V tej številki končujemo serijo Družbenih diagnoz, v kateri smo se ukvarjali s položajem slovenščine in drugih evropskih nacionalnih jezikov kot znanstvenih jezikov v odnosu do globalne angleščine. Ob opozorilih nekaterih slovenistov, da slovenščina izgublja eno svojih najvišjih funkcij, funkcijo znanstvenega jezika, in srditih, a količinsko omejenih debatah v akademskih krogih, ki so se sprožile, smo želeli najprej ugotoviti, kakšno je pravzaprav stanje v praksi. Vsem, ki niso ravno vpeti v študijski proces (ki ne predavajo na univerzi ali tam ravno ne študirajo) namreč sploh ni znano, kaj se ob mednarodnih izmenjavah profesorjev in študentov na fakultetah dogaja. S postavljanjem podobnih vprašanj smo se sprehodili od slovenskih fakultet in resornega ministrstva preko evropske komisije do posameznih evropskih fakultet. Pokazalo se je, da se odločanje o uporabi jezika pri predavanjih na evropskih univerzah (predvsem ob mednarodnih izmenjavah) prenaša na najnižje, operativne ravni. Evropska skupnost organizacijo izobraževalnih sistemov, določanje učnih vsebin in jezikovno politiko prepušča državam članicam, zakoni držav članic (tudi slovenski o visokem šolstvu) prepuščajo določitev pogojev za pouk v tujem jeziku statutom univerz, slednji so pogosto ohlapni (statut Univerze v Ljubljani npr. govori o nedoločnem "večjem številu" tujih študentov) ali pa ureditev tega vprašanja prepuščajo posameznim članicam, tj. fakultetam (Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem). Tako se na koncu odloča na operativni, vsakdanji, pragmatični ravni. Majhno število slovenskih in evropskih dekanov, ki so odgovorili na naša vprašanja, si je mogoče različno razlagati, a končni, celoviti vtis vendarle kaže, da smo bili s svojimi vprašanji zelo zgodnji, da številni o tej problematiki niso razmišljali, da na njeno urejanje še niso pripravljeni. Odgovorili so tisti, ki imajo do problematike izoblikovano jasno stališče (in to je v grobem takšno, da je angleščina pač orodje, ki omogoča globalno komuniciranje v znanosti, da pa je treba ohranjati tudi nacionalne znanstvene jezike in se upirati komunikacijski tiraniji angleščine), in tisti, ki so se urejanja že sistematično lotili. Univerza v Helsinkih, ena najvišje ocenjenih evropskih univerz, je to pomlad sprejela novo jezikovno politiko, ki vključuje mednarodnost, multikulturnost in večjezičnost kot vrednote, vendar sta glavna učna jezika na univerzi oba nacionalna jezika (finščina in švedščina) in tudi tuji dodiplomski študenti morajo del študija opraviti v teh jezikih. Podiplomskim študentom tega ni treba, vendar imajo možnost študirati tudi v obeh nacionalnih jezikih. Študentje na izmenjavi lahko izbirajo iz bogate ponudbe predmetov v različnih jezikih. Očitno je torej mogoče najti model, ki spodbuja mednarodnost, hkrati pa ščiti nacionalni znanstveni jezik.

Vprašanje nacionalnih znanstvenih jezikov je samo eno od številnih vprašanj s polja odnosov nacionalno-globalno, je pa v primerjavi z npr. vprašanjem kapitalske samostojnosti nacionalnega gospodarstva ali zakonodajno-pravno neodvisnostjo, navzven najbolj očitno prepoznavno. Jezik je pač zadnje določilo, s katerim nek narod stoji ali pade. Izgubljanje višjih zvrsti jezika ter uvajanje angleščine v znanost in visoko izobraževanje utegne biti po opozorilih nekaterih slovenistov samo začetek procesa, ki lahko posledično postopoma prehaja tudi na nižje izobraževanje in druga življenjska področja.

Pri Slovencih je jezikovno vprašanje še posebej očitno in občutljivo, saj smo se vse do leta 1991, ko smo dobili svojo državo, utemeljevali prav z jezikom in v njem ustvarjeno kulturo. Pouk nacionalne zgodovine ves čas poudarja ohranitveno moč jezika pred stalnim potujčevanjem in podrejanjem. Toda pri odločitvi, ali ohranimo in naprej razvijamo slovenščino kot znanstveni jezik ali pa ne, ne gre več za upor ali boj za obstoj z zunanjim sovražnikom, saj nam nič ne preprečuje, da slovenščine na akademskem nivoju ne bi ohranili. Nihče nam ne vsiljuje angleščine in ne prepoveduje slovenščine, ampak se soočamo s povsem svobodno izbiro med (najmanj dvema) alternativama. Globalizacija postavlja povsem nove dileme. Lahko seveda ugotovimo, da sodoben razvoj znanosti zahteva publiciranje v angleščini, če se želimo kot znanstveniki uveljaviti, vendar nam nobena zunanja sila ne preprečuje, da bi znanstveno objavljali (in posledično še predavali, razvijali terminologijo) v slovenščini. Slovenski fizik se povsem svobodno odloča, ali bo svoje znanstvene članke objavljal zgolj v angleščini ali tudi v slovenščini, slovenski birokrat v Bruslju se povsem svobodno odloča, ali bo dal svojega otroka k pouku slovenščine v Evropski šoli ali ne, senat slovenske univerze se svobodno odloča, kako bo uredil rabo tujih jezikov ob mednarodnih izmenjavah na svoji univerzi. Takšno svobodno odločanje pa ima nujno opraviti z vrednotenjem. Če bo osebam iz zgornjih primerov slovenščina pomembna vrednota, se bodo odločali zanjo ali zanjo v kombinaciji z drugimi vrednotami, če jim slovenščina ne bo nobena vrednota (več), bodo v celoti dajali prednost drugim vrednotam, , npr. kariernim možnostim v tujini.

Slovenski kulturni eliti, katere najbolj glasni predstavniki so ponavadi pisatelji, je tudi v času globalizma slovenščina pomembna vrednota, enako velja za humanistiko in družboslovje, ki imata za svoj raziskovalni predmet Slovence, slovenski jezik, kulturo, zgodovino itd., pri ostalih znanostih pa že nastajajo razpoke; medtem ko biologi vztrajno skrbijo za svoje terminološke slovarje, se številnim tehnikom, fizikom in kemikom to ne zdi več potrebno, in tudi že javno povedo, da jim pri strokovnem uveljavljanju slovenščina ne prinaša potrebnih točk. Večina intelektualcev pa se problematiki izogiba in molči, saj je z nacionalnega vidika izjemno kočljiva. Bi si upali trditi, da obstoj Slovencev kot naroda danes ni več pomemben? Si upajo to trditi drugi Evropejci za svoje narode?

Toda živimo v demokraciji in odločali se bomo svobodno. Končni rezultat v prihodnosti bo povedal, kakšna je bila odločitev in kakšne vrednote so zmagale.

Published 2007-12-10