Odnosi med kulturno sfero v Mariboru in občinsko politiko so se v zadnjih tednih zaostrili. Začelo se je s šokom, ki sta ga doživeli obe neprofitni založbi (študentska Litera za knjižni program in Aristej za Dialogi) ob rezultatih javnega razpisa Mestne občine Maribor za sofinanciranje kulturnih programov. Sredstva so jima bila gleda na leto 2007 zmanjšana kar za 40 odstotkov, vzrok pa je zmanjšanje postavke za založništvo v občinskem proračunu. To, da založbi nista med pripravljanjem proračuna ničesar izvedeli o spremembi, priča o prekinitvi komunikacij med občinskimi službami in samo kulturo. Kot je razvidno iz proračuna, so se sredstva za kulturo v celoti sicer zvišala, vendar samo zaradi investicij (kjer je glavni županov dosežek gradnja novega Lutkovnega gledališča), medtem ko je financiranje programov v povprečju ostalo na lanski ravni ali se delno zmanjšalo. Ker gre pri založništvu glede na celotna sredstva namenjena kulturi za zelo majhen delež (po znižanju za borih 0,5% vseh sredstev za kulturne programe), ni jasno, čemu sploh radikalno znižanje prav za to področje. Zato se ni mogoče znebiti občutka, da gre za povsem politično odločitev zaradi nepoznavanja področja. Dejstvo je, da v ožji ekipi novega župana ni močne osebnosti s področja kulture, prav tako pa ni nobenega kulturnika med člani novega mestnega sveta. Neprofitno založništvo s svojim zahtevnejšimi vsebinami, ki v popularnem medijskem prostoru niso prepoznavne, je tako zelo hitro postalo žrtev proračunskega kupčkanja.

Naslednji šok je bil predlog občinske uprave mariborskemu skvotu Pekarna, da se preseli, njeno zemljišče pa občina proda – čeprav je bila obnova kompleksa Pekarna del občinskega kulturnega programa in so bila v proračunu za leto 2008 že predvidena sredstva za izdelavo dokumentacije za njeno obnovo. Na občini zdaj pravijo, da sredstev za lastni vložek ni več in da se zato ne morejo prijaviti na evropski razpis. Ustvarjalci v Pekarni se morajo nenadoma braniti in javno razlagati, kaj je urbana mladinska kultura in zakaj jo mesto potrebuje.

Tako morajo predstavniki dela mariborske kulture z javnimi akcijami in pritiski preko medijev novi občinski upravi dokazovati, kdo so, kako so in zakaj so. Dialogom se to dogaja po 44 letih izhajanja! Zelo ponižujoč občutek, ki srednje in starejše generacije spomni na polpreteklost mesta, ki intelektualcem in umetnikom večinoma ni bila naklonjena. Maribor je v zadnjem stoletju trikrat izgubil svojo identiteto, najprej po prvi svetovni vojni, in nato po drugi, ko je postal industrijsko središče, ki sta mu način življenja narekovala delavstvo in tehniška inteligenca, kultura pa je težko dihala pod kontrolo partijske polinteligence. Kot neprijazno so mesto občutili številni razumniki, znamenita pa je ostala sintagma legendarnega Bojana Štiha o Mariboru kot "industrijski puščavi". Odliv humanistične inteligence in umetnikov iz mesta (predvsem v Ljubljano) je bil stalen in ogromen. Tretja izguba mestne identitete se je zgodila na začetku devetdesetih let, ko je po propadu industrije mesto tudi materialno obubožalo in je od Štihove industrijske puščave ostala samo še puščava. Vendar se je zdelo, da se v zadnjem desetletju položaj izboljšuje. Nekatere investicije v kulturi so mesto za ustvarjalce naredile privlačnejše, ustanovitev Filozofske fakultete naj bi okrepila humanistično inteligenco v mestu, odliv ustvarjalcev se je delno zmanjšal, v mestu deluje nekaj vrhunskih umetniških skupin. Občina je celo pripravila mestni kulturni program za obdobje 2007-2011 in zdelo se je, da vendarle bolj načrtno spremlja kulturo. A ves optimizem je še zmeraj na zelo trhlih temeljih, saj številni kulturni programi slonijo na eni sami osebnosti z združevalnimi in organizacijskimi sposobnostmi. Mnogi ustvarjalci in profesorji humanistike se v mesto samo vozijo od drugod in v njem in z njim zares ne živijo. In če pogledam na svojih 25 let v mariborski kulturi, od tega zadnjih 15 v založništvu, moram priznati, da sem vedno z eno nogo stala v Ljubljani, saj s potenciali v samem mestu tako zahtevnih programov ne bi mogli nikoli izpeljati.

