti na klerikalizem in komunizem, nacizem in fašizem. V kolonialni dobi so paket tako rekoč scela presadili v obe Ameriki in Avstralijo. Drugod po svetu so ga primorane posvojiti celo najbolj trmoglave lokalne elite, če so hotele sodelovati pri upravljanju ali si pridobiti neodvisnost.

Po koncu hladne vojne in propadu komunizma ob koncu 20. stoletja je kapitalizem, kakršnega je razvil moderni Zahod, povsem nedvoumno postal globalni sistem. Ni upravičeno dvomiti, da je danes razširjen po vsem planetu. Upravičeno pa moramo podvomiti, da iz tega dejstva nujno sledi planetarna delitev na "Zahod in vse ostale".

Zamisel o dveh ogromnih nasprotnih taborih, v katerih se stiska človeštvo, je seveda mamljiva. Za politično napredne zagovornike drugačnega, predvidoma bolj pravičnega sveta, je takšna enostavna delitev privlačna zato, ker ponuja možnosti za obtožujoči moralizem in obsojajočo kritiko izkoriščevalskega Zahoda. Za nazadnjaške odvetnike trka med civilizacijami, v katerem je Zahod tisti, ki je ogrožen, pa ima neubranljiv čar zato, ker daje navdih za vaje iz neskritega napuha in svetohlinskega prezira do vseh ne-zahodnih ljudstev, narodov in kultur.

Zahodnistična civilizacija

Namesto ideologije, ki svet vidi skozi robata očala spora med "Zahodom in vsemi ostalimi", velja poizkusiti s teorijo, ki opazuje svet skozi gibke leče "zahodnistične civilizacije".

Za kaj gre? Pomagal si bom z vzporednicami med helenistično in zahodnistično civilizacijo. Tako kot klasična Grčija ne pomeni istega kot helenistična civilizacija, tudi moderni Zahod ni isto kot zahodnistična civilizacija. Klasična grška civilizacija je vse do 4. stoletja p.n.š. in zatona mestnih državic, ki jo predstavljajo, namreč ostala v ozemeljskih mejah južnega Balkana. Tudi civilizacija latinskega krščanstva oz. tradicionalnega Zahoda je bila do nastopa modernosti čvrsto zasidrana v zahodnih deželah evropske celine.

Helenistična civilizacija Aleksandra Velikega je izšla iz klasične grške dediščine, vendar pa se je ozemeljsko raztezala praktično po vsem tedaj znanem svetu, segajoč do Egipta in Indije, Tadžikistana in Afganistana. Tudi zahodnistična civilizacija, ki izhaja iz moderne zahodne dediščine, danes obsega ves znani svet.

Iz posebne zmesi bližnjevzhodnih in indo-iranskih kulturnih tradicij na eni in antičnega grškega izročila na drugi strani so pognale takšne oblike skupinskega življenja, za katere je smisel klasičnega grštva predstavljal "zgolj" hrbtenico, ne pa tudi celotnega družbenega telesa. Aleksander Veliki je načrtno širil meje na zemljevidu svojega mnogonacionalnega cesarstva in meje v glavah svojih mnogokulturnih podanikov. Vzpodbujal je "mešane zakone" med grškimi kolonisti in domačini s prav takšnim žarom, s kakršnim je podpiral laboratorijske eksperimente in spajanje grških ter lokalnih tehnologij in ideologij.

Tudi zahodnistična civilizacija ima hibridno naravo. Osnovni paket idej ima hrbtenico v dediščini modernega Zahoda, mnogotera rebra pa segajo na vse strani planeta, saj si te ideje različne skupnosti na različnih krajih planeta vselej prilagajajo na sebi lastne načine, pri tem pa upoštevajo krajevne posebnosti. Primer volitev je nazoren: to obliko predstavniške demokracije danes izvajajo tako rekoč v vseh državah sveta, čeprav se bomo najbrž hitro strinjali, da ne povsod na enako svoboden in pošten način.

