Pred časom je novinar Večera zapisal, da kultura mariborski mestni vrhuški ni ravno med prvimi prioritetami, a da se še kako rada baha s projektom evropske kulturne prestolnice (EKP) v letu 2012. Temu je zoperstavil vsesplošno krčenje sredstev in slepomišenje z multikulturnim centrom Pekarna. Ni bil prvi, ki je začrtal tak kontrast, slednji se je v zadnjem času razvil kar v stereotipen očitek mariborski občini. Težava je po njegovem v tem, da se "klasična visoka umetnost" zaradi prestiža pač venomer regenerira in zlahka preživi, prav tako nima težav popularna (kvazi) kultura, saj jo hranita vedno večja komercializacija in primitivizacija, edina žrtev pa je, pravi novinar, kajpak tisto, kar je – po njegovem -, mariborska oblast obsodila na životarjanje in sodi v register sodobnega, inovativnega, avantgardnega, angažiranega in nekonvencionalnega.

Na prvi pogled je ugotovitev točna, toda manjka ji globinska dimenzija. Iz opisane "kategorizacije" našega (ali občinskega) razumevanja tipov kulturnih produkcij bi lahko razvili še kakšno misel več. Implicitni očitek, ne le v zgornjem zapisu, temveč že skorajda ponarodel, se namreč glasi, da tisti odločevalci, ki govorijo in se veselijo kulture, tega ne počnejo iskreno. Da jih ne vodi resnična moralna skrb. Ter da mogoče, implicite, sploh ne vedo, kaj je kultura, na kar kaže njihova "konceptualizacija" tega pojma. S tem bi se lahko strinjali, vendar bom v nadaljevanju izpostavil temu nasprotno poanto, iz katere je jasno razbrati, da se je "konceptualizacija" še kako zgodila. Dilemo lepo opisuje tale anekdota: ko sem na nedavni okrogli mizi o usodi mariborske Pekarne sedel z županom in njegovo pomembno sodelavko, je moderatorka slednjo provokativno vprašala, če ve, kaj je alternativna kultura. Njen odgovor je bil poveden: da ji na to vprašanje ni treba odgovarjati, je dejala, ker je po izobrazbi diplomirana univerzitetna kulturologinja!

Tisti, ki z neverjetnim žarom v očeh govorijo o EPK, ker menda že vedo, kaj kultura je, le s težavo prenašajo pomisleke in dobrohotno kritiko. Velikokrat se radi zatečejo k tezi, da Mariboru vlada kulturna sivina in da nekateri preprosto ne morejo brez nje. En EPK bi jim porušil tezo o usojenosti Maribora, ki mora ostati kulturno siv, pa četudi premine svet, oni pa bi vendar radi presegli takšno deterministično zaplankanost. Njihova razlaga je, vsaj v nekaterih primerih, nedobronamerna. Nihče ne odreka Mariboru priložnosti, ki se mu obeta. Pač pa se vsi skupaj sprašujemo, ali so odločevalci u usodah kulture in njenih socialnih in medijskih upodobitvah res do konca premislili svoje koncepte.

Zadnje tedne se je velikokrat govorilo ne le o simptomu dojemanja kulture skozi model urbane alternativnosti Pekarne, temveč tudi o drastičnem zmanjševanju sredstev za nekatere utečene projekte (založba Litera, revija Dialogi). In to je pravi kontekst kritike deklarativnega in ponosnega zavzemanja za EPK, v katerem se je velikokrat zaobšlo skrite motive hkratnega malikovanja in izginjanja (oziroma vrednotenja) heterogenih kulturnih praks. Povedano drugače: moralni očitek se je preveč osredotočal na sicer točno dejstvo, da bomo v Mariboru kulturo čez nekaj let ponosno razkazovali svetu, danes pa nam hkrati zanjo ni mar. Kar se je tu spregledalo, prav tako nista le dve reprezentaciji kulture, da nekdo malikuje eno in prezira drugo, da se dezavuira npr. alternativo, založništvo, literarne in humanistične vsebine, navija pa se npr. za pompozno spektakelskost gledaliških predstav kakšnega Tomaža Pandurja. Kajti spontana hierarhizacija je tu le en vidik. Vrednostno diferenciacijo kulture bi lahko ponazorili z dvema skrajnostima, ki smo ju dojemali kot vsebinski, a sta v resnici posredovani. Kakorkoli je bila hvalevredna obsežna spontana podpora Pekarni, pa bi se morali že v korenu preizprašati o razlogih, zakaj nekaj jemljemo za kulturo, spet nekaj drugega pa ne? V Dialogih smo že pred leti empirično dokazovali, kaj šteje zanjo v nekaterih medijih. V Mariboru se odvija na desetine prireditev humanističnega tipa, vendar bodo za lokalne medijske usmerjevalce izpadli iz registra in ostali "nekulturni". Humanistika, družboslovje, mediji in podobni žanri se ne kvalificirajo za kulturne vesti, dogodke ali dejstva, to ostajajo predvsem in zgolj literatura, vizualne umetnosti, film in gledališče. Celo polemike o usodi Pekarne in pomembnosti kulturne produkcije, ki jo goji, se te tedne pretežno niso odvijale na kulturnih straneh časopisja in medijev, še manj so so se tam znašle njene dolgoletne programske vsebine. Od kod potem naše čudenje, če pa stotinam prireditev nekdo zavestno nikoli ni rekel "kulturni dogodek"? Ali če je, recimo, na kulturnih straneh Večera, edina omemba mariborske revije Dialogi, ki jo držite v rokah, v celem letošnjem letu posvečena le novici, da ji občina krči programska sredstva? Če ne bi bilo tega nesrečnega trenutka, sploh ne bi obstajala? Morebiti pa res ne bi smeli za enodimenzionalizacijo tiska in medijev kriviti zgolj pohlepnih lastnikov in kapitalskih tajkunov, ki namesto nas izbirajo nove okuse tega, kar moramo konzumirati. Kot tudi ne novih lokalnih oblastnikov, češ da nimajo posluha za drugačnost in da imajo prirojeni smisel za elitnost – njihove preference so se pač oblikovale tudi po meri profesionalnih oblikovalcev okusa. Ali obratno.

Spontana stratifikacija se kajpak ne odvija le po ključu konceptualnega dojemanja, temveč tudi po moči šelestenja denarja. Tisti, ki preferirajo določene tipe kultur in ponosno zrejo na projekt EPK, imajo svoje računice, finančne ali politične. Tako nekateri mestni kulturni menedžerji, ki celo sekretarsko vodijo projekt, že zdaj pokrivajo svoje tekoče in trenutne programe iz skupnega proračunskega mošnjička za EPK. Dihotomizirala se kulturna krajina očitno ne bo le na podlagi konvencionalnosti in nekonvencionalnosti, temveč blišča, ponosa in denarja na eni strani ter bede in pomanjkanja na drugi. Kultura je pač še ena sfera, kjer lahko izvršujete svojo moč in socialno določate, kaj velja za dominantno in kaj ne. Zares žalostna in za Maribor kar simptomalna bi utegnila biti kakšna ugotovitev "post festum", da je bil projekt EPK v opisanem smislu za kulturo zelo škodljiv dogodek v mestu. Upajmo, da do nje ne pride.

Published 2009-01-09