Ob zadnjih konfliktih, ki jih je s svojimi odločitvami povzročila občina, se krepijo medsebojne napetosti tudi v sami kulturi med na eni strani visoko in urbano kulturo, na drugi strani pa ljudsko, popularno in ruralno kulturo (ki je v mestu – tudi po medijski odmevnosti – prevladujoča), saj se prva zaradi opisanih dogodkov upravičeno počuti ogroženo. Zaradi občutka ogroženosti in nepriznavanja se lahko odliv intelektualcev in umetnikov iz mesta v hipu spet poveča. Trenutek je bolj usoden, kot se zdi na prvi pogled. Če se drevesa, ki so zrasla v zadnjem obdobju, z nepremišljenimi potezami posekajo, se bo puščava pokazala spet v vsej svoji razsežnosti.

Seveda vemo, da občini na vseh koncih primanjkuje sredstev in da je finančna situacija prenapeta, toda to ni noben izgovor za nekonsistentno in nepremišljeno ravnanje s kulturo. Še posebej, če ta politika hkrati z vsem pompom kandidira za naziv evropske prestolnice kulture. Odsotnost vsebinskega koncepta spremlja mariborski projekt že od prvih priprav, do danes še ni bil imenovan umetniški direktor EPK, medtem pa je župan začel program sestavljati kar sam. Drugače namreč ni mogoče razumeti njegovega javnega povabila režiserju bogatih gledaliških spektaklov Tomažu Pandurju in podpisanega dogovora z Dunajsko državno opero o gostovanju v Mariboru v okviru EPK. V obeh primerih gre za dragi gledališki produkciji, ki lahko z vsemi ponovitvami vred zagotovita le nekaj dni programa v celoletnem projektu. Izkušnje dosedanjih prestolnic kažejo, da se v povprečju skoraj 80 % programa financira iz javnih sredstev, od tega jih dobro polovico prispeva država, ostalo pa regija in samo mesto. Od kod namerava mesto financirati program, ko pa zmanjšuje sredstva za tiste, ki v mestu že obstajajo? In zakaj se župan odloča za programe, kot sta zgoraj omenjena, ob tem ko je iz proračuna za leto 2008 črtana investicija v obnovo in širitev prostorov Umetnostne galerije? Samo razstave so namreč tiste, ki lahko v programu EPK vsem domačim in tujim obiskovalcem mesta nudijo program, ki je stalno (vsak dan) odprt in na voljo. V proračunu 2008 tudi zija velika ničla pod postavko investicij iz strukturnih skladov, zato se lahko upravičeno sprašujemo o načrtnosti in premišljenosti priprav na program EPK oz. o obstoju premišljene kulturne politike v mestu sploh.

Ko to pišem, je Maribor pred ponovnim zagovorom svoje kandidature za EPK v Bruslju. Ko bodo Dialogi izšli, bo rezultat najbrž že znan. V vsakem primeru (ali bo Maribor potrjen ali zavrnjen) bodo ob vsem naštetem v domači kulturi ostali dvomi, ali mesto ne bo še naprej ostalo le puščava.

Published 2008-11-14