V antični Grčiji je posameznikovo identiteto določala politika mestne države. Ta je utelešala središče sveta. Zato so se stari Grki na trgovskih in vojaških pohodih v tujino, še zlasti pa v prekomorskih kolonijah, vedno ozirali k edini domovini, matičnemu mestu ali metropolisu. V helenistični civilizaciji pa se s poreklom posameznikov niso pretirano ukvarjali. Konec koncev je antične grške ideje širom po tedaj znanem svetu ponesla vojska, ki ji je poveljeval Makedonec.

V obsežnem cesarstvu, ki je ležalo na treh celinah, potovanja med regionalnimi prestolnicami pa so lahko trajala tudi več let, se je zlagoma zabrisala potreba po enem samem središču. Namesto metropolisa se je uveljavila zamisel svetovnega mesta ali kozmopolisa. Presegala je zgolj lokalno državljanstvo in nudila odgovor na nove potrebe po mnogoterih identitetah, zavezah in zvestobi. Namesto izključujočih domoljubnih čustev, ki jih povzema starogrško razlikovanje med "domom in svetom", se v vključujočem helenističnem svetovljanstvu izraža paradoks globalne zavesti: "dom je svet".

Mnogovrstne identitete ljudi in krajev v zahodnistični civilizaciji nemara najlepše pridejo do izraza v kozmopolisih, kakršni so Marseille in Milano, London in Lisbona, Berlin in Barcelona. Vsa ta mesta so zgodovinsko in geografsko zasidrana v deželah tradicionalnega Zahoda, vendar pa v svojo simbolično in stvarno ekonomijo že dolgo vključujejo tudi številne ne-zahodne prvine. Od hitre hrane do opojne glasbe, od dražljivih modnih stilov do razburljivih družabnih navad se tako na tem uličnem vogalu kot tudi v oni podjetniški pisarni spajajo "domače" in "tuje" sestavine, porajajoč nove sintetične izdelke in hibridne zamisli.

Izven tradicionalnega Zahoda poteka podoben proces: velemesta kot so Sydney in Saigon, Kairo in Kuala Lumpur, Mexico City in Manilla, se razkrivajo kot laboratoriji mnogoterih identitet, v katerih so transport in trgovina, znanost in industrija, komunikacije in oborožitev nezmotljivo modernega zahodnega tipa, vendar pa jih sleherno lokalno okolje uporablja v skladu z lastnimi predsodki, potrebami in zmožnostmi.

Antična grščina, lingua franca heleniziranega sveta, je v žlobudranju plemen in ljudstev, vojakov in diplomatov, trgovcev in romarjev, dobivala mnogovrstne lokalne poudarke in doživljala (ne nujno pretanjene) prilagoditve, to pa nekako tako, kakor v globalnem kapitalizmu sodobne zahodnistične civilizacije dobiva angleščina raznovrstne naglase, ko različnim skupnostim in posameznikom služi pri medsebojni (ne nujno pretanjeni) izmenjavi idej, blaga in storitev.

Zahodnistična civilizacija torej ne pomeni enega zahodnega modela, enako vsiljenega vsem krajem planeta na enak način. Tako menijo tisti kritiki, ki zagovarjajo delitev na "Zahod in vse ostale", pojasnjujoč procese kulturne menjave kot slepo ulico, na koncu katere zmagovalni žepar (Zahod) izprazni mošnjičke vsem ostalim.

Pojem zahodnistične civilizacije nosi spoznavno drugačno, če že ne politično bolj upajočo vsebino. Pojavlja se namreč kot dvosmerna ulica, na kateri poteka živahen promet z ideologijami in tehnologijami, ki jih je moderni Zahod sicer izumil, nima pa jih (več) v izključni lasti. Rečeno z drugačno prispodobo: globalizirane ideje modernega Zahoda predstavljajo nekakšno krojno polo, ki določa osnovna pravila oblikovanja, ne da bi hkrati predpisovala debelino blaga, figuraliko vzorcev in barvo šivov.

Morda najbolj nazorni primer zahodnistične civilizacije lahko vidimo na Japonskem. Dežela vzhajajočega sonca je že pred več kot stoletjem začela vsrkavati zahodne ideje, sprejemajoč upravne, vojaške in industrijske postopke modernega zahodnega tipa. To ji ni samo omogočilo, da se je izognila vlogi zahodne kolonije, ampak je celo sama postala regionalna kolonialna sila. Paket modernih zahodnih idej uporablja na sebi lasten način, v skladu s premišljeno izbiro in prilagoditvijo, ki še kako upošteva lokalno kulturno tradicijo.

