Dialogi
Eurozine
Dialogi
2006-11-06
Povzetek za Dialogi 9/2006
Kako je možno, da je eden glavnih problemov človeštva, onesnaževanje okolja, urejen s skromnim Kjotskim protokolom, ki predpisuje le neznatno zmanjšanje emisije toplogrednih plinov, medtem ko je videti urejanje postranskega problema, kajenja, kot lov na čarovnice, kot farsa? - se v uvodniku sprašuje urednik za film Boštjan Lah in nas spomni, kako je bilo filmsko platno nekoč prekrito s cigaretnim dimom, ki je prihajal iz ust filmskih junakov. Vzroke za današnjo obsedeno gonjo proti kadilcem najde v značilnostih postpotrošniške družbe, ki stopnjuje kontrolo nad državljani.
Če se vprašamo, kakšen je položaj psihoterapije v sodobni družbi in glede na prevladujoče sodobne znanosti, potem nam na naše vprašanje najbolje odgovarjata dve kratki besedici: nuja in boj. Psihoterapija se kaže kot nuja v družbi, kjer se na ozadju predpostavljene svobode od človeka vse več in več pričakuje. In psihoterapevtska dejavnost se kaže kot polje boja med mnogimi znanstvenimi disciplinami, ki si jo prisvajajo kot svojo poddisciplino in ji nočejo dovoliti, da se vzpostavi kot samostojna znanstvena disciplina in družbena dejavnost.
Ta položaj psihoterapije je bil izhodišče gostujoče urednice Karoline Babič, ki je pripravila obsežen tematski sklop in v njem poskušala psihoterapijo nagovoriti, da se pokaže in predstavi v tem, kar je. S svojim zgodovinskim ozadjem. S svojim trenutnim položajem, tako v Sloveniji kot v tujini. S svojimi sredstvi delovanja in učinkovanja. S svojimi uspehi in porazi. S svojim pogledom sama nase. Članke so prispevali slovenski psihoanalitiki Janko Bohak, Miran Možina, Leonida Kobal Možina, Alen Latini, Danijela Mrzlekar Svetel in gost iz avstrijskega Gradca Paul Pass.
V Branju so objavljen tri kratke zgodbe oz. odlomki iz daljših proznih del, ki govorijo o sodobnem življenju. Junakinje Suzane Tratnik so lezbijke in narkomanke, izgubljene v urbanem okolju, Milan Petek pripoveduje zgodbo starca iz doma za ostarele in sveta, ki je izginil, Gregor Lozar pa o funkcijsko uravnanem svetu mladega poslovneža. Vmes so objavljene nove pesmi Roberta Titana Felixa in Lučke Zorko.
V Kulturni diagnozi je ocenjena široka paleta kulturnih dogodkov. Najprej knjige. Tina Kozin piše ob izidu slovenskega prevoda romana Johna Maxwella, Nobelovega nagrajenca 2003, V pričakovanju barbarov. Zsolt Lukács ocenjuje najnovejšo pesniško zbirko klasika slovenske modernistične poezija Tomaža Šalamuna Sončni voz, Mojca Puncer pa monografijo Trenutki odločitve, ki reflektira medijsko delovanje video umetnic Marine Gržinić in Aine Šmid. Sledi gledališče. Lana Zdravković in Nenad Jelesijević pišeta o najzanimivejših predstavah z ravnokar končanega festivala sodobnega gledališča in plesa Mladi levi v Ljubljani. Film. Boštjan Lah ocenjuje koncept in najzanimivejše filme s tretjega festivala Kino otok v Izoli, alternativnega filmskega festivala, ki prepoznavno predvaja filme, katerih junaki so majhni oz. marginalni ljudje. Nenad Jelesijević poroča o srečanju z Želimirjem Žilnikom, srbskim režiserjem, ki je zaslovel kot enfant terrible jugoslovanksega črnega vala konec šestdesetih let, in izborom njegovih filmov v okviru festivala Kino otok. Biljana Pavlović ocenjuje film Skrito (Cache) srednjeevropskega režiserja Michaela Hanekeja. Vizualne umetnosti. V Moderni galeriji v Ljubljani so letos v dokumentarističnem slogu razstavili izbor ohranjenih in rekonstruiranih umetnin iz arhiva skupine OHO, vodilne slovenske neoavantgardne skupine, ki je delovala od začetka šestdestih do začetka sedemdesetih let. Nenad Jelesijević ob tem razmišlja o avantgardi med zidovi galerije in problemih arhiviranja umetniških opusov v sodobnih produkcijskih pogojih. Valentina Vovk v svojem prispevku piše o nedavni razstavi Tipologije industrijskih zgradb (Typologien Industrieller Bauten) sodobnih nemških fotografov Bernda in Hille Becher v berlinskem muzeju za fotografijo Hamburger Bahnhof.
Esej v literarizirani obliki je prispeval pesnik Primož Čučnik. Razmišljanja o sodobni literaturi v fragmentih so nastala med avtorjevim spomladanskim bivanjem v Krakovu.
V Družbeni diagnozi je urednik Boris Vezjak postavil nekaj vprašanj prebivalcem tovarne Rog. V marcu 2006 so namreč stavbo bivše tovarne koles Rog v središču Ljubljane zasedli člani neformalnih skupin in posameznikov. Na 7000 kvadratnih metrov površin so se naselili le začasno, kot pravijo, in jih začeli urejati. Ker se lastnica prostorov Mestna občina Ljubljana še ni odločila, kaj bo z njimi, želijo novi prebivalci Roga s svojimi različnimi dejavnostmi narediti ta prostor avtonomen in javen, odprt za neprofitno in neodvisno kulturno in umetniško dejavnost.