Želja po doseženju priznanja v kulturi se zdi samoumevna, sicer se ukvarjanje s kulturo, po merilih družbene uspešnosti, ne zdi smiselno. Umetnikovega preživetja pač ni mogoče misliti kot razdajanje v nedogled. Kot vidi Boris Groys, kultura in logika njene ekonomije vselej stremi po prevrednotenju vrednosti tega, kar smo že videli in poznali. Po preseženju že znanega z nečim ekskluzivno novim. Obzorje je načeloma odprto za vsakogar.

Kakor za zgodovino velja, da ni v njej nič samoumevnega, pa se zdi v aktualni ekonomiji posredovanja pomenov bistvo manj pomembno od etikete, ki je na pomen pripeta in bi utegnila dogodku navreči več občinstva. Predstavljeni pomen je včasih bolj, drugič manj prosto razviden. Posebna situacija pa napoči, ko se javnost komaj še ukvarja s pomenom, ki je v videnem zaznaven, in z vsem tistim, kar ostane neprepoznavno. Točka gledalske apatije ob prikazani vsebini je vselej blizu oz. je njena možnost ves čas tu. To stanje še utrdi dejstvo, da tudi sodobni potrošnik kupuje v prvi vrsti tisto, s čimer dogradi lastni osebnostni manko.

Vse to presega goli domet navduševanja nad umetnostjo. Če se ozremo na stvari želodca: Folklor, znana bruseljska restavracija v lasti nekdanjih Jugoslovanov, se je prilagodila sodobni atmosferi ozaveščenosti s črtanjem nasičenih maščob in vseh odvečnih kalorij z jedilnika, ki sicer izdaja značilen srbski kontekst. In s tem vsaj deloma izgubila sebe: pleskavica je podobna pleskavici, a ji manjka okus, medtem ko tako imenovani kajmak spominja na low-fat kislo smetano. Po vsem tem pričakujem tudi brezalkoholno pivo. Pride alkoholno, a kaj, ko to ob vsem prej okušenem ne tekne. Imperativ zdrave prehrane, ki sproducira korektno simulacijo pregrešne visokokaloričnosti, ukine tudi vtis prenažrtosti, ki te je sicer za določen čas vselej odvrnil od orgij tega tipa. (Je to vizija prihodnosti, ki se obeta?)

Omenjena epizoda odraža prav tisto "družbeno resonančno dno", o katerem leta 1999 piše Robert Kurz, ko razbira svet kot voljo in dizajn (oz. voljo do dizajna) in zaznava znotrajsistemsko ekonomijo simulacije kot postmoderni družbeni značaj, ki usmerja kritično mišljenje v slepo ulico. Takšen diskusijski kontekst odstrani problem krize in vse neustrezno/moteče kot nekaj neveljavnega in nemogočega.

V zraku je vtis, da tudi kompetentnost medijev, ki krepijo odmevnost (ne le umetniških) projektov te baže, usiha ali pa se niti ne zdi realna ambicija. Stvari se zdijo povezane. Poročanje o umetnosti, ki bi bilo utemeljeno na trdnih strokovnih merilih, rada zamenja napol procesirana površinskost, ki se v dobršni meri sama devalvira in bi nemara zaslužila dobronamerni spregled. Pa vendar je tu in je ni mogoče obiti. Isto velja za marsikateri napovednik kulturnega dogodka ali spremni list odnese v verbalistično hipertrofiranost brez temelja. Vse, tudi dreks (kot sloveni Jarryjev "merdre" iz Kralja Ubuja prevod Aleša Bergerja 1996.) je potrebno zaviti v sijoč ovoj in potencialni dvom vase odložiti ob stran. Na ta način se umetnost znajde v prostoru piarovske prakse, ki je posredovana prek nepreverljivih sintagm. Ali pa gre v potovanjih po "dramaturgiji zemljevida notranjega sveta" za zanašanje na pregibnost besede, za uprizarjanje verbalnega baleta, katerega interes za nalaganje mikavnih krilatic zavzame doneči slog zmuzljive splošnosti – 'ponudnikov' tekst že odzvanja grandiozno, v 'odjemalcu' pa nekam postransko in pogrešljivo, kot sinonim nečesa drugotnega. Sprejemnik, na katerega pusti zveneči piar fascinanten vtis, je namreč zvajan v iskanje pomenov tam, kjer teh nemara niti ni. Na srečo je meščan toleranten in – za razliko od "trde" kritiške klime – sprejme vse, kar se mu "zdi v redu".

V klimi družabnih kronik, kjer je pred pomenom poglavitna misel na embalažo in tudi sprejemnik preide iz vloge u-porabnika v porabnika, jo strokovnost odnese slabo. Ugotovitev ni nova. Oddaljitev se zdi analogna utonjenju teorije "v neoliberalni vulgati", ko se mediji "soočajo z balastom družbeno popolnoma irelevantnih in indiferentnih informacij" (če citiram Marto Gregorčič v Časopisu za kritiko znanosti s temo Umetnost, aktivizem, spektakel) – to pa kljub dejstvu, da je medijska dejavnost izvajana z alibijem večjega približanja odjemalcu in nekemu imaginarnemu okusu. Eden osrednjih utrjevalcev takšnega stanja se zdi v televizični družbi, ki se nam dogaja, prav tisti javni servis, ki je preteklo leto preživel s tako neznanskim uspehom in dobičkom, da mu je lep del relevantnega kadra zbežal. V licenčno Piramido so tako zvabljani znameniteži iz sosednje ulice, ki naj bi prilili višjo gledanost in se kot tekmovalci zaletavajo v tistih nekaj dosojenih minut, pogosto brez vsebine, s katero bi imeli zapolniti minutažo. Iz spopadanja z argumenti pademo nenadoma v ekshibicionizem štosiranja, v neprekinjeno prijazno simpatičnost (to osnovno valuto na rejtinge pripete dobe), kjer ni pomembno, kaj kdo reče, da le nekaj reče.

Prav s programiranim zadrževanjem okrog povprečja pa to okolje temeljito matira samega sebe. Saj zakaj siliti iz brezbarvnosti, ko vsakdanja praksa pridiga prav nasprotno? Raje naložiš in upaš na zmago.

Published 2008-04-29