Nekatere sadove takšne hibridizacije je Japonska zelo dobičkonosno izvozila na svetovno tržišče. Za poznavalce so to anima in manga, za ljudstvo karaoke in karate, za profesionalne elite pa industrijska miniaturizacija, dostava blaga v zadnjem trenutku in množična proizvodnja cenovno nizkih ter kakovostno visokih izdelkov. Skrivnost globalnega uspeha Japonske leži namreč prav v sposobnosti za ustvarjalno spajanje zahodnih in lokalnih zamisli.

Vseeno pa ni mogoče spregledati dejstva, da se veliko ljudi na veliko krajih planeta hudo boji globalizacije. Enostransko razkrinkavanje uničevalnih posledic, ki jih ima globalno trgovanje s storitvami, blagom in dobrinami, na žalost in pogosto žene vodo na mlin popularnim strahovom, iskanju žrtvenih kozlov in množični preganjavici. Ustrahovana pamet si pač ne more kaj, da ne bi videla globalizacije kot poplave, v kateri naj bi izginile različne in posebne kulturne tradicije.

Če natančno pogledamo, bomo opazili, da mnogi kritiki globalizacije žal le žugajo z moralističnim kazalcem in vihajo prefinjeni nos nad tem ali onim mednarodno popularnim stilom, pa naj gre za najstniški hip hop ali uživaško divjanje Madonne, hollywoodski kič ali trde detektivke. Z bolj natančnimi besedami: kritiki globalizacije pogosto uporabljajo kulturno raznolikost in obrambo skupinskih (nacionalnih) posebnosti kot nekakšno dimno zaveso. Za njo ponavadi tiči nek drug program: največkrat gre za romantični anti-kapitalizem, ki je blizu levičarski vnemi, ali pa gre za moderni anti-amerikanizem, s katerim se napaja desničarska ihta.

Stvarni procesi globalizacije so sicer protislovni in zapleteni, v njih pa mednarodna izmenjava idej in tehnologij, simbolov in načinov delovanja povečuje in širi kulturno raznolikost. Če namreč kulturo razumemo kot laboratorij smisla, iz katerega črpa posamezna skupnost, potem moramo pristati tudi na gibki proces prilagajanja in odpora, preobrazb in hibridnosti, v katerim meja med "domačim" in "tujim" hlapi kakor vonj cenenega bencina.

 



Published 2009-11-23


Original in Slovenian
First published in Sodobnost 10/2009

Contributed by Sodobnost
© Aleš Debeljak / Sodobnost
© Eurozine
 

Eurozine BLOG

On the Eurozine BLOG, editors and Eurozine contributors comment on current affairs and events. What's behind the headlines in the world of European intellectual journals?
Simon Garnett
Britain flouts the European Court of Justice

http://www.eurozine.com/blog/
The UK has passed legislation on data retention that flouts European concerns about privacy. The move demonstrates extraordinary arrogance not only towards the Court of Justice of the European Union but towards the principle of parliamentary deliberation in Britain, writes Simon Garnett. [more]

Focal points     click for more

Ukraine in focus

http://www.eurozine.com/comp/focalpoints/publicsphere.html
Ten years after the Orange Revolution, Ukraine is in the throes of yet another major struggle. Eurozine provides commentary on events as they unfold and further articles from the archive providing background to the situation in today's Ukraine. [more]

The ends of democracy

http://www.eurozine.com/comp/focalpoints/democracy.html
At a time when the global pull of democracy has never been stronger, the crisis of democracy has become acute. Eurozine has collected articles that make the problems of democracy so tangible that one starts to wonder if it has a future at all, as well as those that return to the very basis of the principle of democracy. [more]

Russia in global dialogue

http://www.eurozine.com/comp/focalpoints/eurocrisis.html
In the two decades after the end of the Cold War, intellectual interaction between Russia and Europe has intensified. It has not, however, prompted a common conversation. The focal point "Russia in global dialogue" seeks to fuel debate on democracy, society and the legacy of empire. [more]

