Val gonje proti "največjemu zlu 20. stoletja", cigareti, je že pred časom zajel tudi Slovenijo, ko čakamo na sprejetje novega, mnogo strožjega protikadilskega zakona (Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov), ko mnogi gostinski lokali trepetajo za svojo prihodnost, ko kadilec (tudi sam) ne ve več, ali se mu bolj gabi čik ali ukrepanje. Kako je možno, da je eden glavnih problemov človeštva, onesnaževanje okolja, urejen s skromnim Kjotskim protokolom, ki predpisuje le neznatno zmanjšanje emisije toplogrednih plinov, medtem ko je videti urejanje postranskega problema, kajenja, kot lov na čarovnice, kot farsa? Kakšna filozofija se dejansko skriva izza te restriktivne politike? Ali je pasivno kajenje dejansko tako škodljivo?

Še pred nekaj desetletji je bilo v kajenju nekaj magičnega, neobvladljivo privlačnega, skrivnostnega in predvsem herojskega. O škodljivosti niti besede. Če pogledamo filme, še posebej ameriške, je bilo filmsko platno prekrito s cigaretnim dimom, ki je prihajal iz ust filmskih junakov, privatnih detektivov, gangsterjev, kavbojev, a tudi predstavnikov višjega razreda v obliki cigare. Cigareta je bila sestavni, nujni del junakove podobe, enako pomembna kot pištola ali klobuk. Vseskozi je v to pozitivno vlogo (sicer vedno nevarno pozitivno) počasi vstopala negativna, pogubna plat, še posebej, če privlečemo v spomin "kadilski" lik femme fatale, ki je morda najboljša paralela protitobačni vojni. Kolikor je bila femme fatale za moškega pogubna, ker je predstavljala nekakšno grožnjo izgubi moške identitete dobrega družinskega moža in očeta, toliko je cigareta pogubna ne le za kadilce, ampak kar za celotno človeštvo, pravijo znanilci nove protitobačne vojne. Kadilci danes niso več le samomorilci, ampak so postali morilci. Po novem ob gledanju ameriškega "nikotinskega" filma zagledaš cigareto in se le še čudiš: "Pa tu ja kadijo!" Ali gledaš Prebujeno vest, v katerem skuša Al Pacino razkrinkati laži tobačne industrije. Ali bereš sporočila vodilne svetovne protitobačne velesile ZDA o zdravem življenju in dolgem življenju, po novem pa tudi Evropske unije s sloganom: "POMOČ: Življenje brez tobaka." Počasi bodo kadilci na cesti (volja nekaterih delodajalcev), na koncu pa le še v muzejih.

Če je že povsem očitno, da je kajenje smrtno nevarno, ni povsem jasno, ali velja enako tudi za pasivno kajenje; jasno je le, da je slednje nujni instrument uspeha takšne politike. Če bi kajenje škodilo le kadilcem, bi imeli nekadilci bolj malo možnosti. V lokalih, na delovnih mestih ali na javnih prevoznih sredstvih bi se pač malo več zračilo, nekadilci pa bi bili še vedno prepuščeni vljudnosti in obzirnosti kadilcev. Ker pa naj bi obstajali neizpodbitni dokazi o škodljivosti pasivnega kajenja, je obzirnost kadilca brezpredmetna. V odlični sociološki analizi ozadja modernega lova na kadilce Michela de Pracontala Vojna proti tobaku beremo podrobno analizo tistega, kar je pri tej restriktivni politiki dejansko pomembno, predvsem pa podrobnejšo predstavitev raziskav o nevarnosti kajenja, tako aktivnega kot pasivnega. Ena izmed de Pracontalovih osrednjih tez predstavlja boj proti tobaku bolj kot rezultat svetovne ideologije družbe brez tveganja, kar je izsledek raziskav. Ko se sprehaja skozi goro materiala, namreč ugotavlja, da so rezultati raziskav bolj ali manj prirejeni, da na državni ravni pretiravajo, še posebej pri pasivnem kajenju, da premalo upoštevajo kombinacijo dejavnikov tveganja (pogosto je vzrok bolezni kombinacija tobak in alkohol, npr. pri raku na grlu). Vse to skupaj za de Pracontala pomeni, da želijo prebivalstvu diskurz le poenostaviti, da bi jim uspelo dokončno odpraviti ta zahodni kulturni fenomen.

Mnogo umetniških del (npr. komedija Woodyja Allena Povampirjeni Miles, Brazilija Terryja Gilliama, Huxlejevi in Orwellovi romani itd.) napoveduje družbo prihodnosti, ki bazira na popolni kontroli državljanov. Kam drugam pa vodi novopuritanski higienizem, kot bi se izrazil Michel de Pracontal, če ne k sterilni družbi brez holesterola, z ultra lahkimi cigaretami (so te kaj bolj zdrave?), sintetičnimi sladili, kibernetično spolnostjo, brez virusov in bakterij; dokler ne bomo dokončno razvili popolnega državljana, posameznika brez napake, a tudi brez vsebine. Pravilno živeti pomeni danes uživati zdravo hrano z manj holesterola, popiti nekaj malega rdečega vina za ožilje, imeti odnose le z enim partnerjem itd. Življenje z rokavicami, v strahu pred mikrobi. Družba, ki stopnjuje kontrolo nad oblikovanjem takšnega državljana, je seveda postpotrošniška družba. Družba, ki smo si jo vsi tako želeli. In zdaj je tukaj in čaka, da jo s polno paro zaužijemo. Po korakih seveda. Najprej je potrebno izgnati kadilce.

Kako lahko razumemo logiko protikadilske histerije, še posebej, če upoštevamo, da več študij kaže (ne pa tudi vse), da davki in prihranki pri pokojninah zaradi prezgodnje smrti kadilcev povrnejo in celo presegajo zdravstvene izdatke zaradi kajenja, tako da je čisto možno, da ima družba v celoti gledano celo dobiček? Vsekakor nekaj ni v redu z družbo, ki tako očitno obsoja postranski problem in manj očitno glavne probleme, kot sta onesnaževanje in pomanjkanje. Očitno je kajenje edino "zlo", ki ga je družba sploh sposobna odpraviti, medtem ko so zanjo rešitve prej naštetih problemov znanstvena fantastika. Morda je odgovor na to histerijo tudi tale: kadilci v svojem sicer krajšem življenju za cigarete zapravijo celo premoženje. Če bi prenehali kaditi, bi živeli dlje in lahko bi tudi več potrošili. To pa je danes za novo družbo in njene ideale več kot potrebno.

Published 2006-11-06