Naslov uvodnika izpod peresa Borisa Vezjaka je Kdor ni proti nam, je z nami, ukvarja pa se z naraščajočo težnjo po depolitizaciji v slovenski družbi. Politika je v javnosti obveljala za nekaj gnilega, za nekaj, kar se je vrinilo v vse pore javnega življenja in ga je treba vsekakor izgnati. S tem se – bizarno – strinjajo tudi vse politične sile. Vezjak ocenjuje takšno gledanje kot napačno, saj odvrača državljane od mehanizmov odločanja, reprezentativna demokracija pa s tem postane nesmiselna in odveč.

Urednik za družboslovje Ciril Oberstar v uvodu pogovora z dr. Oliverjem Vodebom zapiše, da sta trženje in oglaševanje uzurpirala medijski prostor, oglaševalski sektor pa je vedno manj reflektiran ter vedno bolj instrumentaliziran za namene promocije konkurenčnih blag in višanja dobičkov. A tudi na tem področju se prebuja kritična misel, ki poskuša znova opozoriti na prislovično večplastnost komunikacijskih prijemov, na katero so prisegali pionirji komunikacije. Prav to je področje delovanja Oliverja Vodeba, ki bi ga še najlažje opisali kot zagovornika družbeno odgovornega komuniciranja. V pogovoru so predstavljeni nekateri kritičnimi posegi v javno sfero, ki jih je pripravil Vodebov studio Poper. Vodeb pa je tudi ustanovitelj in dolgoletni vodja festivala Memefest, namenjenega predvsem mladim oblikovalcem, sociologom in komunikologom.

Temo je pripravil urednik za gledališče Primož Jesenko, obravnava pa delovanje izobraževalnega sistema na področju kulture in umetnosti, pri čemer beleži predvsem neformalne izobraževalne tendence na področju sodobnega plesa, kreativnega pisanja dramatike, šolo gledaliških improvizacij in zasnovo gledaliških programov za dramsko pisanje, lutkarstvo in igro pred kamero na ustanavljajoči se Akademiji za umetnosti v Mariboru. V iracionalnem družbenem kontekstu te dejavnosti zaenkrat rešuje le entuziazem. Z zgovornimi prispevki, napisanimi iz izkušenj, sodelujejo: Sinja Ožbolt, plesalka in koreografinja, članica Umetniškega sveta Plesnega Teatra Ljubljana, Minka Veselič Kološa, ustanoviteljica in prva umetniška voditeljica Plesne izbe Maribor, danes strokovna svetovalka za ples pri Javnem Skladu RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor, Maja Delak, plesalka, koreografinja in umetniška voditeljica Zavoda Emanat, Petra Pikalo, plesalka, koreografinja in pedagoginja v kulturi, Nataša Tovirac, programska in umetniška voditeljica Plesnega studia Intakt, Goga Stefanovič-Erjavec, koreografinja in umetniška voditeljica Plesnega foruma Celje, Daliborka Podboj, plesna kritičarka in pedagoginja, Mojca Dimec Bogdanovski, igralka, profesorica in strokovna usmerjevalka ŠILE, Andreja Kopač, publicistka, nekdanja koordinatorica izobraževalnega programa Zavoda Maska, Simona Hamer, absolventka dramaturgije in članica iniciative PreGlej, in Vili Ravnjak, umetniški vodja SNG Drame Maribor in vodja priprav učnih vsebin gledališkega programa na bodoči Akademiji za umetnosti Maribor.

V Kulturni diagnozi so sodelavci ocenili naslednje knjige: Alexandre Koyré: Znanstvena revolucija, Umberto Eco: Otok prejšnjega dne, David Albahari: Besede so nekaj drugega, Cvetka Bevc: Zgodbe iz somraka, Jasna Vombek: Pripovedne promenade. Tomaž Toporišič nadaljuje svojo serijo Zemljepisi sodobne scenske umetnosti z ocenami najnovejših slovenskih in mednarodnih produkcij.

Dnevnik je pisala vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar in v njem predstavila svoje najnovejše projekte, hkrati pa tudi zapisala marsikatero značilno o preživetju sodobnih umetnikov.

Leta 1970 je bilo v Ljubljani po premieri Handkejevega Kasparja na neodvisni sceni ustanovljeno Eksperimentalno gledališče Glej, kot so zapisali njegovi ustanovitelji zaradi "potrebe po eksperimentalni dejavnosti v sodobnem gledališču". Glej še zmeraj obstaja in je medtem šel skozi roke številnih generacij. Primož Jesenko je v Detektorju postavil nekaj vprašanj o njihovem sedanjem eksperimentalnem programu ter delovanju enemu izmed trojice trenutnih vodij Gleja Juretu Novaku.

Pedagoška fakulteta v Mariboru ima dolgo zgodovino, svojo slavo in svoje padce. Dve leti nazaj je postala prevelika, zato se je na univerzitetni ravni porodila ideja, da razpade v manjše enote. Nastali sta Filozofska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, v povojih je Akademija za umetnosti, od matične Pedagoške fakultete pa je ostala še manjša z enakim imenom. V Dialogih smo že namenili pozornost nekaterim med njimi, to pot pa se je urednik Boris Vezjak v Družbeni diagnozi posvetil sedanji Pedagoški fakulteti. Pogovarjal se je z njenim dekanom dr. Samom Fošnaričem in s prodekanom, predsednikom Akademskega zbora Pedagoške fakultete, dr. Matjažem Duhom.

Published 2008-08-14