The EU: Broken or just broke?

http://www.eurozine.com/comp/focalpoints/eurocrisis.html
Brought on by the global economic recession, the eurocrisis has been exacerbated by serious faults built into the monetary union. Contributors discuss whether the EU is not only broke, but also broken -- and if so, whether Europe's leaders are up to the task of fixing it. [more]

Time to Talk     click for more

Time to Talk, a network of European Houses of Debate, has partnered up with Eurozine to launch an online platform. Here you can watch video highlights from all TTT events, anytime, anywhere.
George Pagoulatos, Philippe Legrain
In the EU we (mis)trust: On the road to the EU elections

http://www.eurozine.com/timetotalk/in-the-eu-we-mistrust-on-the-road-to-the-eu-elections/
On 10 April, De Balie and the ECF jointly organized a public debate in Amsterdam entitled "In the EU we (mis)trust: On the road to the EU elections". Some of the questions raised: Which challenges does Europe face today? Which strategic choices need to be made? [more]

Support Eurozine     click for more

If you appreciate Eurozine's work and would like to support our contribution to the establishment of a European public sphere, see information about making a donation.

Vacancies at Eurozine     click for more

There are currently no positions available.

Editor's choice     click for more

William E Scheuerman
Civil disobedience for an age of total surveillance
The case of Edward Snowden

http://www.eurozine.com/articles/2014-04-18-scheuerman-en.html
Earlier civil disobedients hinted at our increasingly global condition. Snowden takes it as a given. But, writes William E. Scheuerman, in lieu of an independent global legal system in which Snowden could defend his legal claims, the Obama administration should treat him with clemency. [more]

Literature     click for more

Olga Tokarczuk
A finger pointing at the moon

http://www.eurozine.com/articles/2014-01-16-tokarczuk-en.html
Our language is our literary destiny, writes Olga Tokarczuk. And "minority" languages provide a special kind of sanctuary too, inaccessible to the rest of the world. But, there again, language is at its most powerful when it reaches beyond itself and starts to create an alternative world. [more]

Piotr Kiezun, Jaroslaw Kuisz
Literary perspectives special: Witold Gombrowicz

http://www.eurozine.com/articles/2013-08-16-kuisz-en.html
The recent publication of the private diary of Witold Gombrowicz provides unparalleled insight into the life of one of Poland's great twentieth-century novelists and dramatists. But this is not literature. Instead: here he is, completely naked. [more]

Literary perspectives
The re-transnationalization of literary criticism

http://www.eurozine.com/comp/literaryperspectives.html
Eurozine's series of essays aims to provide an overview of diverse literary landscapes in Europe. Covered so far: Croatia, Sweden, Austria, Estonia, Ukraine, Northern Ireland, Slovenia, the Netherlands and Hungary. [more]

Debate series     click for more

Europe talks to Europe

http://www.eurozine.com/comp/europetalkstoeurope.html
Nationalism in Belgium might be different from nationalism in Ukraine, but if we want to understand the current European crisis and how to overcome it we need to take both into account. The debate series "Europe talks to Europe" is an attempt to turn European intellectual debate into a two-way street. [more]

Conferences     click for more

Eurozine emerged from an informal network dating back to 1983. Since then, European cultural magazines have met annually in European cities to exchange ideas and experiences. Around 100 journals from almost every European country are now regularly involved in these meetings.
Law and Border. House Search in Fortress Europe
The 26th European Meeting of Cultural Journals
Conversano, 3-6 October 2014

http://www.eurozine.com/comp/conversano2014.html
Taking place in southern Italy, not far from Lampedusa, this year's Eurozine conference will address both EU refugee and immigration policies and intellectual partnerships across the Mediterranean. Confirmed speakers include Italian investigative journalist Fabrizio Gatti and Moroccan feminist and Nobel Peace Prize nominee Rita El Khayat. [more]

Multimedia     click for more

http://www.eurozine.com/comp/multimedia.html
Multimedia section including videos of past Eurozine conferences in Vilnius (2009) and Sibiu (2007). [more]


powered by publick.net