V Sloveniji se politiko in javno sfero, vsaj deklarativno, depolitizira. Politika ni več to, kar bi morala biti. Je nekaj gnilega in odvratnega. Kot pravi politolog Jernej Pikalo, imamo opraviti s protipolitiko – s strašnim duhom, ki ga je treba izgnati in glede česar se, bizarno, strinjajo politične sile vseh barv, rdeče, črne ali vijolične. O tem so tako rekoč dosegle konsenz, kar je bizarnost na kvadrat. Povsem legitimno početje politike in upravljanje s skupnimi zadevami je postalo stigmatizirano in grešno. Ne le v smislu, da je politika nemoralno početje, da je "kurba", temveč da se njeno sfero, sicer povsem legitimno v sebi in zase, sistematično izganja. Oblastniška garnitura je takšno občutenje še podkrepila z gestami, ki bi jim lahko nadeli ime "paranoidna konstrukcija sveta in politike": z distinkcijo na "naše" in "vaše", z iskanjem skritih komplotov in povezav, še zlasti med gospodarstvom in politiko ali mediji in politiko (natanko tam pač, kjer komu to najbolj ustreza). Da se je politika zarezala v vse pore družbenega življenja, je kot zgrešeno tezo kupil celo samooklicani potencialni novi mandatar, sicer prvak opozicije. Tudi on bi jo, tik pred državnozborskimi volitvami, izganjal. Polom glede razumevanja je torej popoln – politiko naj sploh ne bi delali politiki, beremo, temveč (verjetno) tehnokrati, strokovnjaki in eksperti za posamezna področja; prvi zgolj izvajajo njihove želje in ukaze. Napačen je tak korak tudi zato, ker povsem odreže državljane od mehanizmov odločanja – reprezentativna demokracija, v kateri državljani svobodno izbiramo tiste med nami, ki jim zaupamo in smo jim posledično pripravljeni prepustiti državo v vodenje, postane s tem nesmiselna in odveč. Depolitizacija kot sfabricirana utopična slika, ki jo nekateri voditelji rišejo, je nedopustna, globoko v sebi nedemokratična in pomeni pristanek na neupravičeno in nesmiselno izganjanje hudiča, ki ga je ustvaril nek partikularni pogled. Toda hkrati je to tudi učinek patologizacije političnega. Pristanek nanjo pomeni pristanek na sprevrženo razumevanje konceptov in realnosti.

Paranoidna konstrukcija sveta in politike ni nekaj, kar bi se začelo z mandatom te vlade; njen življenjski vek je daljši. V njenem okviru sveta je vsak posameznik, vsak državljan in seveda predvsem vsak "napačen" politik kompromitirajoče z nekom povezan že zato, ker je član kakšnega društva, ker sedi v napačnem strokovnem telesu ali ker je z nekom v gostilni spil kavo. Zaradi tega je stigmatiziran za naslednjih 50 let, vsaj dokler se ne priključi pravi strani. Kot je v svojem psihogramu v knjigi Svet kot zarota, opozorila že Spomenka Hribar, je v takšnih razmerah sil sobivanje nemogoče. Kdor ni z nami, je proti in je izključen iz igre. Toda ne kar tako, izključen je kot nemoralen, sprijen, grešen, umazan in podel. Imenujmo tak postopek za "demonizacijo", ki je skupaj z depolitizacijo poglavitna kontura stanja duha trenutne zmedene, kaotične in obsesivne situacije. Nenaravnost, ki spominja na izredne razmere, privide in prisluhe, je nepreseženo dejstvo. Ustvarjeno okoliščino s pridom izkoriščajo nacionalisti, ki populistično stavijo na karto apolitičnosti – politika je pokvarjena, oni, nacionalisti, so nad tem. Spet drugi, ki obljubljajo "onstranost", nekakšno novo politiko, ne počnejo ničesar bistveno drugačnega; vsi se v tem stanju izmikajo pravi diagnozi, ki je zelo enostavna: z nasprotnikom je nemogoče tekmovati, ker v partiji ves čas zadaja nizke udarce, ki bi morali biti v tekmi prepovedani. S tem, ko nas izključuje, je izgubljen tudi smisel igre, katere predpostavka je vselejšnja enakost pogojev za igralce. Eksegeza "novih politikov" je neprepričljiva: v demokraciji je menda vsaka izbira pravilna, zmaga lahko vsakdo, zato se moramo s takimi akterji čim hitreje sprijazniti. Toda potem storijo "faux pas" – zahtevajo nova pravila, ne da bi pred tem pokazali, kaj je narobe s starimi.

Za nameček se je z novotarijami mešetarilo že na volitvah leta 2004, ko so nam kasnejši zmagovalci takisto obljubljali "novo pot", kot so ji rekli. Začelo se je z obljubo o "politiki dobrega in poštenega upravljanja z državo". Govorili so o sproščeni Sloveniji, obetali zlato dobo slovenstva, najdevali nebesa in raj pod Triglavom, govorili o Slovencih kot najboljših na svetu, četudi ne največjih. Plehke populizme so namesto kritiziranega "Kdor ni z nami, je proti nam", celo navidezno samokritično spremenili v geslo "Kdor ni proti nam, je z nami". Tako kot prvo načelo vodi logika izključevanja, drugo vodi logika prisilnega vključevanja, ki ni nič prepričljivejša od prve. Ne le, da so si jo sposodili pri Tinetu Hribarju, povzeli so jo po evangelijih (Lk 9,49, Mk 9,38). Ko namreč Jezusa učenec Janez opozori na nekoga, ki je menda v njegovem, Jezusovem imenu, "izganjal demone" (sic!) in so mu Jezusovi privrženci to oporekali, ker da ni "njihov", mu je ta odvrnil: "Kdor ni proti nam, je za nas." Z nami je torej natanko tisti in prav vsak, ki ni zoper naša načela. Toda biblični izrek je neroden: katera so naša načela in zakaj bi morala biti zgolj naša ter sploh od nekoga? Čemu bi potrebovali novodobnega Jezusa in izganjalca demonov? Načela so ali pa niso, ne morejo biti last vlade ali posamezne stranke. In preštevanje drugih kot naših ali "ne-proti-naših" je ista figa. Žargon "našosti" in "proti-našosti" ali "ne-proti-našosti" bi morali že zdavnaj opustiti, a se ga zgolj nadaljuje z nekakšnim navideznim preobratom, ki namesto izključevanja drugih nadomestno vpeljuje nasilno "pokristjanjevanje" tisti, ki so "ne-naši".

Demonizacija in diskreditiranje vseh in vsega s "politično motiviranostjo" sta se brez težav bolehno razlezli tudi v kulturne institucije in denimo postali kriterij imenovanja direktorjev ali članov njenih organov. Toda zdaj smo na tem, da normalno polisno udejstvovanje prekolnemo, ker so nam ga priskutili. A ko ga vehementno obsojamo, bi morali zelo previdno ravnati tudi ob napovedani depolitizaciji. Politika kot skupno upravljanje z javnimi zadevami ne bi smela postati nemoralna, kakorkoli že drži, da so iz nje številni naredili popljuvano pocestnico, da bi lažje vodili perfidne vojne. Takšna poteza zanesljivo ni pravi terapevtski pripomoček v rokah tistega, ki bi želel razredčiti naseljene demone "naših" in "ne-naših".

Boris Vezjak

Published 2008-08-19