V uvodniku Emica Antončič komentira letošnjo vrnitev gledališkega režiserja Tomaža Pandurja na oder mariborskega gledališča s predstavo Tesla Electric Company. Pandur, ki je v prvi polovici devetdesetih uspešno umetniško vodil mariborsko Dramo in jo uveljavil tudi v mednarodnem prostoru, je po tem sedemletnem obdobju moral oditi zaradi hudih finančnih izgub, nastalih v gledališču. Zdaj se v svoje mesto znova vrača ob nenavadno močni medijski podpori časopisa Večer, mariborska politika pa ga namerava vključiti v program evropske kulturne prestolnice. Maribor je namreč tik pred imenovanjem za to evropsko kulturnopolitično manifestacijo za leto 2012. Pandurjevo baročno razkošno gledališče, ki ob odsotnosti družbene in intelektualne angažiranosti nudi publiki čisti pasivni vizualni užitek, očitno – komentira glavna urednica Dialogov – ustreza želji mesta, ki ga pestita revščina in letargija, da se pred evropskim kulturnim občinstvom pokaže v razkošju in glamurju.

Gledališki urednik Primož Jesenko je pripravil velik intervju s Tonetom Partljičem, najuspešnejšim sodobnim slovenskim komediografom, nekdanjim dramaturgom v Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor, umetniškim vodjo Mestnega gledališča ljubljanskega in SNG Drame Ljubljana, predsednikom Društva slovenskih pisateljev in poslancem v Državnem zboru, zdaj pa upokojencem in predsednikom slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru. Za Partljiča je značilen ton, ki – tudi ko je kritičen – še potreplja po ramenu in morebitnega nasprotnika razoroži. Kot izrazito dialoška osebnost, do katere je pot vselej mogoče najti, je sogovornik, ki v pripovedi sam prehaja med tematskimi sklopi, tako da vlogo spraševalca prehiteva in jo po svoje ukinja. Navidez ni teme, ki bi mu bila tabu, mirno spregovori tudi o manj sončnih plateh svoje preteklosti, ki jih je z močno voljo presegel.

Tema številke je posvečena Bertoltu Brechtu. Leta 2006 se je pisala petdeseta obletnica Brechtove smnrti in v številnih nemških mestih so se spominjali njegovega življenja in dela. V Ljubljani pa je bilo še vedno modno vihati nos in govoriti, da je Brecht passé. Temu navkljub so se na Delavsko-punkerski univerzi odločili proslaviti spomin na Brechta z bralnim krožkom. Del prispevkov, ki so nastali za to priložnost, zdaj objavljamo v Dialogih. Uvod v temo pod naslovom "Der Brecht hat immer recht" je napisala Lidija Radojević. Miklavž Komelj misli, da lahko razmišljanje o Brechtu pomaga prebiti blokirano situacijo, v kateri se je znašla sodobna umetnost v razmerju do političnega, in v svojem članku analizira vprašanje o (ne)možnosti poezije kot politično vprašanje. Ciril Oberstar pregleduje temo smrti v Brechtovih delih in ji išče filozofske vzporednice. Gledališke tehnike, s katerimi je Brecht dosegal potujitveni učinek, so dobro znane in raziskane, Primož Krašovec pa se v svojem članku ukvarja z vprašanjem, s kakšnimi sredstvi Brechtovi dramski teksti (kot teksti) delujejo potujujoče na bralca. Rok Benčin primerja Brechtovo dramo Dobri človek iz Sečuana in von Trierjev film Manderley ter ugotavlja, da če je Brechtova drama kritika individualne morale v nasprotju z nemoralnostjo sistema, gre von Trierjev film še dlje, ko prikaže protislovja zamenjave sistema samega.

V Branju je tokrat objavljen en sam tekst: prevod povesti Škrlatna jadra ruskega pisatelja Aleksandra Grina (1880-1932).

V Kulturni diagnozi Andrej Adam piše o knjigi Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda, Ines Cergol pa ocenjuje kriminalko Rizling polka, ki jo je napisal Štefan Kardoš. Igor Žunkovič poroča o simpoziju, posvečenem enemu največjih sodobnih slovenskih pesnikov Gregorju Strniši. Tomaž Toporišič piše o štirih zanimivih gledaliških predstavah. Mlado vino iz Italije je švicarski režiser Christoph Marthaler predstavil na Salzburških poletnih igrah. Predstava Drage drage slovenske koreografke Maje Delak je premiero doživela na ljubljanskem festivalu Mesto žensk. Na festivalu Ex ponto pa je bilo mogoče premierno videti predstavo Enkrat v življenju moraš resno prenehati z neumnostmi argentinsko-španskega multimedijskega umetnika Diega Garcie ter predstavo Črna dežela madžarsega režiserja Árpáda Schillinga.

Številne obravnave medijske problematike v tem letniku Dialogov zaključuje članek Enrica Marína Otta, profesorja na Fakulteti za novinarstvo in komunikacijske znanosti univerze v Barceloni z naslovom Sredstva javnega obveščanja in demokracija v Španiji. V Španiji poteka intenzivno združevanje medijskih podjetij ob prevladi konzervativno usmerjene novinarske kulture in razvedrilnih vsebin ter premajhni zastopanosti jezikovne, kulturne in narodne različnosti v državi.

V Družbeni diagnozi je Boris Vezjak postavil nekaj vprašanj o problematiki istospolnih v Sloveniji sociologu, gejevskemu aktivistu ter uredniku revije Narobe Romanu Kuharju.

Published 2008-02-22